Zgodba o tem, kako sem začela v naročje jemati tuje otroke

Foto: Shutterstock

Ko sem se pred časom udeležila nekega duhovnega vikenda, sem imela s seboj dojenčka. Med predavanji se je dojil, vmes sva šla na sprehod, da je zaspal. Med obroki mi je sedel v naročju. Malo sem hranila njega, malo sebe in se trudila, da se mi v svoji zvedavosti ne bi zvrnil iz naročja.

Kako debelo sem pogledala, ko mi je možak, ki je sedel nasproti in je že pojedel, pomignil, češ: »Daj mi ga!« Da je bila mera polna, je šlo za samskega moža brez otrok. Kako mu kaj takega pade na pamet, sem se spraševala. In se začela zahvaljevati v slogu: »Joj, kako prijazno, ampak res ni treba, nočem vas obremenjevati.« On pa mi je odvrnil: »V miru pojej.« Nato se je z dojenčkom v naročju sprehajal med mizami, dokler nisem končala s kosilom. Odveč je dodajati, da sem se s hitenjem skoraj zadavila in da sem se mu zahvaljevala nekaj minut preveč. Prav nerodno mi je bilo.

»Za vzgojo otroka je potrebna vsa vas«

Sčasoma sem ugotovila, da se mi ni zgodilo nič pretresljivega, ampak da je v nekaterih krogih takšno ravnanje običajno. Na primer na duhovnih vikendih! Tisti, ki pojé prvi, prime otroka staršu, ki še jé, in mu s tem omogoči, da v miru konča obrok. Na vikendu v tišini ta izmenjava poteka spontano in brez besed. Brez jecljanja, dolgoveznega zahvaljevanja, hitenja, brez »saj ne bi bilo treba«.

Ali ni roka ob pravem času nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi? Na tih način daje vedeti, da nismo sami in da nas ljudje podpirajo.Seveda ne bi bilo treba, ampak ali ni roka ob pravem času nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi? Na tih način daje vedeti, da nismo sami in da nas ljudje podpirajo.

Še nedolgo nazaj je tudi v Evropi veljal afriški pregovor, da je za vzgojo otroka potrebna vsa vas. Otrok ni le projekt staršev, ampak jih podpira okolica, bližnji, sosedje, sorodniki, prijatelji. Vesela sem, kadar ostanke tega še vedno srečam. Všeč mi je, če soseda mojega otroka opozori, naj ne hodi po gredicah, kadar ga sama ne vidim. Vesela sem neznanca, ki mi na avtobus pomaga naložiti otroški voziček, in prijateljice, ki zamoti malčka, da lahko dokončam kosilo. Bogu hvala zanje!

Tudi jaz imam v naročju rada tuje otroke

Od prve izkušnje, ko mi je prijazen sogovornik med kosilom za nekaj minut vzel otroka, sem to začela početi tudi sama. Če le nisem preveč zaposlena z lastnimi! Ponavadi doživim enak odziv, kakršen je bil moj: veliko zahvaljevanja in hitenja. Pa gre v resnici le za malenkost. Ali je težko za deset minut prijeti tujega dojenčka in ga popestovati?

Želim si, da bi takšno »pestovanje« postalo nekaj naravnega. Nekaj, ob čemer ne bi obstali z odprtimi usti ali se čutili večne dolžnike. Nekaj, kar bi se brez velikih besed in s preprostim »hvala« dogajalo vsak dan.