25-letni Tomaž: »Bog me je v Cerkev pripeljal po (zelo) neobičajni poti«

Foto: Shutterstock

V prvih stoletjih po Kristusu se je Cerkvi veliko ljudi pridružilo kot odraslih. Postopek uvajanja v krščansko življenje, ki se je običajno končal s prejemom zakramentov, se je imenoval katehumenat. Danes katehumenat po krivici povezujemo s kristjani, ki morajo pred poroko »poštimati« manjkajoče zakramente.

V župniji Ljubljana – Sveti Križ, kjer že osmo leto organizirajo priljubljen katehumenat z zavidljivim številom udeležencev, takšno gledanje postavljajo na laž. »Verouka za odrasle« se udeležujejo osebe vseh starosti in profilov, od tistih, ki želijo poglobiti svoje znanje o krščanstvu, do iskalcev, ki se želijo približati Bogu, do radovednežev, ki jih zanima, za kaj v Cerkvi sploh gre. Prostor je odprt za vse. Poglobljena predavanja, osebna pričevanja in odprta debata, kjer ni prepovedanih vprašanj. Na velikonočno vigilijo nekateri udeleženci prejmejo zakramente, vendar to še zdaleč ni obvezno.

Sadovi so zelo raznoliki. Od novih prijateljstev in globljega razumevanja krščanstva, pa vse do življenjskih sprememb tistih, ki doživijo srečanje z živim Bogom. Svojo izkušnjo nam je zaupal 25-letni Tomaž (pravo ime hranimo v uredništvu), ki je opisal svojo pot od »nejevernega Tomaža« do mladike v Jezusovem vinogradu.

»Sveti Duh me je preko katehumenata vodil k osebni veri«

Tomaž pripoveduje: »Ob rojstvu sem bil krščen, ne toliko zaradi vere staršev kot zaradi navade in želje širše družine. K obiskovanju verouka me niso silili in tudi sam nisem izrazil te želje. Kljub temu sem se po končani osnovni šoli vpisal na Škofijsko gimnazijo, čeprav je bila ta odločitev povezana s kvaliteto šole in ni imela nobene zveze z vero. Takrat sem bil (oziroma sem mislil, da sem) ateist. Kljub svoji aroganci pa sem v novo okolje vstopil z odprtim srcem. In glej, odprl se mi je nov svet. Duhovni vikendi z razredom, maše, molitve, Sveto pismo in popolnoma drugačna stališča glede vseh življenjskih vprašanj. Škofijska gimnazija je na moji duši pustila močen vtis. Postal sem duhoven, morda tudi kristjan, vendar še ne katolik. Za to je moralo miniti še obdobje burnih študentskih let, ko sem poskusil prav vse drugo, kot je Kristus.

Ko sem malo odrasel in se ustalil, je prišel čas za drugačno razmišljanje, s tem pa tudi vprašanja o veri, ne le notranji, ampak tudi o njenih zunanjih izrazih, življenju v skupnosti, predajanju vrednot otrokom … Sveti Duh me je ves čas vodil v to smer, po sila čudni, a očitno nujni poti. Od psihologa Jordana Petersona prek njegovega kolega Jonathana Pageauja, grškoortodoksnega misleca, do same matere Cerkve.

Za katehumenat v župniji Ljubljana – Sveti Križ sem izvedel prek spleta. Pogum sem zbral šele decembra, ko so bila srečanja že v polnem teku. Vseeno sem napisal sporočilo župniku, g. Možini, ki me je nato poklical in me prijazno povabil na naslednje srečanje. Tja sem prišel seveda precej zadržan, a zopet z odprtim srcem. Govorili smo o Svetem Duhu. Po predavanju smo se razdelili v dve skupini za pogovor. Dodelili so me v angleško govorečo skupino, ker je to leto katehumenat obiskoval mlad Iranec, s katerim sva sedaj dobra prijatelja. Prvič po dolgem času sem lahko z nekom prosto razpravljal o vsem, kar mi je ležalo na duši glede vere in Cerkve. Ko sem šel domov, sem kar žarel od veselja, napolnjen s Svetim Duhom. Kmalu za tem sem šel tudi k svoji prvi spovedi.«

Kako je videti verouk za odrasle?

»Srečevali smo se vsak četrtek, z izjemo zadnjega v mesecu,« pravi Tomaž. »Srečanja so bila vedno prijetna, predavanja pa zanimiva. Začenjali smo jih s petjem in molitvijo. Nato smo nadaljevali s predavanjem o temi dneva. Predavali so različni predavatelji in vsak je našel nekaj zase. Nekatere je navdušila bolj doktrinalna in akademska razlaga (tja spadam tudi sam), drugih pa so se bolj dotaknila osebna pričevanja. Zadnji del srečanj je bil namenjen debati v manjših skupinah. Tam smo komentirali predavanje in delili svoj osebni napredek oziroma izkustvo.

Tisti, ki smo se odločili za prejem zakramentov, smo nestrpno pričakovali velikonočno vigilijo. Takrat sem prejel prvo obhajilo, največjo Kristusovo skrivnost, evharistijo in pa birmo, ter s tem potrdil svojo pripadnost Cerkvi. Od takrat redno živim zakramentalno življenje. Tudi v župnijo, ki je tako lepo poskrbela za nas, katehumene, se z veseljem še vračam.

Po izkušnji katehumenata na Žalah ostajam Tomaž – večno dvomljiv in poln vprašanj. Pa vendar moja vera raste, kot trta v Gospodovem vinogradu, in trdna kljubuje še tako silovitim viharjem.«