S pomladjo se je prebudila vsa narava, drevesa so ozelenela, rastline so pokazale svoje najlepše cvetove. In zdi se, da se med nami dogaja nekaj podobnega. Vsakdo bi rad drugemu pokazal svoj najlepši cvet in v drugem videl prav takega. Zaljubljenost …
A zakaj traja le nekaj časa? In zakaj sčasoma tiste stvari, ki so se nam na drugem od vedno zdele najlepši cvet, postanejo trnje? Konča se faza idealiziranja in začne se faza realnosti. Zaljubljenost opravi svoje in se umakne … Napoči torej čas, da se začne prava ljubezen.
Kako preiti iz faze zaljubljenosti v pravo in trajnejšo ljubezen, si bomo ogledali v krajših prispevkih, ki si bodo sledili v mesecu maju.
V idealnega partnerja se zaljubimo, realnega partnerja pa lahko ljubimo
Zaljubljenost je faza idealizacije, v kateri vidimo drugega v idealizirani predstavi. Vemo, kakšen partner naj bi bil, in v takega se zaljubimo, ne da bi zares poznali njegovo osebnost.
Privlačen nam je tisti človek, ki je po vzdušju izjemno podoben vzdušju v naši primarni družini in nas v nezavednem svetu spominja na naše starše. V zaljubljenosti gre namreč za ponovitev tistih temeljnih občutkov, hrepenenj in pričakovanj, ki smo jih doživljali v odnosu s svojo mamo. Med fantom in dekletom se ponovi občutje popolne zlitosti. Oba se počutita eno, zdi se jima, da sploh ne potrebujeta besed. Pogled pove vse. Vse, kar čutita, mislita in doživljata, se zdi skupno. Enako kot dojenček doživlja ob svoji materi, ki ga prva zrcali.
Psihologinja dr. Andreja Pšeničny v svojih delih zaljubljenost povzema z besedami: ”Romantična predstava o brezpogojni partnerski ljubezni je v resnici taka, kot bi opisovali brezpogojno simbiotično ljubezen matere in dojenčka. Želja po brezpogojni ljubezni torej pomeni, da od partnerja pričakujemo, da bi nas imel tako rad, kot bi nas morali imeti radi naši starši, ko smo bili otroci. Drug drugega naj bi sprejemali in imeli radi, ne glede na to, kaj počnemo in kako se vedemo.”
Ko princ in princesa padeta z belega konja …
Vzorci navezanosti, ki smo jih razvili ob svojih starših, se najbolj zrcalijo v odraslih intimnih odnosih. Bolj kot je nekomu manjkalo brezpogojne starševske ljubezni, bolj bo ljubezenski odnos vnaprej idealiziral. Ta idealizacija izhaja iz otroških nepotešenih čustvenih potreb, ki se ob zaljubljenosti ponovno razprejo. Partnerja tedaj vidimo kot tistega, ki nam končno lahko vse to zapolni. Zdi se nam, da ima vse tiste lastnosti, ki smo jih pri svojih starših pogrešali. Tukaj pa je past.
Človek, ki se nam zdi idealen, ima verjetno zelo podobno čustveno ozadje kakor mi. Ker nas v nezavednem svetu spominja na roditelja, od njega/nje pričakujemo še več. Tega pa nam ne more dati. Ne, ker ne bi hotel, ampak ker preprosto ne more nadomestiti primanjkljaja, ki so ga pustili starši.
Tako po fazi popolnega zlitja med zaljubljenci sledijo številna razočaranja in razhajanja. A prav ta faza je nujno potrebna za to, da lahko vznikne prava ljubezen. Šele ob prvih razočaranjih se zavemo, da je pred nami Skrivnost, s katero lahko le pristno in iskreno delimo sami sebe. Besede ostanejo še edino orodje in sredstvo za izražanje samega sebe drugemu.
In samo pred realno podobo drugega nastane prostor za izkazovanje resnične ljubezni.
(V naslednjem prispevku si bomo podrobneje ogledali fazo spoznavanja.)
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
