Vir: ShutterstockSodobni starši se na vse kriplje trudijo, da bi čim bolj kakovostno in aktivno zapolniti čas svojih otrok. Da se ti ne bi dolgočasili. A otrokom je kljub neštetim možnostim … dolgčas.
“Dolgčas prihaja od znotraj”
Kanadska mama sedmih otrok Mariette Ulrich na portalu Mercator.net razmišlja o pojavu dolgčasa med današnjimi otroki. Sama je odraščala na kmetiji v družini z 12 otroki in vsako leto komaj čakal poletnih počitnic, ki so jih skupaj z 22 bratranci in sestričnami vedno v polnosti izkoristili. Poleg tega, da so pomagali pri najrazličnejših delih, so skupaj doživljali najrazličnejše pustolovščine in se ob tem naučili mnogih veščin in življenjskih lekcij.
Ulrichova se spominja »Kot otroku se mi je zdelo povsem nezaslišano in strašno, da imajo v mestih ‘poletne programe’ za otroke v času počitnic, da se ti ne bi dolgočasili. Zadnja stvar, ki bi si jo želela, bi bilo ‘sprogramirano poletje’«. Tudi odnos do dolgočasenja je bil v tistem času drugačen: »Če se je samo pojavila kje senca dolgčasa, smo jo hitro odgnali, predvsem pa nismo o tem potarnali staršem, ker bi bil zanje to znak, da nam morajo naložiti še kako zadolžitev več. Moj oče je govoril: ‘Dolgčas prihaja od znotraj.’ Priznanje, da se dolgočasiš, bi z drugimi besedami pomenilo priznanje, da nimaš intelektualnih sposobnosti (ali jih nočeš uporabiti), da bi ga pregnal. Z le drobno iskrico domišljije si že lahko našel nekaj, s čimer si se zamotil.«
Zadnja stvar, ki bi jo današnji otroci rabili, je še več programov, še več časa proč od družine in še več norih urnikov.Ko so se – vsem njenim drugačnim prizadevanjem navkljub – njeni lastni otroci začeli pritoževati, da jim je dolgčas, je bila presenečena in nekako razočarana: »Dolgčas je ironija, ki jo komaj zaobjamem s svojim razumom. Otroci imajo danes toliko obšolskih dejavnosti, med katerimi mrzlično divjajo celo šolsko leto. Doma imajo polne police in skladovnice igrač, knjig, sestavljank, iger, filmov, glasbe, revij, pripomočkov za ustvarjanje – z drugimi besedami: vse tisto, o čemer smo mi kot otroci le sanjali. Če sploh ne omenjamo računalnikov, maila, družabnih omrežij, e-knjig, iPodov, iPadov, iPhoneov in drugih napravic s 24-urno priklopljenostjo na internet – z drugimi besedami: stvari, ki si jih mi kot otroci nismo niti zamišljali. In ti otroci se dolgočasijo. Ne, prezasičeni so. Gre za neznansko zasičenost na vseh področjih: z dobrinami, informacijami, zabavo, dražljaji (ampak običajno takšnimi napačne vrste – ki le očarajo čute, ne nasitijo pa duše ali intelekta).«
Ulrichova je prepričana, da je kljub otroškemu dolgčasu (oziroma ravno zaradi njega) zadnja stvar, ki bi jo današnji otroci rabili, še več programov, še več časa proč od družine in še več norih urnikov. Eden od njenih zaključkov pa se tudi glasi: »Niti 1000 prijateljev na Facebooku ne more odtehtati 22 bratrancev in sestričen, ki živijo v bližini.«
“Mami, kaj bova pa zdaj počela?”
Poleg družbe, ki otrokom pogosto manjka, in je ne more zapolniti nič drugega, pa otrokom manjka še nekaj drugega, na kar opozarja ameriška psihologinja dr. Peggy Drexler v svojem članku »Otroci potrebujejo čas zase«.
Ne more razumeti, kaj je naredil narobe, da si je ‘zaslužil’ ta čas, ki ga mora preživeti sam.Spregovori o primeru 9-letnega Simona, čigar vikendi so zapolnjeni s skupinami, srečanji za igro, izleti z očetom. Skoraj vedno s starši tudi gredo kam – v cirkus, muzej, na tekmo. Nihče ne more reči, da Simonu manjka kakovosten čas s starši, ki so po vseh merilih vključeni, ljubeči in v oporo. A kljub temu, da je Simon skoraj vedno zaposlen, se zelo hitro začne dolgočasiti. Pogosto se pritožuje in pričakuje od drugih, da bodo pregnali njegov dolgčas. Simonova mama Liza pravi, da je postalo skoraj nemogoče Simona pripraviti do tega, da bi se igral sam – čeprav ima polno sobo igrač in knjig – ali celo, da bi risal za kuhinjsko mizo, medtem ko ona kuha večerjo. »Občutek ima, da ga s tem kaznujemo. Ne more razumeti, kaj je naredil narobe, da si je ‘zaslužil’ ta čas, ki ga mora preživeti sam.« Simon pa se po razlagi Drexlerjeve ne zna igrati sam, ker se mu ni bilo nikoli treba.
Podobno je s sedemletnim Tomažem, živahnim in aktivnim dečkom, ki takoj po vrnitvi iz šole ali intenzivnih košarkarskih priprav neučakano vpraša mamo Mojco: »Kaj bova pa zdaj?« Mojca preneha početi, kar je počela (delo, hišna opravila, kuhanje za druge družinske člane), in se začne ukvarjati z njim. Igrata karte, gresta na sladoled, se lovita po parku, dokler se ne vrne Tomažev očka in se začne z njim igrati on. Čeprav se Mojca včasih sprašuje, ali ne bi morda mogel Tomaž početi česa tudi sam, se ji zdi to še vedno bolje, kot da bi ga posedla pred televizijo.
»Vsekakor boljše od televizije,« se strinja Drexlerjeva. »A stalno zabavanje in animiranje naših otrok ni brez posledic. Vloga stalno navzočih prijateljev za igro, v katero zdrsnejo mnogi starši, je lahko škodljiva. /…/ Pravzaprav je sorodna razvajanju otrok z materialnimi dobrinami. /…/ S tem, ko zapolnimo vsako otrokovo budno minuto s športom ali zgolj z nudenjem družbe, tvegamo okrnitev njegove samozadostnosti in tudi njegove domišljije. Tvegamo, da bomo vzgojili otroka, ki bo vedno iskal pomoč.«
Zakaj starši prevzemamo vlogo dežurnih prijateljev?
S tem, ko zapolnimo vsako otrokovo budno minuto s športom ali zgolj z nudenjem družbe, tvegamo okrnitev njegove samozadostnosti in tudi njegove domišljije. Tvegamo, da bomo vzgojili otroka, ki bo vedno iskal pomoč.Današnji starši so po mnenju Drexlerjeve obsedeni s prizadevanjem, da bi zapolnili čas svojih otrok in jih zabavali. Potrebo po tem, da bi bili glavni vir otrokove zabave, čutijo iz različnih razlogov. Večina zato, ker si želi, da bi jih imeli otroci radi in ker se bojijo, da bo pomanjkanje spodbud njihove otroke prikrajšalo za razvoj in napredovanje in bodo zaostali za svojimi vrstniki. Drugi imajo slabo vest, ker veliko delajo ali ker otroku niso dali bratca ali sestrice. Nekateri, predvsem očetje, pa enostavno uživajo v igri s svojimi otroki. »Kar je na splošno super,« pravi Drexlerjeva, »a le do te mere, dokler ne začne najedati otrokove sposobnosti, da čas, ko je sam, sprejema brez občutkov nekakšne panike ali žalosti.«
Nekateri starši pa želijo otroke na ta način zaščititi pred osamljenostjo. A tudi v tem je po menju Drexlerjeve past: »Če otrok težko sklepa prijateljstva, rešitev ni v tem, da jih nadomestijo starši. Če vstopite na mesto prijateljev za igro, otroku preprečite, da bi razvijal sposobnosti, ki jih potrebuje za to, da bi šel ven, med otroke in se z njimi spoprijateljil. S tem še dodatno omejite njegovo zmožnost povezovanja z vrstniki.«
Manjka jim predvsem čas zase!
»Kar v prenapolnjenem urniku današnjih otrok običajno manjka, je čas, ki bi ga preživeli sami s sabo,« posebej poudarja dr. Peggy Drexler. To ni nujno čas brez vsakršnega nadzora – pač odvisno od starosti otroka. Čas zase je predvsem čas, ki ga otrok uporabi za to, da se uči sam zamotiti ali sprostiti brez pomoči in posebnih spodbud staršev, sorojencev, prijateljev ali varuhov. »Gre za ključen vidik razvoja k samostojnosti. Študije celo kažejo, da se otroci, ki znajo zapolniti čas, ko so sami, le redko počutijo izolirane ali osamljene. Namesto tega se naučijo biti zadovoljni v vsakršni situaciji in se resnično zabavajo ob tem, da ustvarjalno izkoristijo dani trenutek.«
Drexlerjeva staršem svetuje, naj skušajo v otrokov urnik vključiti nekaj strukturiranega in nekaj nestrukturiranega časa, ki ga preživlja sam. V tem času naj otrok – znotraj meja, ki jih določite – sam izbira, kje bo in kaj bo počel. Pomembno pa je, da otroku to prikažemo kot nekaj pozitivnega, kar spodbuja ustvarjalnost in je v posebno veselje.
Resnično življenje vključuje tudi čas zastoja in čas, ko si sam. Če boste otroka že zgodaj seznanili z možnostjo preživljanja časa s samim seboj – in kako se ob tem imeti lepo – mu bo to pomagalo, da bo postal boljša družba za druge in bo znal bolje živeti svoje odnose s prijatelji in z vami.Ob koncu svojega članka Drexlerjeva še enkrat poudari: »Seveda je kakovostno preživet čas skupaj boljši od zasipanja z materialnimi dobrinami in posedanja pred televizorjem. Ne pravim, da ne preživljajte časa z otrokom. To je vsekakor pomembno, pomembno pa je tudi vedeti, da je čas zase ključen in pogosto pozabljen del razvoja.«
Zaključi pa z besedami: »Resnično življenje ni ena sama zabava ali dan na poletnem taboru. Resnično življenje vključuje tudi čas zastoja in čas, ko si sam. Če boste otroka že zgodaj seznanili z možnostjo preživljanja časa s samim seboj – in kako se ob tem imeti lepo – mu bo to pomagalo, da bo postal boljša družba za druge in bo znal bolje živeti svoje odnose s prijatelji in z vami. Odrasel bo v človeka, ki zna biti srečen, ko je sam ali ko je z drugimi. Mar ni to cilj?«
