Znoreti ali preživeti ob 2-letniku?

Vir: Shutterstock

Nikoli ne veš, kdaj se bo začelo in kaj bo vzrok. Včasih je rdeča majica s slončkom najljubša in edina, ki jo bo oblekel, včasih postane smrtni sovražnik. Takšno je življenje ob dvoletniku. Nepredvidljivo.

Cepetanje. Nasprotovanje. Nejevolja. Metanje ob tla. Udarjanje. Grizenje. Razbijanje. Norenje. Znano? Imate dvoletnika? Morda je že malo zrasel in gre proti tretjemu ali četrtemu rojstnemu dnevu, podobne situacije pa se vrstijo?

Je vse v redu z njim? Ali z vami kot starši? Sem že kje močno pogrešila kot mama? O ne, vse to je popolnoma normalno.

Le kaj nas čaka danes?

So dnevi, ko se že ob prebujanju sprašujem, kako bomo zvozili čez dan. Se pripravim. Poskušam biti dobre volje in umirjena. Ampak res nikoli ne veš.

Zadnji trenutki pred odhodom, vse že dogovorjeno, stojim oborožena s hlačami, majico in nogavičkami pri postelji in – en dan mirno sedi, klepeta z menoj in se oblečeva en, dva, tri. Naslednji dan. Ista rutina. Ista mama. Oborožitev enaka. Ona pa – skače!!!! Neutrudno kot zajec. Ne ne ne, obleči se je treba.

Seveda, zahteva, prijazna ali pa odločna, rodi upor. Kaj pa drugega?! In sem prešvicana in izmozgana, še predno sem zares začela delovni dan. V službo pridem utrujena in z občutki nemoči v sebi.

V resnici nisem ravno potrpežljiva oseba. Navajena sem odreagirati hitro, impulzivno in tudi povzdigniti glas, če je potrebno. Vendar ob moji dvoletnici čutim, da moram ob njenih izpadih predvsem ohraniti mirne živce.

V glavi moram nujno nositi misel, da njeno nasprotovanje ni namenjeno kot napad meni in spodbijanju moje avtoritete. To mi pomaga, da ostanem mirna in se tudi ona umiri.

Čustva preplavijo otrokovo celotno telo

Kadar imam dober dan in ZMOREM, jo opazujem. Vidim, da ji ob neuspehu, nezmožnosti, da bi dosegla, kar je napletla v svoji mali glavici, odreagira celotno telo. Dobesedno se strese in jeza, bes, žalost in razočaranje MORAJO ven!!!

Ob neuspehu hčerki odreagira celotno telo. Dobesedno se strese in jeza, bes, žalost in razočaranje MORAJO ven!!!

In potem začnejo leteti knjige, svinčniki, skodelice, karkoli je pri roki. Tako je pri nas. Pri vas je zagotovo kakšna druga oblika. Metanje na tla je tudi pogost pojav ali pa trmanje, bežanje, cviljenje in še kaj.

Če razumem, da čustva preplavijo in obvladajo otrokovo celotno telo, potem lažje, bolj sočutno in potrpežljivo to deroče bitje tudi pomirim.

Kako odreagirati? 

Nekateri potrebujejo objem, drugi pomirjajoči glas, nekateri pa svoj mir in odmik.

Otroci, ki potrebujejo odmik, to jasno pokažejo. Bila sem presenečena, ko je po enem prvih takšnih izpadov hčerka sama stekla v spalnico, zaloputnila z vrati in se naprej drla na samem. Je pač otrok, ki za začetek umirjanja potrebuje samoto.

Prekinitev stika s strani odraslega je za majhnega otroka kot prekinitev vitalnih življenjskih funkcij.

Niso pa vsi takšni. Nekateri nujno potrebujejo bližino, stik, objem. Tudi pri moji hčerki, ki se sama umakne, stojim pred vrati in pokukam vsake toliko časa ter preverim, kdaj potrebuje objem. Ne puščam je same in je nikoli na tak način ne kaznujem!

Prekinitev stika s strani odraslega je za majhnega otroka kot prekinitev vitalnih življenjskih funkcij.

Dvoletnik se sam ne zmore pomiriti!

Ko otrokovo telo preplavi vznemirjenje in nam gre odraslim njegovo vedenje že pošteno na živce, nosim v sebi zavest, da so njegove možgane preplavili stresni hormoni in nima še dovolj izkušenj, da bi se sam umiril in splezal ne zeleno, mirnejšo vejo.

Otrok potrebuje mene, predvsem mojo mirnost, moje izkušnje, mojo pomoč, da se najprej umiri in sčasoma skupaj z menoj ovrednoti, kaj se je zgodilo.

Torej – bom preživela? Hja, bom. Včasih tudi znorela? Tudi. Predvsem kadar je moje telo preobremenjeno, zaspano, utrujeno, so otrokovi izpadi lahko le še kaplja čez rob. Vendar pazim, da če sva sami, norim v svoji glavi, navzven pa poskušam ohraniti kolikor toliko mirno kri.

Kadar mi ne uspe in odreagiram v nestrpnosti, čez čas poiščem besede za to in se tudi opravičim.

Če pa imam ob sebi svojega življenjskega sopotnika, potem le predam štafeto: »Prevzemi!« in se grem brez slabe vesti umirit in ohladit, da naberem moči za – naslednji izpad!