Želim si, da bi mi kdo povedal …

Vir: Pixabay

Na spletni strani Priests for life so zbrana pričevanja z vsega sveta o tem, kako močno splav zaznamuje ženske, moške, družine, skupnosti. Pričevanja so polna težkih življenjskih zgodb, a hkrati vsako zase nosi pomembno sporočilo. V prevodu objavljamo eno izmed njih, v katerem se prepletata trpljenje in hvaležnost, avtorice S. M. Iz Kalifornije.

Želim si, da bi mi kdo povedal, …

… da lahko zanosim že pri prvem spolnem odnosu.

… da moški, s katerim bom delila prvo „intimno izkušnjo“, ne bo izbral možnosti, da bi bil oče svojemu otroku.

… da me bo ta isti moški, ki zase meni, da „ve, kaj počne“, dejansko spodbujal k odločitvi, ki jo bom v življenju najbolj obžalovala (in ki jo bo najverjetneje obžaloval tudi on).

… da 300 dolarjev ne bo rešilo moje težave, temveč mi bo povzročilo čustvene in psihične travme, za katere sem si komaj lahko predstavljala, da jih je mogoče doživeti. In da bo ta vsota spremenila moje življenje za vedno.

… da je moja odločitev posledica strahu, šoka, iskanja sebe, neodgovornosti in občutka, da si to zaslužim. In da sem preveč zaskrbljena, kaj si bodo mislili starši, sosedje, prijatelji in sorodniki.

… da obstajajo ljudje, ki bi z vso ljubeznijo posvojili in negovali to drobno dete.

… da obstajajo zavodi in društva, ki bi mi pomagali, če bi se odločila donositi otroka.

… da bi me moji starši resnično razumeli, če bi jim le povedala resnico o tem, da sem noseča.

… naj ne hitim z odločitvami, kjer v ospredje postavljam potrebe drugih: fanta, staršev ali celo ves moj razred.

… da se zaradi nosečnosti življenje ne ustavi.

… da je vse v življenju stvar izbire in da bo ta izbira, ki sem jo naredila, res ena najslabših v življenju.

… da obstaja vsaj ena oseba, ki bi mi v tistem času pomagala, da se življenje mojega otroka ne bi končalo.

Želim si, da bi mi kdo povedal …

… da se bom ob osebju na kliniki za splave počutila zelo ponižano.

… da kliniki Planned Parentooh* in Family Planning* sicer oglašujeta, da sta strankam prijazni, ne poznata pa niti osnov o tem, kaj pomeni skrb za svoje stranke.

… da se bo dekle, ki je bilo v vrsti pred menoj, ves čas smehljalo in trdilo, da je to že njen peti splav in da se nimam res česa bati.

… da bi dejansko lahko vstala z mize v tistem trenutku, ko sem spoznala, da delam grozno napako.

… da bi lahko spremenila svoje mnenje celo v zadnji minuti, ne glede na to, kaj bi si mislili ali rekli zdravniki in sestre.

… da proces nikakor ni enak temu, da ti odstranijo zob. Mojih obiskov pri zobozdravniku namreč še nikoli nisem obžalovala.

… da bo na tisti mizi skupaj z mojim otrokom umrl del moje materinskosti.

… da bom zgrožena sama nad seboj v trenutku, ko bom odkorakala skozi vrata klinike.

… da ljudje o splavu ne govorijo. Da se po splavu z nikomer ne bom mogla odkrito pogovoriti.

… da bo po postopku toliko fizične in čustvene bolečine. In da bo ta trajala tudi še 23 let po tem.

… da bom s splavom izgubila del mojega dostojanstva, del ljubezni do sebe in del smisla v življenju.

… da bom nekega dne resnično obžalovala to svojo odločitev.

Želim si, da bi mi kdo povedal …

… da nisem Bog in da odločitve o življenju in smrti niso v mojih rokah.

Želim si, da bi mi kdo povedal …

… da se bom obtoževala za svojo odločitev vedno, ko bom spoznala koga, ki se odloča za splav.

… da bodo žalovanje, krivda in sram povsem prevzeli moje čustveno življenje.

… da se bom še leta sredi noči zbujala v joku.

… da se bom vsako leto ob „obletnici“ počutila otrplo in nezmožno premakniti se.

… da bom kar dvakrat poskušala narediti samomor zaradi premočne čustvene bolečine ob moji „izbiri“.

Želim si, da bi mi kdo povedal …

… da je dojenček vedno dar in čudež.

… da bo razlaga o tem, kako je zarodek samo „skupek celic“ postala popolnoma brezpredmetna takrat, ko bom diplomirala iz psihologije razvoja otroka.

… da se bo sedem let kasneje veselje ob tem, ko bom videla svojega sina na ultrazvoku, spremenilo v žalost, ker sem v isti starosti umorila svojega otroka.

… da bo dan, ko bom rodila svojega sina, šele zares obračunal z menoj.

… da mi bodo objemi in poljubi in besede mojega sina „Rad te imam, mami, bolj kot vse hiše, zvezde in avtomobile“ pomenile več, kot si lahko predstavljam. In da bi vse to lahko doživela že pri starejšem otroku.

… da se bom zaradi tega veliko prepirala s svojim možem.

… da bom nekega večera obiskala prijatelje in tam nenačrtovano spala z nekom.

… da bom tisto noč spet zanosila.

… da bom morda spet prisiljena izbrati splav, ker me bo družina prepričevala, da ne morem roditi otroka nekoga drugega, če sem poročena.

… da splav ni najboljša rešitev, če želim rešiti zakon in družino.

… da se bova pet let po tem z možem tako ali tako ločila, ker se je zapletel v razmerje z mojo najboljšo prijateljico.

… da ne bom nikoli več mogla imeti otrok, saj so mi zaradi posledic splava morali opraviti histerektomijo.

Želim si, da bi mi kdo povedal …

… da se bo pri 38-ih, ko bom postala kristjanka, razvezalo moje srce in da me bo takrat še bolj bolelo ob spominu na izgubljeno življenje.

… da bom ponovno veliko prejokala.

… da bodo ljudje, ko bom končno zbrala pogum spregovoriti o svojem splavu, pogosto rekli: „Ah, pozabi že!“ in „Hej, to je bila tvoja odločitev!“

… da mi ljudje ne bodo niti dovolili govoriti o tem, mnogi pa me bodo celo obsojali.

… da bom sčasoma končno našla ženske, moške in družine, ki prav tako trpijo kot jaz.

… da bom lahko šla skozi program, kjer me bo Bog osvobodil sramu, krivde in žalovanja, v katerih se kopam že 23 let.

Vesela pa sem, da so mi povedali …

… da je bil Bog takrat z menoj v sobi, da me je držal za roko in on sam odnesel oba moja otroka v nebesa.

… da me je poskušal potolažiti, vsak dan znova vseh preteklih 23 let.

… da lahko svoja otroka poimenujem.

… da sta onadva lahko tukaj z mano z vsem svojim srcem in dušo.

… da bo zelo boleče in težko odpustiti sebi, a ne nemogoče.

… da je Jezus na križu mislil tudi name in da mi je že davno odpustil.

… da mi moja otroka takrat, ko se bomo končno srečali v nebesih, ne bosta nikoli očitala, zakaj ju nisem nikoli pestovala, ju objela ali poljubila.

… da me bo Njegova milost popolnoma osvobodila.

Vesela sem, da so mi povedali …

… da lahko tudi iz pepela zraste nekaj lepega.

… da me bo Bog peljal na pot tistim, ki potrebujejo tolažbo, tako kot so bili nekateri poslani meni.

… da bom nekega dne lahko popolnoma svobodno govorila o mojih nerojenih otrocih mladim v srednjih šolah, na raznih predavanjih in srečanjih ter celo mojemu sinu.

… da bo moj sin s tem, ko bom ponižno delila mojo zgodbo z njim, postal glasen zagovornik življenja.

… da je Bog resnično neverjeten, da vedno odpušča in da brezpogojno ljubi vsako žensko, moškega in otroka.

Vesela sem, da mi je nekdo rekel, naj to delim z vami!

SM, California

*Omenjeni kliniki spadata med največje klinike za opravljanje splavov v ZDA. Samo na kliniki Planned Parenthood vsak teden opravijo okoli 6.300 splavov.

Preberite še:

• Zakaj znanstveniki, raziskovalci in psihologi zanikajo posledice splava?
• »Draga sestra v ginekološki ordinaciji …«
• 5 nasvetov, kaj reči mami, ki razmišlja o splavu