Zakaj sem prevzela možev priimek?

Foto: Shutterstock

Ob poroki sem prevzela možev priimek.

S tem nisem privolila v neenakovreden položaj v zakonu

Tega nisem naredila zgolj iz navade, kot nekaj povsem samoumevnega, kot del naše slovenske tradicije. Tega tudi nisem storila, ker bi bila starokopitna, nenapredna, ne dovolj izobražena ali zgolj premalo razmišljujoča. V to potezo me tudi ni vodilo premajhno samospoštovanje do sebe oziroma pomankanje lastne vrednosti. Prav tako pa me v to tudi ni vodila želja po zanikanju svojih korenin ali še huje svoje lastne identitete. In ne. S tem nikakor nisem privolila v neenakovreden in podrejen položaj v zakonu.

Odločitev, da svoj dekliški priimek zamenjam za moževega, sem sprejela zavestno, z veseljem in ponosom, enako kot sem se odločila za to, da je prav on tisti, s katerim se želim poročiti.

In prav zato tako kot odločitev za poroko tudi odločitev o izbiri priimka nikakor ni bila povsem enostavna in zgolj lagodna. Misel na to, da se bo na zunaj pretrgala nit moje identitete, mi namreč ni bila nič kaj prijetna. Poleg tega mi je bil precej všečen tudi moj dekliški priimek. Lepo se je skladal z mojim imenom. Bilo je kratko in jedrnato. In nato, kar na lepem, iz danes na jutri to naj ne bi bilo več moje? To naj ne bi bila več jaz?

Skupna pot kliče po skupnem imenu

Vendar se je ta moja na prvi pogled precejšna in povsem nepotrebna zmeda ob nekoliko globljem premisleku, hitro razblinila. Še več, na koncu se je odločitev o tem, da se odpovem svojemu dekliškemu priimku in prevzamem moževega, v mojih očeh izkazala celo za najbolj naravno in logično odločitev, ki jo v zvezi z izbiro priimka sploh lahko sprejmem. Spoznala sem namreč, da gre pravzaprav za potezo, ki se v svojem bistvu v polnosti sklada z naravo zakramenta svetega zakona.

Odločitev, da svoj dekliški priimek zamenjam za moževega, sem sprejela zavestno, z veseljem in ponosom, enako kot sem se odločila za to, da je prav on tisti, s katerim se želim poročiti.Sveto pismo namreč pravi: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« (1 Mz 2,24). Enako kot za moža pa velja to tudi za ženo. Tudi žena mora zapustiti hišo svojih staršev, in oditi, da bi živela s svojim možem. Zakon namreč zahteva vzajemno podaritev, ki je tako intimna in popolna, da moški in ženska postaneta eno. »Nista več dva, ampak eno« (Mt 19,6).

V trenutku torej, ko se z izrečenim »da«, moški in ženska, ki stojita skupaj pred oltarjem, zaobljubita drug drugemu za vse življenje, se hkrati s tem oba neizogibno podata tudi na pot odpovedi. Oba namreč stopita na novo pot, ki pa ni več samo njena ali samo njegova, ampak njuna skupna, neločljiva in večna.

Če torej vse te moje misli strnem v bolj praktično obliko, sem možev priimek prevzela zato ker:

• se je s poroko začelo novo obdobje v mojem življenju;

• ta nova pot ni več samo moja, ampak najina skupna;

• skupna pot kliče po skupnem imenu (priimku);

• najin enak priimek na zunaj izraža najino medsebojno globoko povezanost;

• s tem navzven v največji možni meri (brez kakršnega koli zadržka) kažem mojo popolno predanost in pripadnost možu in najinemu zakonu;

• verjamem v različnost in dobrobit moške in ženske narave in s tem v njuni različni vlogi v zakonu in kasneje v družini;

• sem s tem želela moža potrditi v njegovi moškosti in mu na ta način tudi priznati vlogo glave družine;

• si želim, da imam jaz kot mama enak priimek kot moji otroci;

• enak priimek vseh članov družine dojemam kot nekakšno nit povezanosti in me navdaja s prijetnim občutkom;

• nositi dva priimka pri vsakodnevnih opravkih, roko na srce, ni preveč praktično.

Pri vsem tem pa niti slučajno nočem reči, da priimek sam po sebi kakor koli definira oziroma vpliva na kakovost odnosa med možem in ženo. Nikakor ne. Naj bo takšen ali drugačen, priimek sam po sebi nima nikakršne vsebinske moči, ki bi iz dneva v dan, v dobrem in slabem udejanjala besede zakonske obljube. Gre izključno za zunanjo formalnost, ki je največ, kar je lahko, kvečjemu češnjica na torti.