Nekatere samomore bi lahko preprečili

Vir: Shutterstock

Ker samomor močno prizadene vse, katerih se dotakne, se je dobro naučiti znakov in simptomov samomorilnosti pri odraslih in najstnikih. S tem lahko rešimo življenje.

Ne želijo umreti, ampak končati trpljenje

Samomor letno vzame skoraj milijon življenje v svetu in več kot 400 v Sloveniji. Samomor je tudi tretji najpogostejši vzrok smrti najstnikov.

Ko nekdo razmišlja o samomoru, morda ne bo iskal nikakršne pomoči. A to še ne pomeni, da pomoč ni potrebna in da je ne želi.

Pomembno je, da kot starši poznamo opozorilne znake – ne samo zato, da jih lahko pravočasno opazimo pri svojih družinskih članih, ampak tudi zato, da lahko svoje otroke usposobimo za prepoznavanje stisk pri vrstnikih in da jim moremo primerno pomagati, kadar zaznajo težavo v svoji okolici.

Ko nekdo razmišlja o samomoru, morda ne bo iskal nikakršne pomoči. A to še ne pomeni, da pomoč ni potrebna in da je ne želi. Večina ljudi, ki storiji samomor, ne želi umreti – samo želijo si končati trpljenje. Preprečevanje samomora se zato začne s prepoznavanjem opozorilnih znakov in s tem, da jih vzamemo skrajno resno.

Če imate občutek, da nekdo od vaših bližnjih razmišlja o samomoru, se opogumite in spregovorite o tem z njimi. Odkrit in jasen pogovor o samomorilnih mislih in občutkih lahko reši življenje.

Znaki, da ima odrasli samomorilna nagnjenja:

• Govori o tem, da si želi, da bi bil mrtev, grozi s samomorom, obupuje nad življenje in samim sabo.
• Lahko se veliko ukvarja s smrtjo, se poslavlja in govori stavke, ki se začenjajo »Če umrem …«
• Razdaja stvari, ki so mu pomembne, in poskuša urediti vse svoje stvari.
• Njegovo obnašanje se spremeni iz jeznega in tesnobnega v umirjeno.
• Izguba zanimanja za stvari, ki so ga prej veselile.

Znaki, da ima najstnik samomorilna nagnjenja:

• Spremembe na področju hranjenja, spanja in druženja.
• Odmik od prijateljev, družine in dejavnosti.
• Nasilno ali tvegano vedenje.
• Uporaba alkohola in drog.
• Velike spremembe osebnosti in vedenja.
• Težave s koncentracijo ali sledenjem v šoli.
• Pogosti telesni znaki, kot so bolečine v trebuhu, glavoboli, utrujenost.
• Pomanjkanje zanimanja za dejavnosti, ki so ga prej veselile.

Najstniki lahko kažejo tudi prej naštete simptome, ki so značilni za odrasle, vključno z razdajanjem osebnih predmetov, nenadno vedrino ali grožnjami s samomorom.

Najstniki se običajno pogovarjajo z najstniki. Naučite svoje najstnike, da vzamejo vsako grožnjo svojih prijateljev resno. Naučite jih, da se lahko obrnejo na vas po pomoč. Povejte jim, kje lahko najdejo pomoč. Usmerite jih k odraslim, ki so se sposobni soočiti s takšnimi situacijami, npr. k svetovalnim delavcem.

Lahko sem pohvalila hčerko, da je rešila življenje, namesto, da bi jo tolažila po prijateljičini smrti.Nekega poznega večera je 13-letna hčerka že omenjene Shannon Symonds prišla v mamino sobo in ji povedala, da je od sošolke v šoli dobila samomorilno sporočilo. Symondsova tako opisuje nadaljnje dogajanje: »Hčerka je bila presenečena, ko sem kljub pozni uri klicala domov k ravnatelju. Po vrsti telefonskih klicev so deklico našli sredi poskusa samomora in jo takoj zatem sprejeli na kliniko za duševno zdravje. Lahko sem pohvalila hčerko, da je rešila življenje, namesto, da bi jo tolažila po prijateljičini smrti.« Najstniki so pogosto prvi, ki izvejo za prijateljeve samomorilne misli, zato morajo vedeti, kaj v taki situaciji storiti.

Če sumite, da ima nekdo samomorilna nagnjenja

Osebo vprašajte, ali ima samomorilske misli oz. se namerava ubiti. To se sliši kot zelo težko in neprijetno vprašanje, vendar je potrebno zbrati pogum, saj je vprašanje ključnega pomena.

Osebo vprašajte, ali ima samomorilske misli oz. se namerava ubiti. To se sliši kot zelo težko in neprijetno vprašanje, vendar je potrebno zbrati pogum, saj je vprašanje ključnega pomena. Potem pozorno poslušajte in bodite sočutni. Na ta način oseba dobi priložnost, da izrazi svoja čustva in se tako izvije iz primeža svoje osamljenosti in nakopičenih negativnih občutkov. Že s tem lahko preprečite poskus samomora. Ne bodite presenečeni, če dobite iskren in včasih strašljiv odgovor. Preverite tudi, ali ima oseba že izdelan načrt. Če na karkoli od tega dobite pritrdilen odgovor, potem morate nemudoma poiskati strokovno pomoč.

Človeka, ki je potrdil, da se želi ubiti, nikoli ne puščajte samega. Ostanite z njim ali ga opazujte, vse dokler ne dobite pomoči.

Kam se je mogoče obrniti po pomoč?

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)

116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)

116 111 – TOM telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)

Viri: zivziv.si, familyshare