Za evroposlance je splav temeljna človekova pravica

Evropski poslanci so sprejeli resolucijo, ki se nanaša na »Poročilo Tarabella«. Slednje uvršča pravico do splava med temeljne človekove pravice. Proti resoluciji ni glasoval noben slovenski poslanec. Niti poslanka.

Z evropskega političnega parketa je odjeknila vest, ki je med civilno družbo, nevladnimi organizacijami in posamezniki, ki se borijo za zaščito človekovega življenja, povzročila globoko razočaranje in nemalo jeze nad njihovimi lastnimi političnimi predstavniki.

Evropa, ki je v povojnem obdobju za narode za železno zaveso predstavljala zgled in simbol varovanja človekovega dostojanstva, v zadnjih dveh desetletjih po padcu berlinskega zidu vse bolj prihaja v nasprotje z vrednotami svojih ustanovnih očetov. Zdi se, da je Evropska zveza z odhodom politikov – državnikov, ki so še na svoji koži doživeli grozote totalnega izničenja človeškega življenja, zaplula v povsem drugo smer. V evropskih institucijah in močno financiranih podpornih programih smo zdaj že redno soočeni s promoviranjem dekadentne kulture smrti, ki z lestvic političnih prioritet počasi, a vztrajno umika jasne zahteve po brezkompromisnem varovanju človekovega dostojanstva.

Dimna zavesa lepo zvenečih besed

Poročilo Tarabella, poimenovano po poročevalcu – belgijskem parlamentarcu iz vrst socialistov Marcu Tarabelli – je pravico do splava ter druge t. i. spolne in reproduktivne pravice uvrstilo med temeljne človekove pravice, ki jih je potrebno upoštevati pri evropskem akcijskem programu na področju zdravja.

Izraz reproduktivne pravice že sam po sebi zgolj želi prikriti dejstvo, da gre za splav. Vendar tudi leporečje ne more prikriti nasilja, ki se v ozadju dogaja nad nerojenimi otroki kot eni izmed najbolj ranljivih skupin sodobne evropske družbe. Splav ne more nikoli postati človekova pravica, ker ukinja osnovno človekovo pravico – pravico do življenja – brez katere tudi vse druge pravice izgubijo svojo realno in vrednostno upravičenost.

Poročilo Tarabella ni sporno le zaradi vsebine, ampak tudi postopkovno. Gre za močno prekoračitev pristojnosti. Namesto da bi predstavilo zgolj stanje enakopravnosti med spoloma, je postalo orodje radikalne spremembe evropske zdravstvene in socialne politike.

V poglavju o prihodnjih družbenih izzivih Evropske zveze tako »poudarja, da morajo imeti ženske nadzor nad svojim spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami, zlasti z enostavnim dostopom do kontracepcije in splava«. Resolucija, ki v tem delu povzema besedilo iz poročila, še nadaljuje, da Evropski parlament »podpira ukrepe in dejavnosti za izboljšanje dostopa žensk do storitev spolnega in reproduktivnega zdravja ter za njihovo večjo ozaveščenost o pravicah in storitvah, ki so jim na razpolago«.

Sprejeta resolucija – ki sicer ni zavezujoč pravni akt, je pa pomembna politična smernica – pomeni tudi močan poseg v dokumente, ki pomenijo vrednostna izhodišča Evropske zveze. S tem, ko obravnava pravico do splava kot temeljno človekovo pravico, grobo krši 1. člen Listine o temeljnih pravicah, ki pravi, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo, ki ga je potrebno spoštovati in varovati, in se v 2. členu nadaljuje z jasno zahtevo, da ima vsakdo pravico do življenja.

Učinkovito rušenje temeljev družbe

Če je parlament po eni strani potrdil splav kot univerzalno pravico, je po drugi strani določil, da vprašanja obravnavanih spolnih pravic še naprej ostajajo v pristojnosti nacionalnih parlamentov. Poročilo je bilo zaradi tega označeno za protislovno, vendar se je takšna olajševalna okoliščina doslej še vedno izkazala za naiven pristop.

Če imamo pred seboj širšo sliko političnega dogajanja v Evropi, potem se lahko hitro spomnimo, da so samo en teden pred to evropsko resolucijo tudi naši domači poslanci na podoben način posegli v slovensko zakonodajo, ki ureja področje instituta družine in varovanja pravic otrok. Povsem očitno je, da se radikalna praksa, ki izhaja iz teorije spola, ne bo ustavila pred nobeno še obstoječo oviro. Postopno, a vztrajno rušenje obrambnega zidu, ki ga na tako nacionalni kot evropski ravni predstavljajo zakonodajni akti, je učinkovita taktika, kako totalno poseči v ustroj naše družbe, ki se je očitno premalo zavedamo.

Valjar gejevske ideologije se v tem zasedanju evroparlamenta s tem še ne bo ustavil. Poročilu Tarabella bo danes sledilo še glasovanje o Poročilu Panzeri, ki obravanava stanje človekovih pravic in demokracije v svetu.

Tudi to poročilo obravnava splav kot sestavni del spolnih in reprodukcijskih pravic, ko »obžaluje, da v zvezi s telesi žensk in deklet, še zlasti njihovim spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami, še vedno potekajo ideološki spori, ter poziva EU in njene države članice, naj priznajo neodtujljive pravice žensk in deklet do telesne nedotakljivosti in samostojnega odločanja, med drugim glede pravice do prostovoljnega načrtovanja družine ter varnega in zakonitega splava …« Poročilo celo poziva, naj se okrepijo prizadevanja za uvrstitev splava kot človekove pravice v pogajanja, ki bodo potekala v Združenih narodih za obdobje po letu 2015.

Kaj pa naši evroposlanci?

Sporno resolucijo o enakosti med spoloma je na torkovem plenarnem zasedanju podprlo 441 evropskih poslancev, 205 jih je bilo proti, 52 je bilo vzdržanih. Ključ za večino je bil dobro pripravljen in usklajen nastop socialistov in liberalcev, predvsem pa neenotnost krščanskih demokratov. Le-ti so sicer najštevilčnejša politična skupina v Evropskem parlamentu.

Zapis evroposlanca Milana Zvera na družbenem omrežju izpred nekaj dni, da je »po neodvisni analizi Evropska ljudska stranka najbolj enotna politična skupina v Evropskem parlamentu«, bi tako potreboval vsaj še pojasnilo, na katere zadeve je s tem mislil.

V debati so bili pozivi k zaščiti nerojenih otrok in pravica do življenja preglašeni z zahtevami po pravici ženske, da sama odloča o usodi svojega telesa, slišati je bilo celo svarjenje pred konzervativnimi vrednotami, kjer bi ženske postale zapornice virtualne burke. Reduciranje ženske na objekt, ki zanika, da pod srcem nosi novo življenje, z njim pa tudi odgovornost za drugo in ne zgolj svoje telo, je pri glasovanju prevesilo tehtnico v korist liberalnih dopolnil resolucije, ki zagovarjajo pravico do splava.

Med našimi evropskimi poslanci najbolj zbode dejstvo, da prav nihče od njih ni glasoval proti. Za levi del naših poslancev je bilo to tudi pričakovati, velik udarec pa to pomeni za volivce desne sredine, ki naj bi se v Evropi borila za tradicionalne vrednote in varstvo človekovega življenja.

Medtem ko se Peterle (NSi) in Šulinova (SDS) glasovanja nista udeležila, sta se Tomčeva in Zver (oba SDS) pri glasovanju vzdržala. Bogovič (SLS) je šel še korak dlje in resolucijo celo podprl!

Peterle je doslej edini pojasnil razloge za svojo odsotnost. V svoji obrazložitvi »ne-glasu« je v daljšem spletnem zapisu med drugim navedel, da se glasovanja ni udeležil zaradi nujne obveznosti v Sloveniji. »Če bi bil tam, bi glasoval proti – zaradi etičnih, pravnih in formalnih razlogov.« Ob tem še obžaluje »da smo dali evropski javnosti vtis, da je splav zadeva enakopravnosti spolov«.

Kako naj se na to odzovejo tisti slovenski državljani, ki se v teh dneh pripravljajo, da bodo zasmehovani ter označeni za homofobe in nazadnjake svoje dobro ime zastavili za zbiranje podpisov za razpis referenduma o naši domači družinski zakonodaji? Najmanj, kar lahko rečemo, je, da naši evropski poslanci preveč podcenjujejo svoje volivce. Po volitvah slednji od politikov upravičeno pričakujejo uresničevanje predvolilnih obljub. Kako strogo je desno volilno telo pri polaganju računov, tudi ni skrivnost.

Upati pa je, da slabo opravljeno delo naših evroposlancev malega človeka ne bo potrlo do te mere, da bi se pasiviziral. Prav nasprotno, zanašanje zgolj na samega sebe more civilno družbo celo okrepiti v zavedanju, da je tukaj in zdaj prav ona v prvi vrsti odgovorna za prihodnost naših družin in otrok. 

Pojasnilo 1 (12. marec 2015):
1) V zvezi z navedbami SDS in krogov blizu njih, ki so po objavi članka zaokrožile po spletu, pojasnjujemo, da so navedbe članka o glasovanju slovenskih evropskih poslancev povzete po uradnih podatkih Evropskega parlamenta. V članku je v delu o glasovanju naših evroposlancev govora o resoluciji kot celoti, podatki o tem glasovanju so na voljo na straneh 82 in 83 poimenskega zapisnika glasovanja in se ujemajo z navedbami v članku. Podatki o glasovanju po posameznih členih so prav tako razvidni iz tega zapisnika in se ujemajo z navedbami SDS. Ker pa se je na koncu glasovalo o resoluciji kot celoti in ne zgolj o posameznih členih, resolucija tako tudi učinkuje – kot celota.
2) Očitke, ki se nanašajo na obrazložitev Peterletovega (ne)glasu komentiramo z dejstvom, da je do objave članka Peterle sploh edini od naših evroposlancev javno pojasnil svoje ravnanje. Ker drugi tega niso storili, smo objavili zgolj njegovo pojasnilo.
3) Preostalih namigovanj in obtožb, ki z dejstvi tega članka niso povezane, zaradi ohranjanja profesionalne in kulturne ravni portala ne komentiramo. 

Pojasnilo 2 (13. marec 2015):
1) Na navedbe v zvezi s člankom posredujemo pojasnilo evroposlanca Bogoviča (SLS).
2) Celotno besedilo obravnavane resolucije je na voljo na povezavi. Ob tem ponovno poudarjamo, da je za razumevanje pomena resolucije potrebno le-to prebrati v celoti. Kakor je res, da je vsebina posameznih členov pozitivna (vključno z načelom subsidiarnosti glede pristojnosti urejanja splava, gl. odstavek 46), pa končna potrditev resolucije kot celote pomeni izglasovanje tudi njenih najbolj spornih delov (gl. odst. 47 – dostopnost splava kot reproduktivne pravice – v povezavi z odst. AE – opredelitev reproduktivnih pravic kot temeljnih človekovih pravic).