Vsega je kriv Rok

Foto: Shutterstock

Da so nastale šmarnice o p. Ivanu Žužku, je kriv izključno Rok.

Rok Pisk, namreč.

Poznala sva se le prek interneta, kjer sva enkrat sodelovala glede nekega članka in se nato včasih vzajemno zabavala prek zasebnih sporočil.

Potem pa mi je nekega jesenskega dne leta 22 nenadoma napisal: »Lucija, a bi ti napisala šmarnice?«

Če sem iskrena, sem leta in leta hrepenela po tem, da bi napisala šmarnice. Morda bo kdo vprašal, zakaj jih torej nisem. Zato, ker sem čakala pravi trenutek. Vedela sem, da na silo, brez navdiha, brez okvirja, brez cilja ne bo šlo.

Roku sem preprosto odgovorila, kar sem v tistem hipu zelo jasno čutila: »Rok, Bog te je poslal.«

Ni me zanimalo niti to, o kom te šmarnice bodo, ne za katero založbo jih bom napisala. Samo to sem videla, da me je nekdo povabil pisat šmarnice. In sem z vsem srcem rekla: »Tisočkrat ja!«

Rok me je počasi, nevsiljivo spoznal z likom in delom p. Ivana Žužka. Ker sta moja starša odraščala v jezuitski župniji, sem bila s priimkom domača. S. p. Ivanom pa niti ne.

Nekje po poti prebiranja, poslušanja in premlevanja vsega materiala, ki mi ga je Rok vztrajno nasuval v zasebna sporočila Instagrama, je p. Ivan postajal vse manj papirnat lik in vse bolj oseba iz mesa, kosti in predvsem duše.

Ideje so letele, ampak nič oprijemljivega. Samo osnutki. Meseci so minevali, ampak, saj … Do maja 2024 je še tooooliko časa. Kajne? Kajne!?

Dokler ga ni bilo več. Dokler se ni november 2023 že prevešal, jaz pa bi morala imeti tekst napisan najkasneje do konca januarja. Ker je bilo pač treba loviti Žužkovo leto: 2024.

Mati spoznavalcev – prosi za nas

Takrat sem prvič molila prav s prošnjo, da bi dobro napisala te šmarnice. In ob tem dobila najbolj blazno idejo v zgodovini šmarnic. V tem slogu sem napisala 5 dni ter jih poslala Roku in uredniku Leonu. Nihče od njiju ni vedel, kako naj mi na najbolj prijazen, a jasen način dopove, da tole ne bo šlo skozi. Da tega ne moremo izdati.

Počutila sem se precej ujeto. Ker … Takrat sem že dojela, da ne gre le za »moje šmarnice«. Da je zgodbo p. Ivana preprosto treba povedati. Da to ni le nekaj, kar sem bila naprošena, ampak je tudi nekaj, kar želim storiti. Ker globoko verjamem, da to moram napisati. V slovenščini. Da se o tem čudovitem jezuitu, tako spoštovanem in priljubljenem v Italiji, razve tudi po njegovi domovini.

Ampak kako naj povem njegovo zgodbo, če je ne morem povedati na svoj način? Ne bi rada napisala »samo še enih šmarnic«. Rada bi napisala izvrstne in nekoliko odštekane šmarnice. Ki bodo hkrati v mojem slogu in v čast p. Ivanu.

Na jutro božičnega večera me je urednik po telefonu povabil, naj vsaj razmislim, ali bi zgodbo p. Ivana lahko povedala tudi drugače.

In jaz sem spet molila. Da bi mi uspelo napisati dobre šmarnice. Pravzaprav sem se takrat že malo jezila na Boga: »Lej, a nisi Ti hotel, da to zgodbo povem? Ja no?! Potem mi pa pomagaj, vendar!« Ob tem sem začutila mir in sklenila, da če bom v dneh med božičem in novim letom uspela napisati štiri dni šmarnic, ki bodo všeč meni in uredniku, bom to sprejela kot znak, da to moram storiti.

Morda se sliši trapasto, ampak ob vsem tem sem zelo jasno čutila tudi blagoslov p. Ivana nad vsem. In vedno bolj mi je bil blizu njegov rek, po katerem so si ga zapomnili v Italiji: »Če moreš, moraš.« Torej »Se puoi, devi.«

Če zmorem napisati te šmarnice, jih preprosto moram.

Navdušiti urednika

Med božičem in novim letom sem zbolela. Štiri dni pretežno preležala v postelji. Komaj uredila službene nujnosti. Pa pač – bile so počitnice. Otroci so bili doma, bili so prazniki, s pripadajočo preobilico kuhanja, peke, pospravljanja, tudi druženja … In vendar sem nekje vmes našla dovolj časa, energije, navdiha … da sem 1. januarja poslala Roku in Leonu osnutek prvih štirih dni teh šmarnic, ki jih boste tudi brali.

Bila sem tako navdušena. Tako polna zanosa ob potrditvi, da bo šlo … da me je mlačen odziv urednika povsem posekal. Ampak sem nekako uspela navdušiti tudi njega.

In evo … potem je šlo. Kolikor toliko gladko. Sicer sem imela samo 30 dni, da napišem še preostalih 27 zgodb. Ampak zaupala sem Bogu, da mi ne bi pokazal, da se da, če se ne bi res dalo.

Rok, ki pomaga

Vmes sem imela dni, ko nisem napisala niti besede. In take, ko sem napisala po tri epizode. Imela sem dni, ko se s šmarnicami nisem imela niti časa ukvarjati. Pa take, ko sem se veliko, a vseeno nisem uspela napisati ničesar. Ker, tudi govoriti z Rokom po telefonu o p. Ivanu eno uro in pol je v resnici trdo delo za šmarnice, po katerem sicer nimaš tisto dopoldne časa za nič več, imaš pa zato naslednji dan toliko več zagona za pisanje. In preobilico idej. Imela sem dni, ko je bilo pisanje suhoparno delo in dni božanskih prebliskov. In prvi rokopis teksta oddala 4. februarja.

Na koncu je vsega kriv Rok tudi zato, ker je bil tako dobra podpora. Na vprašanja v smislu »A se morda spomniš, kje je p. Ivan v dnevnikih omenjal …« ali »Katera prigoda iz življenja p. Ivana se tebi zdi najbolj značilna za …« je odgovoril hitro in duhovito. Predvsem pa je (že sicer, še posebej pa ves januar) zavzeto molil za uspeh tega projekta. In ni bil preveč užaljen, ko sem mu že desetič rekla: »A lahko prosim skrajšaš? Preidi k bistvu!«

Za vse to sem mu res hvaležna.

Hvaležna pa sem tudi p. Ivanu, da me je poiskal. Da je na svoj način (po prstih!) vstopil v moje življenje in mi dovolil povedati njegovo osupljivo življenjsko zgodbo na rahlo odštekan način.

No … skratka. Naslov zavaja. V resnici je vsega kriv p. Ivan. Oh ja, kaj hočemo …

Patra Ivana Žužka pri nas pozna le malokdo, v Italiji pa ga imajo za svetnika. Po vojni se mu je skupaj z bratom uspelo rešiti z vlaka, ki bi ju pripeljal v taborišče na Teharjah. V Italiji je vstopil k jezuitom in se po študiju in mašniškem posvečenju posvetil predvsem pravu vzhodnih katoliških Cerkva. Bil je eden najzaslužnejših za nastanek Zakonika kanonov vzhodnih Cerkva in tesen sodelavec papeža Janeza Pavla II. Posvečal se je tudi pastoralni dejavnosti v Združenju evropskih skavtov v Italiji.

 

Šmarnice o življenju in delu patra Ivana Žužka z naslovom Tukaj sem, Jezus lahko kupite v naši spletni knjigarni.

 

O patru Ivanu Žužku je posnet tudi odličen dokumentarni film. 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja