Vsak od nas bi lahko bil Juda Iškarijot

Foto: Canva

Danes je veliki četrtek. Dan, ko je Jezus pri zadnji večerji postavil sveto evharistijo in večer, ko je bil izdan.

Tekom stoletij smo se navadili, da je Juda Iškarijot prototip zlobneža. Izdajalec, hudoben, zvit, pokvarjen …

Pa je bil res?

Seveda je bil. Toliko kot vsako povprečno človeško bitje. Kot mi vsi.

Juda je do velikega četrtka v evangelijih predstavljen povsem nevtralno. Kar je v bistvu zanimivo, glede na to, da so evangelije pisali po velikem četrtku in izdaji. Pisci so torej vedeli, da je eden od apostolov izdajalec, pa tega svojega predznanja niso vnesli v svoje pisanje. Bralca niso vnaprej obremenili s tem podatkom. Zgolj Janez dvakrat bežno omenjeni, “Juda, ki ga je pozneje izdal …”

Iz tega bi lahko sklepali, da je bil Juda do velikega četrtka povsem običajen učenec. Kot recimo Andrej, Filip ali Jakob. Tu in tam so omenjeni v kakem dogodku, sicer pa ne izstopajo. Vsi nekoliko nerodni, nejeverni, ne prekvašeni, zaletavi … vsi močno čustveno navezani na Jezusa.

Izstopati začnejo po binkoštih, ko jih je napolnil Sveti Duh in so se resnično spreobrnili, pokristjanili pol tedaj znanega sveta in večinoma umrli mučeniške smrti. Z izjemo Jude. On je umrl na veliki petek. Pa ne z Jezusom, ampak sam. Pred Jezusom.

Pred tem je bil običajen učenec. Tak kot vsi drugi. Malo je nergal, malo je bil pravičniški, malo preračunljiv, malo je vsiljeval svoje mnenje, malo je prispeval s svojimi talenti in predvsem, rad je imel Jezusa.

Tako kot vsi drugi učenci. Tako kot mi vsi.

Tekom stoletij smo se navadili, da je Juda Iškarijot prototip zlobneža. Izdajalec, hudoben, zvit, pokvarjen … Pa je bil res?

Bi lahko tudi jaz izdal Jezusa?

Seveda bi ga lahko. V pravih okoliščinah je človek sposoben vsakega zla.

Tako zelo radi razmišljamo o sebi kot o dobrem in pravičnem. Kot o nekom, ki ima posebne kvalitete. Poseben intelekt. Kot o nekom, ki bi za Jezusa storil kaj še posebej dobrega in finega. Vsekakor pa ga ne bi izdal.

Pa je res tako?

Ne nujno. Zgodovina in psihologija nas učita, da se ljudje nadvse hitro in radi pustimo zmanipulirati. Prepričati, da so grozne stvari dobre in pravilne, celo da jih Bog želi. Zgodovina je polna grozljivih usmrtitev za malenkosti ali celo izmišljene stvari. Pohabljanj, ki bi naj prispevala k spodobnosti. Nasilja, ki bi naj oblikovalo karakter. Vojn za katere se nihče več ne spomni, zakaj so se sploh začele.

Usodni večer

Juda se je dogovoril s farizeji, da jim bo izdal Jezusa. Evangeliji poročajo, da je bil nadvse prepričan v to odločitev. Ni ga pekla vest. Ni se skril. Z Jezusom in drugimi učenci je šel na večerjo. Očitno se mu ni sanjalo, da Jezus ve za izdajo. Ko ga je Jezus razkrinkal, je odšel. Še prej je pojedel grižljaj kruha, pomočenega v vino, ki mu ga je dal Jezus. (Tu ni prostora za to temo, toda ta grižljaj je bilo Jezusovo malo prej posvečeno telo in kri. Judino prvo in zadnje obhajilo. Jezus ga je pred smrtjo obhajal s svojim telesom in krvjo.)

Naslednji prizor je v vrtu Getsemani, kamor pride Juda na čelu čete in jim s poljubom pokaže Jezusa. Še vedno je prepričan v svojo odločitev.

Evangelij po Mateju nato edini poroča o naslednjem dnevu. Velikem petku. Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal. (Mt 27,3). Vrgel je po tleh srebrnike, ki so bili plačilo za izdajo in rekel farizejem, da je izdal nedolžno kri.

Očitno je Juda pričakoval drugačen razplet. Očitno ni pričakoval, da ga bodo obsodili. Očitno si ni želel njegove smrti. Bil je zaveden, zmanipuliran in neumen.

Ni zmogel prenesti realnosti in teže svojega dejanja. Storil je samomor.

Očitno je Juda pričakoval drugačen razplet. Očitno ni pričakoval, da ga bodo obsodili. Očitno si ni želel njegove smrti.

Teren za Satana

Ne vemo, kaj se je dogajalo v Judi tiste dni. Evangeliji poročajo o tem, da je šel Satan vanj. Da mu je vdahnil to odločitev. Toda Satan ne bi mogel vanj, če ne bi imel Juda pripravljenega terena zanj. Ranjenost, zamera, želja po potrditvi, prepričanje, da imam prav, da vem bolje kot drugi, katero potezo bi morali narediti …

Kdo od nas je imun na to?

Vprašanje Jude je in še bega teologe, literate in vse, ki vsaj malo razmišljajo. Juda pospraviti v predal slabo in ostale učence v predal dobro, je enostavno preveč klišejsko. Kako to, da je bil tri leta v Jezusovem najožjem krogu in je kljub temu storil, kar je storil. Tudi Peter ima precej podobno zgodbo, ki pa ni imela tako hudih posledic. Podobno kot bi Miha in Janko skupaj popivala in potem šla vsak s svojim avtom domov. Miha je srečno prišel domov, Janko pa je nesrečno povozil pešca.

V knjigi Sin človekov na to vprašanje skuša odgovoriti Wilhelm Hünermann. Nastavi tezo in razvije zgodbo, da Juda Jezusa, podobno kot tedaj vsi drugi učenci, ni zmogel razumeti kot odrešenika sveta. Dojemal ga je lokalno, kot judovskega kralja, ki bo pometel z okupatorji in zagotovil pravico in blagostanje. Njim, kot najožjim sodelavcem pa seveda tudi privilegije in čast. Videl je, da je iz pravega testa za to, da ima čudežno moč, da mu množice sledijo, da se ničesar ne boji … Kaj torej čaka, kaj torej menca, tri leta že hodimo po teh prašnih cestah. Čas je! Kaj sedaj blebeta o nekem božjem kraljestvu in smrti. Očitno ga je treba malo spodbuditi. Da bo pokazal svojo moč in končno zavladal! Še hvaležen mi bo, da sem ukrepal.

Pika na koncu

Bog Judi ne bi naložil takšne kazni kot si jo je naložil sam. Z njo je še enkrat zavrnil božjo ljubezen in odpuščanje. Kot v jutrišnji (in zadnji letošnji) postni pustolovščini pove Gregor Čušin, je bil tudi Juda potreben za to zgodbo. Ni pa znal svoji zgodbi postaviti pike. Postavil je en čuden vprašaj. Ni bil sposoben sprejeti božjega odpuščanja.

Vsi mi smo ali bi lahko bili Jude Iškarijoti. Bog to ve in računa s tem. Zato je prišel kot odrešenik, ker nas naša lastna krepost ne more odrešiti. Naša edina rešitev je bila in je božja ljubezen. Razlika med Judo in ostali učenci je v tem, da je Juda premalo odprl svoje srce zanjo.