Zakaj izginjajo pravi moški?

Mladi moški zaradi video igric in pornografije postajajo vse bolj zasvojeni z vzburjenjem, zaradi česar trpi njihovo (šolsko) delo in njihovi odnosi. Tudi zato, ker ni očetov …

  Ameriški psiholog dr. Philip Zimbardo, ki je znan predvsem kot vodja stanfordskega zapornišega eksperimenta, v zadnjem času vse glasneje opozarja, da video igrice in pornografija uničujejo sedanjo generacijo fantov, saj spreminjajo delovanje njihovih možganov. Negativno vlogo pa igra tudi okoliščina odsotnosti očetov v družinah.

V lanskem nastopu na TED-u z naslovom »Zaton fantov« je Zimbardo postregel s podatki, ki govorijo o krizi: fantje s 30 odstotkov večjo verjetnostjo izpadejo iz izobraževalnega sistema, dekleta so na vseh ravneh boljša od njih, predstavljajo 2/3 učencev s posebnimi potrebami, do svojega 21. leta za igranje video igric porabijo 10.000 ur (da pridejo do diplome, pa pol manj), od tega 2/3 časa v popolni osami, tedensko vidijo povprečno 50 pornografskih posnetkov …   

S sodelavko Nikito Duncan sta pred kratkim izdala še e-knjigo, v kateri še podrobneje pojasnita, zakaj so omenjeni podatki posebej pomembni in skrb vzbujajoči: prekomerna uporaba video igric in spletne pornografije ustvarja generacijo fantov, ki ne marajo tveganj in niso sposobni (pripravljeni) krmariti skozi kompleksnost in tveganja živih odnosov, šole in dela. Fantje po vsem svetu zato v velikem številu postajajo neuspešni.

»To je pritegnilo mojo pozornost že pred 25 leti, ko sem ta pojav zasledil v študentskem kampusu – mladi moški so igrali igrice do te mere, da so pravzaprav zamenjali resnični svet, svet odnosov v živo, za virtualnega,« pojasnjuje Zimbardo, ki pa se je v problem še bolj poglobil, ko je v času študija na Stanfordu njegov sin zapadel v odvisnost od video igric.

Trije ključni razlogi

Zimbardo pravi, da so razlogi za »zaton fantov« večplastni, a trije so po njegovem ključni:

Prvi je vedno več igranja video igric.

»Iluzija povezanosti, ko nekdo igra video igrico, ne more biti nadomestek za resnične interakcije. Fantje, ki ure in ure preživijo v tem, so manj sposobni druženja in navezovanja stikov v resničnem življenju,« pravi Zombardo. Kar 60 % današnjih študentov o sebi meni, da so sramežljivi, odstotek pa stalno narašča. V socialnih stikih so nespretni, ne znajo več brati obrazne mimike, strah jih je intimnosti …

Drugi razlog je dostopnost pornografije.

Pornografija je najhitreje rastoča svetovna industrija, na vsakih 400 holivudskih filmov nastane 11.000 pornografskih. Eden od treh fantov naj bi bil danes težak uporabnik pornografije, povprečen fant pa gleda skoraj dve uri pornografskega materiala vsak teden.

Neverjetno raznolik nabor pornografskih vsebin, ki so na voljo, ustvarja odvisnost od vzburjenja in fante naredi neobčutljive za ponavljanje enakega. Največji vir stalnega vzburjenja – pa naj se dogaja v korteksu ali v modih – je novost, raznolikost ali dejavnik presenečenja na ravni vsebine. Le raznolikost ohranja njihovo pozornost.

Romantična razmerja pa se povsem nasprotno od tega izgrajujejo počasi, subtilno, zahtevajo interakcijo, deljenje, razvijanja zaupanja in zaviranje poželenja …

Današnji fantje naj bi danes imeli raje druženje s fanti od dvorjenja dekletom. Vedno bolj živijo v svetovih, ki izključujejo dekleta ali kakršnokoli neposredno socialno interakcijo. Živijo zato, da pobegnejo iz resničnega sveta v alternativne svetove po stimulacijo. 

Tretji razlog pa so spremembe v družinski dinamiki.

Kar polovica mladih moških odrašča brez očeta in nima ob sebi moških likov, iz katerih bi se lahko napajali. Zato so tudi sami vedno manj sposobni izvajanja dejavnosti, pri katerih bi razvijali vodenje drugih.

Ostajajo v podaljšanem otroštvu

Zaradi teh treh dejavnikov se fantje niso sposobni učiti, niso sposobni odnosov z dekleti in se počutijo socialno nerodne in nesposobne. Vse to ustvarja negativno povratno zanko, preko katere se vse skupaj vedno bolj slabša.

Možgani fantov so namreč digitalno spremenjeni na povsem nov način, ki zahteva neprestano stimulacijo. Potrebujejo stalne spremembe, novosti, vznemirjenje in neprestano vzburjenje – to pa jih pušča ‘odklopljene’ v romantičnih razmerjih in pri tradicionalni obliki pouka, ki je analogna, statična, pasivna. V akademskem svetu gre namreč za prenašajo preteklih lekcij na prihodnje probleme, načrtovanje, odlaganje zadovoljitve potreb, postavljanje dela pred igro, dolgoročno zastavljanje ciljev …

Odvisnost od vzburjenja pa ujame odvisnike v nekakšen razširjen in vedno navzoč hedonističen časovni pas. Preteklost in prihodnost sta oddaljena, sedanji trenutek pa se razširi tako, da obvladuje vse. Ta sedanjost pa je neverjetno dinamična, stalno spreminjajoča se.

Mladi moški danes vse bolj pogosto ostajajo v nekakšnem podaljšanem otroštvu. Imajo občutek, da so upravičeni do mnogih stvari, ki so jim dane, ne da bi se zanje trudil … 

Tudi razcvet filmov o fantovskih druščinah, ki moške prikazujejo kot nezrele mladostnike, ki jih bolj zanima sproščeno druženje s sebi enakimi kot pa zasledovanje višjih ciljev, je eden od znamenj razširjenosti fenomena nezrele moškosti.

So rešitev “mentorji”?

Problem je po Zimbardovem mnenju vedno bolj pereč in ni omejen samo na ameriške fante, rešitve pa niso enostavne, saj bi morali vključiti tako zdravljenje korenin problema kot tudi spreminjanje konkretnega vedenja.

Že od najzgodnejše dobe so fantje zapeljani v prekomerno in večinoma osamljeno gledanje in družbeno vključevanje preko pošiljanja sms-ov in e-pošte, twitanja, bloganja, spletnega klepetanja ter spremljanja športa na televizijiali prenosnikih. Zimbardo priporoča, da se zato v družinah skrbno spremlja, koliko časa fantje porabijo za računalnikom in koliko časa z drugimi osebami, da bi se starši vsaj zavedeli problema.

Zimbardo razmišlja tudi o nekakšni mentorjih, ki bi mladim fantom pomagali postavljati meje in jih motivirati. Poleg tega se zavzema za spremembo pasivnega modela poučevanja v šolah, ki na fante zaradi njihovih šibkih sposobnosti koncentracije delujejo rušilno.

Opozarja pa tudi na fiziološke spremembe v telesih fantov zaradi okoljskih dejavnikov, ki povzročajo upad testosterona in dvig estrogena.

»Sprožam alarm, ker bo vse skupaj postajalo vedno slabše. A če začnemo o tem vsaj govoriti, se bomo zavedeli problema in tega, da moramo nekaj storiti,« zaključuje Zimbardo.

Vir: cnn.com, stanforddaily.com