»Draga sestra v ginekološki ordinaciji …«

Foto: Shutterstock

Ta zapis ne leti na vas osebno. Vem, da ste del sistema in da morate ob prvem klicu noseče ženske pač ugotoviti, s kakšnim namenom kliče. A ravno vaše vprašanje – triaža na življenje in smrt – je ena od stvari, ki me v vsaki nosečnosti najbolj prizadenejo.

Stavki so različni, a sporočilo je vedno enako. Ob prvih znakih nosečnosti vsa radostna pokličem, da bi se naročila na pregled. Noseča sem! Na drugi strani brezoseben glas vpraša: »Boste obdržali nosečnost?« »Bo zelena luč?« »Boste nadaljevali?« In moje srce se skrči.

Neskončno me boli, da je dete, ki raste v meni, brezosebna »nosečnost« ali skupek celic, ki mu moram dati dovoljenje, da dobi pravico do življenja in postane človek. Ko mu jo dam, nenadoma postane otroček, dojenček, dete. Ki mu na ultrazvoku bije srček, ki brca in sesa palec, česar se obe z zdravnico iskreno veseliva.

Enaki otroci s svojo unikatno življenjsko zgodbo, ki se ne bo nikoli odvila, ker jim starši ne dajo »zelene luči«, ostanejo brezosebna neželena nosečnost, skupek celic, napotnica. Nekaj, kar uradno ni nikoli obstajalo.

Zakaj v mojem telesu raste »otroček«, v drugem pa »skupek celic«?

Najbolj me boli naša hinavščina. Ne glede na to, v kakšni stiski je mama in kako nanj gleda družba, gre za enako človeško bitje. Zakaj dobi moj otrok etiketo »zaželen«, nekdo drug pa »nezaželen« in zato pristane med zdravstvenimi odpadki? Je vrednost človeškega življenja odvisna od volje staršev, materine stiske, materialnih težav, neprimernega trenutka?

Zakaj se od spočetja dalje ves svet veseli »kraljevih dojenčkov« Williama in Kate, ob čemer nikomur ne pade na pamet, da bi jih poimenoval »kraljevi skupki celic«?

»Opažam, da je čisto vsak, ki zagovarja splav, že rojen.« (Donald Reagan)

Zakaj mediji v primeru moškega, ki je umoril nosečo partnerko, pišejo o dvojni tragediji in dvojnem umoru, če bi se ženska odločila za splav, pa bi šlo za navadno tkivo, ki ga lahko z vso pravico odstrani?

Zakaj zdravnica mojega otroka med pregledi nikoli ne poimenuje fetus ali skupek celic?

In zakaj zdravnik med opravljanjem splava otroka nikoli ne poimenuje dojenček?

Zakaj se mrtvorojenega otroka, starejšega od 22. tednov, pokoplje ter z imenom in priimkom vpiše v matični register? Če se starša odločita za splav v pozni nosečnosti, pa otrok postane brezimno truplo?

Zakaj?

Zakaj pri nosečnosti v krizi ne odstranimo krize namesto otroka?

Zakaj ima moj otrok pravico živeti, na tisoče njegovih vrstnikov pa ne? Zakaj otrok, ki jih starši ne morejo sprejeti, ne sme vzgajati na tisoče parov, ki si bolj kot vse na svetu želijo otroka, pa ga ne morejo imeti? Zakaj vedno znova privlečemo na plan primere nosečih 14-letnic in posilstev, čeprav takšni skrajni primeri predstavljajo manj kot 5 % vseh opravljenih splavov?

Zakaj noseči ženski, ki se znajde v takšni stiski, da edini izhod vidi v smrti lastnega otroka, ponudimo najcenejšo in najenostavnejšo možnost – napotnico za splav? Zakaj razen redkih civilnih iniciativ ne obstaja prav nobene volje, da bi jim priskočili na pomoč – materialno, psihološko, s konkretno pomočjo?

Imamo lahko naslednjič, ko se bomo pogovarjali o splavu, v mislih, da smo bili tudi mi – vsi, ki imamo moč odločati o življenju in smrti – nekoč človeška bitja v materinem telesu, za katere se je moral nekdo odločiti, da nas ne obsodi na smrt?

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Moj komentar bo spet…
    Moj komentar bo spet provokativen k premisleku, ter nagnjen na obe plati. Zagovornik splava, šunke, krvavic in praženih jetrc. Hkrati ljubitelj vsega živega, zagovornik živali in človeškega življenja. Hm.

    To, da je enkrat skupek celic, drugič otrok je enako kot zzakaj je enkrat pujs, drugič pa hrana. Pri nas smo razčistili, jemo pujsa, ne “mesa”. Nismo hinavci. Žal nam je, da se po svetu dogajajo grozodejstva nad živalmi, a skušamo podpirati tiste pridelovalce, ki živalim do samega trenutka zakola nudijo življenje. Najcenejše meso to zagotovo ni. Ampak nato jemo nogo od pujsa, ne pršuta, čeprav se tako tehnično reče temu delu pripravljenemu na specifičen način.

    Splav. Hrvati rečejo pobačenje oz pobačaj. Vsekakor bolj primeren izraz – če ga prav razumem, bi to pomenilo “zavreči”. Splav pa nimam pojma od kod je prišel. Morda zato, ker otrok pri naravnem “splavu” izplava ven. Večkrat doživeli doma in tudi slišal od znank/prijateljic kako je bilo. Praviloma se to zgodi godaj, ko gre res še bolj ali manj za skupek celic. Tistemu težko rečeš človek. Defacto pa ne “dojenček”! Eva?! Dojenček je specifično obdobje človeka, ko se DOJI!! Oz. ko je pričakovano, da se doji. Po enem letu starosti ni več dojenček, četudi se doji. Prav tako dojenčki pri 7ih letih ne gredo v šolo – se pa eni še veddno dojijo. Tudi “otrok” še ni v trebuhu dokler ni “zaključen”. Skupek celic se formira in ko jevse nared, se vanj vseli duša. Potem je človek, ki zori v trebuhu dokler ne pride njegov čas, da se spravi ven.

    Abortus, še najbolj primeren izraz, pomeni prekinitev tega procesa. Zdravnik med nosečnostjo ta “material” v trebuhu kliče ljubkovalno, da ne razburi matere, da se ji ne “skrči srce”. Podpiram to uvidevnost. Zdravnik se načeloma veseli z bodočo materjo. Tam je zato, da dela v korist pacientke. Torej ji pomaga donositi. Obratno, če se je odločila to “pobaciti”, potem jo ne spominja, da je tisto živo bitje, izz enakega razloga – obzirnosti. Verjetno razume, da ji je vsaj malo težko pri tem. Za nas že vem, da četudi je enkrat bil splav povsem zgodaj, ko je ven “splavalo” res le za eno veliko žlico “žvarovne”, to zanjo otrok. Ja, veselila se ga je, tudi jaz. Nekaj časa je trajalo, da sem ji dopovedal, da se je narava pač odločila, da se tole zaključi. Pravijo v božjih rokah. Točno tako. On že ve. Kaj smo mi, da se tu sekiramo okoli tega. Gremo delat novega. Ja, nosečnost je bila. Če bi uspela, zato ne bi imela več otrok, samo prej bi bili. Nato je bilo še enkrat. Pač klik in je šlo dalje.

    Jaz temu ne morem reči otrok, ne človek in v tiste “celioce” se duša zagotovo ne umešča. Kot bi kustos umestil sliko na razstavo, ko bi slikar napel platno ali potegnil prvo črto. Duša ve kam se utelesi in kaj se ji bo zgodilo. Umesti se v dokončanega človeka. Od tu dalje je prekinitev nosečnost UBOJ. Pred tem je poseg na telesu nosečnice. Kot če bi ji izrezal tumor. Dejansko to a telo je tujek, ki ga želi zavreči. Posebni hormon zavira reakcijo zavrnitve. Včasih telo razvije tako močno zavračanje, da nobena nosečnost po tisti več ne obstane.

    Sestre bi pa vseeno lahko bolj zvoto vprašale zakaj ženska kliče. Saj ene to znajo.
    Za konec: Smrt je del življenja. Sprejmite jo že. Smrt je osrednja tema cerkve. Kot otrok se mi je zdelo morbidno, saj vsakič pri obredu gledam, razzvešeno telo človeka na steni (ne enkrat v baziliki), kot doma pujjsa na kolinah, nato je župnik pil kri (FUJ!), pa jedel telo jezusa, … ok to sem vedel, da je kruh, ker je bil belo in babica sem videl. Nato sem poslušal o križanju, muenju, pobijanju, kasneje bral sveto pismo, kjer je tudidkar precej krvi (dane govorim o stari zavezi). In potem se ženska odloči za NE, jo je treba pa na vse načine prepričati in jo psihološko “pomagati”, da “spregleda”. Ja, kak % je tudi takih, ki bi se odločilem za drugo pot, če bi imel več znanja. A večina kar resno premišljuje več tednov. To se mi zdi nekako tako, kot pregovarjanje samomorilca da naj ne skoči, ker je z oklevanjem očitno na meji odločitve. Ko ga pregovorijo in potegnejo na varno, ga pa pustijo v istem življenju kot je bil prej in slej kot prtej je spet na oknu. Tokrat ne okleva, da ga spet kdo ne pregovori.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja