Zakaj je igra tako pomembna za razvoj otrok?

Vir: Shutterstock

Sodobni starši smo ambiciozni. Otroke vozimo k baletu in angleščini, jim kupujemo najrazličnejše igrače ter se trudimo, da bi skupni čas čimbolj izkoristili. Napaka, pravi predsednik Svetovnega odbora Mense za nadarjene otroke.

Igra in gibanje sta ključna za razvoj možganov

»Igra je ključnega pomena za otrokov razvoj, saj tekanje, skakanje in plezanje stimulirajo različna področja v možganih,« pravi Ranko Rajović, predsednik Svetovnega odbora Mense za nadarjene otroke in avtor učenja po NTC metodi (NTC = “Network – Teaching – Children”) ter knjige IQ otroka – skrb staršev. Pri tem je ključno nekaj, na kar starši pogosto pozabljamo – preprosta otroška igra, ki je bila še pred dvajsetimi leti nekaj najbolj vsakdanjega, danes pa izginja iz otroškega življenja.

Otroci, ki se premalo gibajo, so prikrajšani za pomembno možgansko stimulacijo in tvegajo kognitivni primanjkljaj, težave z govorom, branjem in koncentracijo. Zato velja osnovno pravilo: za vsako uro, ki jo otrok presedi, se mora nato dve uri igrati. Zunaj – na igrišču ali v naravi.

Starši smo odgovorni za stimulativno okolje

Možgani se najbolj intenzivno razvijajo v prvih letih življenja. Večina sinaptičnih povezav se vzpostavi do dvanajstega leta, kasneje na otrokovo inteligenco ne moremo več bistveno vplivati.

Otroci, ki se premalo gibajo, so prikrajšani za pomembno možgansko stimulacijo.

Starši prvo napako naredimo že ob otrokovem rojstvu, ko sobo za deklico prebarvamo roza, sobo za dečka pa modro. Soba bi morala biti namreč večbarvna, saj kontrasti spodbujajo razvoj možganov. Ko se otroci začnejo premikati, jih starši iz strahu pogosto omejujemo. Ne dovolimo jim tekanja, plezanja ali vrtenja ter podobnih stimulativnih dejavnosti.

Starši lahko že od rojstva naprej vplivamo na razvoj otroških možganov tako, da poskrbimo za stimulativno okolje. Namesto nežnih pastelnih barv izberemo kontrastne barve, da bo oko lažje razlikovalo predmete in oblike.

Največji vpliv imamo v obdobju, ko otrok že razume, kar mu govorimo, torej med drugim in tretjim letom. Otrok se takrat intuitivno loteva aktivnosti, ki stimulirajo razvoj možganov, starši pa mu to preprečujemo, ne da bi se zavedali, kakšno škodo s tem povzročamo.

Priporočljive aktivnosti:

– vrtenje okoli lastne osi (otroci se zelo radi vrtijo v krogih),
– skakanje (otroci obožujejo skakanje po posteljah),
– igre, pri katerih je pomembno lovljenje ravnotežja (npr. hoja po robniku ali zidu, nošenje na ramenih …),
– plezanje po drevesih, stopnicah, pohištvu.

“Večina sinaptičnih povezav se vzpostavi do dvanajstega leta,
kasneje na otrokovo inteligenco ne moremo več bistveno vplivati.”

Starši smo preveč zaščitniški

Starši takšnih iger pogosto ne dovolimo, da otrok ne bi padel in se poškodoval, hkrati pa jim dovolimo igre, ki so nekoristne ali celo škodljive za njegov razvoj. Številnim razvojnim motnjam, kot so disleksija in težave z računanjem, bi se lahko izognili preprosto tako, da bi svojim otrokom omogočili gibanje in igro.

»Ne vem, od kod toliko strahu, da se bodo otroci med igro poškodovali!« se sprašuje Ranko Rajović. »Danes si več kot 70 % šestletnikov ne zna samih zavezati čevljev. Ko so starše spraševali, zakaj jim kupujejo čevlje na ježka, so odgovorili, da svojim otrokom nočejo povzročati težav z vezalkami. V trgovinah otroških čevljev z vezalkami skoraj ni več, saj jih nihče ne kupuje! Starši smo dejansko odgovorni za težave, ki jih imajo naši otroci.«

Šola kot zabava, učenje kot igra

»Otrokom moramo pomagati, da bodo šolo dojemali kot zabavo, saj bi moralo biti učenje sinonim za igro,« pravi Rajović. Če otroke silimo k učenju s ponavljanjem, je to v nasprotju z njihovo fiziologijo, zato bo prej ali slej prišlo do odpora do šole, učenja in branja.

Otrokom moramo pomagati, da bodo šolo dojemali kot zabavo, saj bi moralo biti učenje sinonim za igro.

Otroci se dobro učijo z razporejanjem in razvrščanjem: na primer z ločevanjem rdečih kroglic od belih ali razvrščanjem kroglic po velikosti. Učinkovito je tudi učenje z analogijami: otroka na primer vprašamo, kakšna je podobnost med italijansko in irsko zastavo, ki je ruska in francoska zastava nimata. Otrok bo preučil zastave in ugotovil: »Zelena barva.«

Rajović priporoča tudi učenje z asociacijami, saj je celoten sistem sinaps v možganih razvit prav v ta namen. Ker ga otroci ne znajo uporabljati, zelo hitro pozabijo, kar so se naučili in znanja ne znajo povezovati. Poleg tega morajo otroci uriti tudi abstraktno mišljenje, in sicer s prepoznavanjem simbolov in abstraktnih pojmov.

Kako lahko starši spodbujamo otroško inteligenco?

Otroci se v sodobnem svetu učijo reproduktivno: besedilo mnogokrat preberejo, ga ponavljajo in si ga tako zapomnijo. Nato pa v dveh tednih pozabijo 80 % naučenega. Zato so pod stresom in ne marajo šole.

Kaj lahko storimo starši? Že čisto majhnim otrokom berimo zanimive knjige, s čimer bomo spodbudili njihovo ljubezen do branja. Omogočimo jim preproste igre, kot so frnikole, zbiranje nalepk ali prtičkov, ki spodbujajo razvrščanje, uporabo asociacij in klasifikacijo. Tehnologijo uporabljajmo zmerno, namesto tega se rajši odpravimo v park in opazujmo otroke, kako divjajo. Kako bi bil razvoj možganov lahko enostavnejši in prijetnejši?

Vir: blog.novakdjokovicfoundation.org, www.roditeljsrbija.com

Prevod: Eva Markovič