V času nosečnosti sta mama in otrok biološko povezana, ta biološka enost pa se z rojstvom preoblikuje v nov odnos povezanosti: odnos simbioze. To je posebno obdobje v življenju matere in otroka, ki se začne z rojstvom in traja 6-8 tednov po njem.
Simbioza pomeni »živeti skupaj« in opisuje situacijo, ko sta dve živi bitji soodvisni do te mere, da vsako od njiju daje in prejema nekaj nujno potrebnega za nadaljevanje in kvaliteto svojega življenja. Za otrokovo preživetje je simbioza z mamo ali skrbnikom nujno potrebna. Simbioza pa ni nujna zgolj za njegovo preživetje; nujna je tudi za ustrezen duševni in čustveni razvoj ter uspešno socializacijo. Prav tako pa tudi mama potrebuje otroka. Otrok predstavlja zagotovilo, da to, kar ni več del njenega telesa, ni izgubljeno. S tem, ko otrok sesa pri materinih prsih, pripomore h krčenju maternice in njeni postavitvi v prvotno lego, kar zmanjša možnost okužbe in krvavitve.
Zakaj se otrok rodi tako nebogljen – še preden je sposoben samostojnega gibanja? Če bi ostal v maternici več kot devet mesecev in bi se še naprej razvijal, bi njegova glava postala prevelika za porodni kanal. To je biološka razlaga. Kaj pa psihološka?
Na neki način njegova nebogljenost pomaga materi, da postavi njun odnos na prvo mesto. Fizična skrb, potrebna za otrokovo preživetje, je temelj za razvoj tega odnosa. Preko fizičnega stika z dotikom, vohom, sluhom in vidom se v otrokove možgane vtisne podoba matere in v materine možgane podoba otroka. Tako ženska postane mati in otrok postane sin oziroma hči. To je odnos, ki otroku omogoči rast in razvoj. Otrok ima zdaj mamo, ki mu bo še naprej izkazovala ljubezen, mu dajala hrano in čutne vzpodbude. S tem so njegove potrebe zadovoljene, zato se lahko skladno razvija. V novem okolju, v katerem se je otrok znašel po rojstvu, je veliko novih stvari, o katerih se bo največ naučil v sobivanju z drugimi ljudmi.
Narava je poskrbela za najboljši izkoristek človeškega potenciala prav z otroško nebogljenostjo.
V obdobju simbioze lahko pretirano odgovarjamo na potrebe otroka – otrok je posledično brez izkušnje iskanja, prošnje na eni strani in prejemanja na drugi. Če pa na otrokove potrebe sploh ne odgovorimo, mu daje to občutek, da ga njegova okolica ne razume in ne odgovarja na njegove potrebe.
Za simbiozo matere z otrokom so pomembne tri stvari: pestovanje, rokovanje (angl. handling) in dojenje.
Pestovanje – ta drža mame in telesni kontakt dajeta otroku občutek sprejetosti. Prav tako mu daje gotovost, ki pomaga na prehodu v novo okolje.
Rokovanje je način, kako uporabljamo naše roke, ko otroka preoblačimo, kopamo, previjamo. Z dotiki “koža na kožo” mama otroku sporoča, da sprejema njegovo telo, da sprejema njega kot celoto. To so temelji pozitivnega odnosa do lastnega telesa.
Dojenje pomeni posebno navezanost, ko mama in otrok še enkrat postaneta združena kot ena oseba, tako kot sta bila med nosečnostjo.
Za uspešno simbiozo so pomembne tudi referenčne točke. Te so tisto, kar otrok pozna iz materinega trebuha – bitje srca, materin in očetov glas, gibanje mame, glasba, ki jo je slišal v času nosečnosti. Vsi ti spomini so njegova edina povezava s časom v trebuhu, kjer mu je bilo lepo in kjer se je počutil dobro. Zato otrok prav s pomočjo referenčnih točk podoživlja te lepe občutke, ki jih je imel pred rojstvom, v njem pa zaradi povezanosti z materjo raste gotovost in veselje do življenja.
Povzeto po: Silvana Quattrocchi Montanaro, M. D.: Understanding the Human Being
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Zalo lep članek. Saj so stvari logične, pa jih je lepo prebrati 🙂
da dokončam: malo počakati ter da ni edini v družini! :unsure:
Ne razumem, zakaj bi bilo dojenje ovira za vrtec? Saj otroka lahko podojiš zjutraj in/ali zvečer, takrat pa ni v vrtcu. Dvomim, da se kateri enoletnik doji bistveno pogosteje …
Pa tudi ne vidim razloga, zakaj se ne odzvati na otrokov jok. Saj odzvati se, ne pomeni, da moraš otroka ujčkati, pomeni le, da se odzoveš nanj in ugotoviš, kaj želi: včasih je to, da ga nahraniš, včasih da ga previješ, včasih da ga dvigneš v naročje ….
Ne vem zakaj tak strah, da bi otroka razvadili in da z odzivanjem nanj ne bi imel meja? Izkušnje namreč kažejo ravno to, da otrok na katerega se odzivamo, je veliko boljše vzgojen kot tisti, katerega iz strahu, da mu ne bi pravočasno postavili mej, že kmalu začnemo vkaluplati in mu ne odgovorimo na potrebe.
Maja, saj Stefi ni govorila, da se pri drugem ni odzvala. Le, da se je odzvala drugače, ne takoj s pestovanjem.
Najbrž so si otroci različni tudi glede vrtca. Če se je otrok navajen podojiti(pocrkljati) ob stresnih situacijah, je pač v vrtcu veliko bolj težko. Poznam vzgojiteljice, ki tudi kar pokamrajo, kako jim te tamičkeni vlečejo majice dol, segajo med prsi, se jim prisesajo kar čez majčko… Verjamem, da to ni prijetno ne vzgojiteljici, ne staršem ne otroku.
Draga Katja,prav uživala sem ob prebiranju tvojega članka. Imam že dva odrasla otroka in sem se že ob naslovu zamislila, kako res je otrok ob rojstvu nebogljen, popolnoma brez izkušenj. Izkušnje pridobiva z našimi odzivi, reakcijami. Podoživljala in analizirala sem sebe, moj odnos do nebogljenega otroka.
Tako bi si želela, da bi bila tako popolna mama, kot jo je predstavila Katja.
Kljub temu, da sem prebirala literaturo(pred 25-imi leti), sem bila nesigurna.
Že ob prvem joku sem skočila k posteljici, ga dvignila v naročje, saj sem vrjela mami:”Otrok nikoli ne joka brez razloga.”Otok pa dobiva izkušnjo(tako kot je napisala Katja) – samo zajokam, pa je mamin obrazek že tu. Šele pri drugem otroku sem se naučila poslušati, razumeti otrokov jok in ustrezno reagirati. Včasih je zadosti, da ga smo pogledaš, se mu nasmeješ, pobožaš, ne pa da ga takoj ujčkaš.
Kako se znajti kot novopečena mamica, kako reagirat na otrokove potrebe, ker je otrok tako nebogljen.Kako lepo ga je opazovati, mu dati občutek, da držiš v rokah največji čudež in srečo tega sveta.Vendar pa se je že potrebno zavedati, da že vzgajamo – že postavljamo meje!
Zelo pomembno pa je, da zaradi otroka, ki te ves prevzame ne pozabiš na moža!!!!! Kljub vsemu mora biti mož prvi, že na začetku. Prepričana sem, da je to zelo zahtevna naloga za čustveno prevzeto mamo, vendar to iz iskušenj povem – se splača. ( Otroci so ti dani za kratek čas in prav je da gredo v svet – ostane ti predragi mož).
Zelo se strinjam, da otrok potrebuje veliko signalov , da je ljubljen, da ob dojenju sliši materino srce, ki ga je poslušal devet mesecev, očetov in materin glas, ki ga bo pomirjal, opogumljal in spremljal celo življenje. Le tako se bo otrok razvijal v duševno uravnoteženo osebnost. 🙂 🙂
Nekaj pa moram še reči okrog dojenja.Dojiti otroka je nekaj najlepšega. Vendar imam zanimivo izkušnjo, da ko gre otrok v vrtec je dojenje velika ovira. Zato vam svetujem, da pomagajte sebi in otroku in pred odhodom v vrtec zaklučite z dojenjem! Simbioza matere in doječega otroka je tako močna, da ob zapustitvi otroka v vrtcu oba tako trpita, da otrok zboli, mama pa prav tako.
Še dobro, da imamo može, ki lažje prenesejo zapustitev otroka v vrtcu in opravijo to nalogo.
Klub temu, da se otrok rodi tako nebogljen, pa se rodi s stisnjenimi dlanmi, kar pomeni – najprej jaz ter svet se vrti okrog mene. Zato je naloga, da mu počasi odpiramo dlani in damo signal, da je v življenju treba tudi malo počakati in da ni edini v družini.
Lahko, da draga Maja ne razumete, če še nimate te izkušnje. Dojenje je v literaturi nekaj v praksi pa drugo. Lahko mi vrjamete! Otrok, ki je dojen preko enega leta je posebna navezanost med materjo in otrokam zelo močna, saj sta vsakič ob dojenju spet združena kot ena osebnost (otroka umirja materino bitje srca, nenazadnje pa je tudi materi ta vez odvisnosti všeč). To dojenje ni več fiziološka potreba, ampak je zgolj crklanje. Otrok, pa ob odhodu v vrtec doživlja zapustitveni strah, takrat pa ni možnosti,da bi se umiril ob bitju materinega srca. Ne morete si misliti kakšna stiska ja to za otroka – to je napisala že Naturmama in to še kako drži!
Na otrokove potrebe se je treba odzvati, seveda pa ne smemo pozabiti, da je to že del vzgoje. Ni potrebno govoriti o o strahu, da bi otroka razvadili. Vendar v obdobju simbioze lahko pretirano reagiramo na otrokove potrebe. Nikoli ne smemo pozabiti:OTROCI SO NAJBOLJŠI PSIHOLOGI(se niti ne zavedamo, pa so nas že prinesli naokrog-že dojenčki….)
Ne vem od kje vam trditev, da otrok ki je po enem letu dojen nujno potrebuje dojenje kot obliko tolažbe. To dojenje po enem letu je večinoma itak crkljanje zjutraj in/ali zvečer in ne pomeni, da otrok dojenje rabi kot tolažbo.
Tudi sama sem svojega dojila več kot eno leto, večinoma je bilo to še malo crklanja pred spanjem, pa zaradi tega ni imel nobenih problemov v varstvu.
Povsem nesmiselno se mi zdi v taki starosti uporabljati dojenje kot tolažbo, podobne pomisleke imam tudi do dude, ampak to še ne pomeni, da bi zaradi tega mama morala popolnoma prekiniti z dojenjem.
Tesna in varna navezanost med mamo in otrokom je pa kvečjemu koristna in ne breme. Otrok, ki je varno navezan, bo veliko lažje odšel v varstvo, kot tak, katerega mama se boji, da bi ga rpeveč navezala nase.
Me pa res zanima, kako vas enoletniki prinašajo okrog …
Za to trditvijo, da je dojenje po enem letu zgolj crkljanje in nadaljevanje odvisnosti drug od drugega, trdno stojim, zaradi lastne izkušnje in izkušnje veliko mam, ki imajo že odrasle otroke tako kot jaz.
Gospa Maja,tesna navezanost
je lahko že odvisnost – po enem letu starosti otroka. V vzgoji se laže oprimemo skrajnosti, kot da iščemo zlato sredino. Zato padejo na plodovita tla povdarki antiavtorativne vzgoje, npr. da je treba otroku vedno in za vsako ceno popustiti in upoštevati njegovo voljo. Pri tem pa ne opazimo, kako lomimo njegove zdrave poganjke v samostojnost.
Varna navezanost, kot jo imenujete je zelo blizu posledicam razvajanja. Z razvajanjem otroku škodujemo. Razvajen otrok bo ranljiv, neodporen, bo zato trpel – in z njim bodo trpeli starši. V tem trpljenju in neodpornosti ostaja tak otrok nesamostojen, odvisen od staršev.
Meni (kot sprašujete) mi je odvisnosti od otrok – tudi dojenja uspelo uspešno krmariti s pomočjo moža. Hvala Bogu
dojenje po enem letu ni samo crkljanje in ni razvajanje. celo svetovna zdravstvena organizacija priporoča dojenje do drugega leta. raziskave pa so pokazale da ima materino mleko pri 18.mes največ tistih koristnih učinkovin o katerih govori en drug prispevek.
drugo pa je, če se otrok navadi in “zaspi samo z joško” … uspavanje z dojenjem pa je problematično. samo to ne pomeni, da je treba nehat dojit. samo ne uspavat z dojenjem in ne tolažit z dojenjem.
otroka ne moreš precrkljat prvih pol leta. če bi ga non stop imel po rokah, pa bi bilo za otroka še vedno čist ok.
in še to: raziskave kažejo da tesno povezani dojenčki(v stilu povezovalnega starševstva) postanejo samostojni in radovedni malčki … tisti pa ki se jih že od rojstva odganja od mame, se jo pa tudi celo življenje držijo za kiklo.