Vse otroke vzgajava enako, zakaj so potem tako različni?

Foto: Shutterstock

Čeprav je minilo že kar nekaj let, se še dobro spomnim tednov, ko sem iz porodnišnice prinesla prvega otročička. Gledano iz današnjega zornega kota je bila to mirna in nezahtevna deklica. Takrat pa se mi je svet obračal na glavo in nazaj. Pa ne zaradi napora, ampak zaradi negotovosti. Jo držim prav, dovolj je in se redi, zakaj ne zaspi, ali premalo spi, jo bova razvadila, potrebuje bolj točen urnik? Tedni so tekli, midva pa sva postajala vedno samozavestnejša starša.

Od zelenca do »starega mačka«

In potem sva dobila drugega otroka. Ah, on je res še novorojenček, ampak midva, midva sva pa že »stara mačka« in veva vse. Vzgoja še enega bo mala malica. Ne bi se mogla bolj zmotiti. Rodilo se je namreč popolnoma drugačno bitje. »Seveda, fantek je, pa je malo drugačen. Kaj sva pa pričakovala?« No, drugačen je bil toliko, da je bilo z njim treba pogosto ravnati povsem nasprotno. Če je bila deklica od vsega začetka samostojna in najsrečnejša, če nas je opazovala od daleč, je bil fantiček najraje tedne in tedne tesno privit v naročje. Dobro, torej zdaj poznamo oba konca palete in naslednji otroci bodo nekje vmes, kajne?

Neznane dimenzije

Tretja je ubrala svojo smer, ki ni bila nikjer vmes, ampak čisto v drugo dimenzijo, pri četrti pa naju že skoraj nič več ne bi smelo presenetiti. Pa… naju je. Kajti za njeno dimenzijo pa dotlej res še nisva slišala.

Oklesana teorija

Pred rojstvom otrok sva imela kar izdelano teoretično vizijo, kaj in kako si želiva v zvezi z vzgojo. Otroci so potem teorijo sklesali v prakso, ki je bila v marsičem povsem drugačna od teorije. Ostali so samo res najtrdnejši obrisi najinih idealnih planov. Recimo ta, da je treba imeti otroka rad. Če se mi je na začetku to zdelo (ne, ni zraslo na najinem zelniku) nekoliko suhoparno in »kar nekaj«, pa sem danes prepričana, da je to edino, sledenja vredno, vodilo v vzgoji.

Vse življenje se bova učila biti starša

In zdaj stojiva pred najino četico in opazujeva kaj je zraslo, kaj še raste. Kakor so bili drugačni že od vsega začetka, tako je tudi še zdaj. In seveda sva midva do vsakega razvila poseben odnos. Prva naju je, naju še in naju Midva sva samo kratek klanec, ki jim daje začetni zalet v življenje.vedno bo učila biti starš. Vsi njeni prvi koraki so v naši družini zares »prvič«. Prvi korak, prvi zobek, prva noč brez plenice, prva bolezen, prvič v šolo, prvič sama na avtobus, prvič sama v kino, prvič v srednjo šolo, prvič po svetu, prvič zaljubljena, prvič uporniška… Drugi seveda ponavlja vse njene korake, a na svoj način, v svojem vrstnem redu, v svoji dinamiki. Koraki tretje so najbolj domiselni, ker je tudi ona od vseh najbolj ustvarjalna. Četrta bo v pesku pustila še mnogo stopinj…

Čeprav se vsak po svoje trudi, da bi bil samosvoj, drugačen od vseh, pa imajo drug na drugega močan vpliv. Eden se zgleduje po drugem, starejši predstavljajo mlajšim še nedoseženo stanje, mlajši pa starejšim občutek pomembnosti. Vesela sem, da se v tej pomembnosti vsaj včasih skrije tudi malce odgovornosti.

In tako so ti njihovi koraki različni, poti peljejo na vse strani, a vseeno se v njih zrcali želja, da se spet snidejo, da si poročajo kje so, kaj počnejo, do kje so si upali.

Ali otroke vzgajava enako? Nimam pojma. Čisto enako je samo v tistem delu, da jih imava rada. Skoraj vse ostalo pa je tako zunaj najinih zmožnosti. Bog jih je hotel take. Midva sva samo kratek klanec, ki jim daje začetni zalet v življenje. Vse ostalo bodo morali storiti in prehoditi sami. Mnoge bodo držali za roke, mnoge bodo spustili. Mnogi bodo tekli z njimi, mnogi bodo na poti omagali, ali odšli hitreje naprej, ali zavili stran, ali sedli, ali…

Želim si le tega, da bi najin klanec jasno začrtal smer. Iz najinega v Božje naročje.