Nekaj dni mineva od moje vrnitve z Madagaskarja, ki je v meni pustil zelo velik pečat. Še vedno se spomnim dogodkov, pred očmi imam ogromno lepih spominov, razigranih otrok na oratoriju … V spominu ostajajo trenutki, ki jih težko opišem z besedami. O malgaški kulturi, načinu življenja in misijonarjih, bi lahko govorila cel dan. Vseeno sem poskusila zapisati, kaj vse se mi je zgodilo v 40 dneh na Madagaskarju.
Z dvajsetimi kovčki na pot
11. julija smo se prostovoljci Pota – Madagaskar zbrali na letališču na Brniku. Niti približno se nam ni sanjalo, kaj vse nas čaka. S kupom dvajsetih potovalk (bilo je pol tone šolskih potrebščin) smo stali pri vhodnih vratih letališča in se po nekaj zapletih le vkrcali na letalo. Prestopili smo v Turčiji in nato po 13 urah pristali v glavnem mestu Madagaskarja – Antananarivo. Na njegovem obrobju leži mesto Akamasoa, ki ga je maja 1989 začel ustvarjati misijonar Pedro Opeka za neposredno pomoč revnim in širjenje solidarnosti med Malgaši.
Tja smo se odpravili, ko je bila ura 18.00 – v tem času je na Madagaskarju že tema. V Akamasoi smo preživeli prvih nekaj dni, da smo za nas novo kulturo vsaj malo spoznali. Na žalost je bil v času našega bivanja v Akamasoi Pedro Opeka v Argentini, tako da smo ga spoznali šele tik pred našim odhodom iz Madagaskarja – tolažili smo se s stavkom, da je najboljše treba rezervirati za konec.
Če se boste v nadaljevanju slučajno spraševali, kako smo prepotovali tolikšen del Madagaskarja, ne da bi se nam kaj zgodilo, vam lahko povem, da nas je celo pot spremljal 22-letni fant Zaflaj, ki ga je pred desetimi leti laiški misijonar Tomaž naučil slovensko.
Otroci so morali do oratorija priti nekaj ur peš
V ponedeljek, 16. 7. smo se z najetim kombijem odpravili na dolgo vožnjo proti jugu v mesto Vangaindrano. To je središčna točka, ki je približno enako oddaljena od vseh štirih slovenskih misijonarjev, ki delujejo na jugovzhodni obali otoka. Tja nas je naslednji dan prišel iskat misijonar Janez Krmelj, pri katerem smo živeli približno 14 dni. Ceste (niso asfaltirane) so bile v tistem času zaradi velike količine dežja precej namočene, zato so bile naše vožnje še bolj zanimive.
V župniji Ampitafa Janez deluje že 10. leto. V tem času je med drugim ustanovil tudi bolnišnico. V župniji smo izvedli svoj 1. oratorij. Za nas je bilo vse prvič, nismo vedeli kaj pričakovati. Za povrh smo dobili še nekaj dni dežja. Oratoriji na Madagaskarju so za razliko od slovenskih trajali tri dni ves dan.
Včasih je bilo dovolj, da si otroka samo objel – objema od staršev namreč ne dobijo pogosto.Prvi dan so se v popoldanskem času otroci iz različnih podružnic zbirali na misijonu, kjer smo imeli oratorij. Imeli smo predstavitev animatorjev, nekaj bansov, pesmi in molitev. Naslednje jutro smo začeli že ob 6.30 z molitvijo ali s sv. mašo, potem pa zajtrk. Sledila je oratorijska igrica – letos na temo usmiljenega Samarijana – igro so prevajali misijonarji in nato izvedli skupno katehezo. Na oratoriju so nam pomagali tudi kateheti, ki so otroke razdelili v 10 katehez od 30- 50 otrok. Aktivnosti na katehezah so bile preproste. Po kosilu smo se ponovno zbrali po skupinah in izvedli delavnice – izdelovali smo punčke/fantke iz volne, vetrnice, srčke …
Pozno popoldan pa so sledile še štafetne igre in igre kot so črni mož, mačke in miši, gnilo jajce … Oratorij smo po navadi zaključili s sveto mašo. Tako je potekal tudi tretji dan, četrti dan pa smo imeli zaključek oratorija s sveto mašo in otroci so se nato odpravili na nekaj urno pot domov, seveda peš.
“Živeli smo v eni izmed barak – spali in jedli smo na tleh, v istem prostoru”
Po nekaj tednih smo se naučili tudi nekaj malgaških besed (približno 50) s katerimi smo si precej olajšali delo, saj nihče izmed nas ni znal ne malgaško, ne francosko. Prek oratorijev misijonarji otroke spodbujajo k zglednemu življenju in jih poučijo o pravih vrednotah. Letos smo iz zgodbe o usmiljenem Samarijanu potegnili bistvo ljubezni in spoštovanja bližnjih, tudi drugačnih. Pogovarjali smo se tudi o dobrih delih in pomenu družine, kar je za vzgojo na Madagaskarju zelo pomembno, saj kot pravijo misijonarji, število kriminalnih dejanj v zadnjih letih strmo narašča.
Naš drugi oratorij je potekal na 34 km oddaljeni podružnični župniji Vatanat – tja smo se morali odpraviti peš. Žal je voda ponekod tako narasla, da rek nismo mogli prečkati s terenskim avtomobilom. Ljudje so tam brez elektrike in brez vode. Živeli smo v eni izmed njihovih barak – spali in jedli smo na tleh, v istem prostoru. Blatnih nog se nam ni splačalo čistiti sproti, saj bi nam drugače zmanjkalo še tistih nekaj vlažilnih robčkov, ki smo jih vzeli s seboj. Ljudje v vasi so popolnoma drugačni kot v Ampitafaju – kakšno srečo je bilo čutiti v njihovih srcih, ko smo po celodnevnem potovanju zvečer le prispeli v njihovo vas. Cela vas nas je pričakala z iskrenimi nasmeški na obrazih in nas pospremila do našega bivališča.
Drugačni standardi
Tretji oratorij smo imeli v župniji Ranomena, kjer je misijonar Janez deloval predenj je začel delovanje v Ampitafu. Po 14 dneh smo se nato odpravili nazaj v mesto. Tam smo na dva terenska avtomobila naložili stvari za naslednji oratorij pri misijonarju Janezu (Janiju) Mescu v Mananbondru. Na poti smo morali eno izmed rek prečkati s trajektom, ki je bil narejen po malgaških standardih – ko sem zagledala luknjo v trajektu sem kar otrpnila in upala, da srečno prispemo na drugi konec reke. Po oblačnem vremenu se je nebo končno razjasnilo in lahko smo uživali ob gledanju zvezd.
V štiridesetih dneh smo prevozili 3600 km, prehodili 62 km in povozili 5 kokoši.
Na oratoriju v Mananbondru smo imeli največ udeležencev – kar 500 otrok! To pomeni, da je vsak izmed nas na katehezah in delavnicah imel 50 otrok. Na srečo smo bili že zelo usklajeni in smo točno vedeli, kako bomo izvedli naš dan. Na misijonu že 4. leto deluje tudi laiški misijonar Matevž Strajnar, ki nam je velikokrat priskočil na pomoč. Jani in Matevž sta v zadnjih letih naredila kar nekaj novih kompleksov – med drugim tudi novo šolo, dispanzer, novo župnišče, prizidek … V Mananbondru delujejo tudi sestre misijonarke usmiljenja. Ker tam nimajo težav s pomanjkanjem vode smo lahko izvedli tudi vodne igre. Najlepše je bilo gledati otroke na oratoriju, ki so bili navdušeni že nad malenkostmi, ki so jih doživeli v teh treh dneh. Včasih je bilo dovolj, da si otroka samo objel – objema od staršev namreč ne dobijo pogosto.
Slovenski misijonarji gradijo šole, bolnišnice, cerkve …
Naša pot na Madagaskarju se je že skoraj končala, čakal nas je obisk še zadnjega misijonarja. Na žalost misijonarja Toneta Kerina v oddaljeni vasi Befutaka nismo mogli obiskati, saj je bil Tone ravno v tistem času na obisku v Sloveniji. Tako sta nas Jani in Matevž zapeljala proti severu otoka, kjer v bližini mesta Manakara leži misijon Marofarihy, kjer deluje Jože Adamič. Tam gradi nove podružnične cerkve, pred kratkim je zgradil tudi novo zasebno šolo. Omenil je, da se je število vernikov v njegovi cerkvi povečalo za več tisoč. Njegova cerkev leži na hribu med riževimi polji v Marofarihyju. Zadnjega, petega oratorija se je udeležilo približno 300 otrok. Z njim smo tudi zaključili naše delo.
Na Madagaskarju nam je ostal še dober teden bivanja, zato smo se odpravili na drug konec otoka, v turistično mesto Morandava, kjer smo si pogledali nekaj tipičnih znamenitosti. Po celem otoku so ostale še asfaltirane ceste, ki so jih Francozi naredili v času, ko je bil Madagaskar še francoska kolonija, vendar cest sproti ne popravljajo, zato je veliko lukenj. Poti do misijonarjev so v času deževja skoraj neprehodne. Ko gledam nazaj, ne morem verjeti kaj vse smo prevozili s terenskim avtomobilom. Na Madagaskarju so znane tudi rdeče cone – to pomeni, da so na teh točkah tako imenovani razbojniki, ki so včasih kradli predvsem živino, danes pa napadajo avtomobile in kombije na cestah. Tako smo morali v rdečih conah sredi noči peljati v koloni z vsaj 10 avtomobili, drug poleg drugega in brez ustavljanja. Poti na Madagaskarju so resnično nepredvidljive. V štiridesetih dneh smo prevozili 3600 km, prehodili 62 km in povozili 5 kokoši.
Doživeli smo trenutke, ki jih ne bomo pozabili nikoli v življenju
Nazadnje smo se iz mesta Morandava vrnili v glavno mesto Antananarivo, nazaj tja, kjer se je vse skupaj sploh začelo. Izkoristili smo še zadnje dni z otroki, ki so se igrali na travniku pred našo hiško. Končno smo spoznali tudi Pedra Opeko!
Ne znam opisati kako lepo je bilo – tako preprost in srčen človek je. V nedeljo smo se udeležili tudi njegove sv. maše, ki je resnično nekaj posebnega – tekle so nam solze sreče in žalosti, saj smo vedeli, da bomo naslednji dan morali zapustiti otok, kjer smo doživeli trenutke, ki jih ne bomo pozabili nikoli v življenju. Tako malgaški otroci kot tudi mi smo se drug od drugega naučili marsikaj. Na svet sedaj gledam iz drugačne perspektive.
Trenutke z Madagaskarja zapisujemo tudi na spletni strani POTA, vabljeni k branju.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
