Dan, ko se posebej spominjamo Jezusove zadnje večerje z njegovimi učenci, je dobra priložnost tudi za razmislek o (naših) skupnih družinskih obrokih.
Skupno družinsko kosilo in/ali večerja (ali vsaj zajtrk). Ali sploh (še) zares imamo kaj od naštetega?
Če želimo dobro svojim otrokom in sebi, bi skupne obroke namreč morali imeti. Ponekod v tujini skušajo družine s posebnimi pobudami spet posesti skupaj za mizo – ker je to dobro tako zanje kot za družbo kot celoto.
Ker je neprecenljivo za otroke!
Otroci, ki so deležni družinskih obrokov, imajo namreč po izsledkih številnih raziskav redkeje povečano telesno težo, jedo bolj zdravo, dosegajo boljši šolski uspeh, imajo boljše odnose z družinskimi člani, so psihološko stabilnejši, manj dovzetni za depresijo, samomorilnost, motnje hranjenja, zasvojenosti, zagrešijo manj prestopkov …
V nekaterih raziskavah sicer niso jasno razločili, ali gre za neposredno vzročno povezanost ali pa so morda tako skupni obroki kot tudi otrokova dobrobit posledica nekih določenih značilnosti teh družin. A ponekod je povsem nedvoumno – pozitivni učinki so sad skupnih obrokov.
Več besed kot v knjigah
Zanimiv je recimo podatek, da pogovori ob mizi bogatijo besedni zaklad majhnih otrok veliko bolj od branja knjig. V študiji so raziskovalci šteli pojavljanje redkih besed med pogovori za družinsko mizo in med glasnim branjem zgodb. Ugotovili so, da so se otroci za mizo naučili 1000 redkih besed, z branjem zgodb pa samo 143 (Snow in Beals, 2006). To pa je neprecenljivo za razvoj govora in pismenosti.
Za mizo se dogaja toliko pogovorov, da so družinski obroki že od 70. let dalje zanimiva tema za preučevalce jezika. Ugotovili so, da pogovori ob obrokih pogosto vključujejo razprave in razlaganje trenutno aktualnega dogajanja, vedenja o svetu in celo splošnih abstraktnih pojmov (tudi med manj izobraženimi). Dajejo tudi priložnost za pogovor o težavah, s katerimi se soočamo, in iskanje rešitev.
Redka priložnost
Včasih, ko so družine živele in delale večino dne skupaj, skupni obroki niso bili tako izrazito pomembni in dragoceni kot danes. Starši smo večinoma v službah, otroci v šoli ali varstvu, tudi jemo pogosto ločeno in se srečamo šele ob koncu dneva, ko nas pričaka še kup različnih opravil in obveznosti. Ni redko, da se do padca v posteljo sploh ne uspemo zares srečati.
Lahko pa potrebo, ki se ji ne moremo izogniti – potrebo po hrani, obrnemo v svoj prid in iz nje naredimo poseben posvečen čas. Za to pa je potrebna odločitev, nekaj prilagajanja, organizacije in truda. Za omenjene pozitivne učinke se mora družina za mizo srečati najmanj trikrat na teden – več družinskih članov, ko je za njo, bolje je. Televizija pa mora biti ob tem izklopljena.
Miza je dragocen prostor izmenjave, kjer se dogaja tudi učenje in kjer se krepi občutek pripadnosti. Je prostor za radovedna otroška vprašanja, prostor, kjer lahko razkriješ svojo stisko, prostor za (lahko čisto naše, družinske) šale in smeh, je kraj vzgoje in soočenja mnenj. Je priložnost, ko lahko drug drugega zares začutimo.
Obrok je obred
Pravzaprav lahko na družinske obede gledamo kot na prave družinske obrede, ki imajo določen čas, potek, pravila in vloge. Kdaj se bomo srečali za mizo? Kdo jo bo pripravil? Kdo (danes) kuha? Kako se za mizo obnašamo? Kako molimo? …
Jasna pravila pa niso v nasprotju s sproščenostjo in spontanostjo, ki si je sicer doma tako želimo, ravno nasprotno. Kaj bo na mizi in za mizo določamo mi sami. Vsebino in duha bomo obredu vdahnili družinski člani – s tem, kar smo in kar prinašamo iz naših svetov zunaj in znotraj.
Skupni obroki lahko tudi prebujajo hvaležnost – nenazadnje je molitev pred jedjo in po njej ena redkih priložnosti, ko se vsakodnevno Bogu zahvaljujemo za prejeto in kličemo blagoslova.
Lahko kaj spremenimo?
Morda je današnji veliki četrtek tudi nova priložnost, da v naših družinah okrepimo zavedanje o pomenu skupnih obrokov. Morda lahko kaj spremenimo, da bodo bolj pogosti ali prijetnejši? Lahko gre tudi za drobna dejanja, ki pokažejo posebno veselje in spoštovanje do tega časa.
Preprosta zamisel
Ena od možnih stvari je priprava tedenskega jedilnika, ki ga lahko predstavimo na posebno simpatičen način.
Potrebujemo le leseno tablo ali platno, kos blaga, 7 ščipalk, papirnate škatlice in listke. Ščipalke nalepimo na tablo, nanje napišemo dni v tednu, v papirnate škatlice pa damo listke s posameznimi jedmi. Ob pripravljanju seznama možnih jedi lahko sodelujemo vsi družinski člani in tako še enkrat ozavestimo, kaj je komu še posebej pri srcu. V začetku tedna (in pred nakupi) v posamezne ščipalke vpnemo jedi za vsak dan v tednu.
Bog požegnaj!
Primer tablice z jedilnikom, na levi strani listki z idejami za kosila
Foto: parentingsqad.com, healthyeating.com, M. Š.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!