Kaj bomo naredili z generacijo otrok 2010-2020? 

Foto: Canva

Tisti, ki smo imeli otroke v obdobju od 2010 naprej se gotovo dobro spomnimo, da je bilo povsem normalno, da se otroku uvaja hrana medtem ko gleda YouTube. Da sedi na kahlici s telefonom. Da se ga pomiri z risanko. Da se ga zabava z igrico. Da ima dojenček v vozičku tablico. Še prodajali so se vozički z nastavkom zanjo. Tablica v avtu za mirno vožnjo. V prvi triadi so imeli vsi otroci telefon in otroci brez njega so bili čudni. Prav tako starši. To je bilo povsem družbeno sprejeto in nihče ni tega problematiziral. Razen zelo redkih strokovnjakov, ki pa so bili več ali manj obravnavani kot ezoteriki.

Dokler se niso pojavile posledice. In to ne le posledice za nekaj posameznikov, ampak posledice za celotno generacijo.

Otroci, ki so odraščali ob svetlobi ekranov, imajo možgane, navajene stalne stimulacije. Ne prenesejo tišine, dolgčasa in čakanja. Težko se zberejo, še težje vztrajajo. Izgubili so naravno dozo dopamina, ki jo človek dobi ob uspehu, gibanju, odnosih. Namesto tega so priklopljeni na umetni vir, na neskončen tok dražljajev, ki jih zasvoji in izprazni.

Psihologi govorijo o epidemiji motenj pozornosti, anksioznosti in depresije. V šolah se množijo odločbe in ponekod so otroci brez njih že skoraj v manjšini. Ekranizem ima pravzaprav precej podobne znake kot avtizem. Svoje je prispevala tudi korona, ko smo pred ekrane prikovali še tiste, ki to prej niso bili.

Starši od vekomaj počnemo to, kar je družbeno sprejemljivo. Redki razmišljajo o tem, kaj je za otroka dejansko dobro in kaj ne.

Starševska krivda

O zgoraj naštetih dejstvih tudi danes govorimo počasi in previdno. Naj ima otrok še tako očitne znake ekranizma, zlepa ne bomo našli strokovnjaka, ki bo upal staršu odkrito reči, da je “zafural” možgane svojega otroka s tem, da mu je dovolil neomejeno uporabo digitalnih naprav. In najbrž še s čim drugim. Nekako smo potihoma dogovorjeni, da staršem ne nalagamo te krivde, čeprav je precej očitna.

Starši imamo namreč precej dober izgovor.

Nismo vedeli.

Starši namreč od vekomaj počnemo to, kar je družbeno sprejemljivo. Redki razmišljajo o tem, kaj je za otroka dejansko dobro in kaj ne. Če je bilo pred desetletji družbeno sprejemljivo, da si otroka z nekaj hrane pustil samega v stanovanju in odšel v službo ali na njivo … in je bilo ok, da si mu dal piti malo mleka z makom, da je lepše in dlje spal, ker je bil nekoliko zadet … to v zadnjih petnajstih letih ni bilo več ok. Načeloma bi ti otroka vzeli, če bi tako ravnal z njim. Bilo je pa ok, da si ga posadil pred ekran. Otrok je bil miren, zadovoljen in nezahteven. Zakaj bi si torej oteževali življenje?

In kdo je kriv, da nismo vedeli?

Kolektivna krivda

Do nedavnega sploh ni bilo nekih uradnih smernic glede te teme. Starši smo bili prepuščeni sami sebi in svoji morebitno zdravi presoji. Tehnologija je žal prehitela odziv strokovnih služb in generacija otrok od 2010 naprej je bila povsem nekritično izpostavljena ekranom. Redki strokovnjaki so se oglašali in opozarjali, da je dati otroku v lastno uporabo telefon, podobno kot dati mu kokain. Povzroča zasvojenost in pušča posledice.

Šele zadnja leta so se inštitucije (ki jih imamo, da skrbijo za telesno in duševno zdravje) prebudile in podale neke konkretne smernice. Šele pred kratkim so pediatri na evropski ravni glasno in jasno povedali, da so ekrani za otroke enostavno škodljivi. Da pri predšolskih otrocih niso priporočljivi. Nedavno so se odzvale še države in z zakonodajo omogočile prepoved pametnih naprav v šolah. Šele zadnja leta mladi starši dobivajo močno sporočilo, da ni v redu, da je otrok prezgodaj izpostavljen ekranom in da je še manj v redu, če jim je izpostavljen brez nadzora. Danes v prvem razredu nimajo več vsi otroci telefona. In to, da je otrok brez njega ni več znamenje čudaških in zategnjenih, ampak odgovornih staršev.

Tehnologija je žal prehitela odziv strokovnih služb in generacija otrok od 2010 naprej je bila povsem nekritično izpostavljena ekranom.

Kaj pa generacija 2010 – 2020?

To je generacija, ki smo je odrasli v svojem neznanju oropali naravne doze dopamina in jo ob vsem materialnem udobju predozirali s stimulacijo. Ni prva generacija, ki nosi breme prelomnih družbenih sprememb. Takšna je bila recimo tudi medvojna generacija, ki je in še nosi s seboj breme svojega z vojno zaznamovanega otroštva. Ne vemo, kako se bo sodobna generacija najstnikov razvijala naprej. Ekrani so jim ukradli otroštvo. Videli bomo ali je človeški duh dovolj močan, da zmore premagati demone otroštva, četudi ti nastopajo v vlogi junakov iz igric in risank, ki so v najzgodnejšem otroštvu programirali tvoje možgane, da niso razvili svojih potencialov.