Verska svoboda v ZDA s papežem ali brez njega

Thumbnail

Nekateri so bili nad papeževimi besedami navdušeni, drugi razočarani. Ali obstaja tudi manj črno-bela slika?

Papežev zgodovinski obisk na Kubi in v ZDA je poglavarja Katoliške cerkve postavil pred dejstvo ekstremov sodobne družbe. Šel je od razpadajoče zibelke zahodnega komunizma sveta do veličastnih dvoran ameriške demokracije, od srečanj z najbolj ubogimi – zaporniki, brezdomci, imigranti, žrtvami spolnih zlobab – do nagovorov gospodarjem sveta.

Zato je toliko bolj pomembno, da se papež na zahodno hemisfero ni odpravil kot politik, ampak kot preprost pastir. Le tako je lahko med katoličani in drugimi ljudmi dobre volje ponovno vžgal upanje v odrešilno moč vere in jih spodbudil, da se ne zapirajo vase, ampak gredo ven, med ljudi, povsod tja, kjer jih svet potrebuje.


Verska svoboda kot srce ameriške družbe

Ena takšnih tem, ki je bila vrednostno močno obarvana in je pričakovano zaznamovala papežev obisk v ZDA, je ameriški kulturni boj na področju verske svobode. Tega vprašanja se je papež med svojim apostolskim obiskom dotaknil večkrat, še posebej pa v soboto na t. i. dogodku za versko svobodo.

Pri tem si organizatorji ne bi mogli izbrati za Američane bolj reprezentativnega mesta. Filadelfija v zvezni državi Pensilvaniji namreč predstavlja simbolno srce ameriškega razumevanja svobode. Prav tu so ustanovni očetje ZDA podpisali Deklaracijo o neodvisnosti in tukaj je papež spregovoril o temi, ki v zadnjih letih tako zelo boleče deli ameriški narod.

Versko svobodo je papež v svojem govoru označil za temeljno pravico in že s tem nakazal, da se ne bo vpletal v področje njene konkretne zakonske in sodne opredelitev, kar je predmet avtonomije zakonodajalca in civilne družbe. Namesto tega je navzočim ponudil pogled na definicijo verske svobode, ki za razliko od potreb političnih spopadov gradi na vključevanju in spoštovanju človeškega posameznika.

Verska svoboda je za vse

Ameriška, skupaj z njo pa tudi vsa zahodna družba, je pri vprašaju razumevanja verske svobode močno polarizirana. V politični praksi naše racionalne civilizacije gre namreč za ideološko vprašanje, zato so mnogi – zlasti marsikateri ameriški konzervativni politiki – pričakovali, da bo ta tema tudi nagovorjena v tem duhu. Ravno ti so ostali najbolj razočarani, medtem ko so drugi, ki so poslušali z odprtim srcem, bili deležni mnogih spodbud, pa čeprav bolj posrednih, da v svojih prizadevanjih za več verske svobode v javnem življenju ne odnehajo.

Papež se očitno zelo dobro zaveda, da v močno sekularizirani severni Ameriki nima smisla iti z glavo skozi zid in s tem še dodatno prispevati k delitvi duhov. Verska svoboda po svojem temelju presega politične opredelitve in ravno papeževo vračanje k njenemu izvornemu pojmovanju daje upanje, da bo lahko v prihodnosti tudi v praksi to vprašanje ponovno zaživelo s stališče svobode in ne tiranije.

Praksa namreč kaže, da se versko svobodo v ZDA vse bolj pojmuje kot sredstvo za marginalizacijo in kriminalizacijo posameznikov in družbenih skupin, veri pa se odreka pomemben, za mnoge celo ključen, osebni vzgon pri delovanju za skupno dobro. Zato ne čudi, da so tudi ameriški katoliški škofje v zadnjem obdobju zelo neposredno nastopili zoper zlorabe, ki se dogajajo v imenu verske svobode, bodisi na področjih Obamove zdravstvene zakonodaje bodisi ko gre za vprašanje splava ali ustavnosodne legalizacije istospolnih porok.

Verska svoboda ni zgolj stvar zasebnosti

Čeprav se papež v Filadelfiji ni konkreteno izrekel o teh žgočih družbenih in kulturnih vprašanjih, pa to ne pomeni, da je o njih molčal. Povsem jasno je povedal, da se verska svoboda ne ustavlja zgolj pri pravici do čaščenja Boga, »kot nam narekuje naša vest«, ampak je usmerjena preko meja zasebnosti.

Vera je tako tudi v službi človeka, skupnosti in branik pred »vsako težnjo po absolutni oblasti«. Kako presenečen bi moral biti Thomas Jefferson, utemeljitelj ameriškega pogleda na versko svobodo in oster kritik cerkvenih institucij svojega časa, če bi slišal papeža Frančiška!

Moč vere je temelj verske svobode

Na papežev nagovor lahko gledamo tudi kot na mehko moč vere, ki jo sicer radi opisujemo kot moč nemoči. Pa čeprav smo ljudje praviloma preveč nepotrpežljvi, da bi bili pripravljeni čakati na negotove razultate takšnega pristopa, ki niso odvisni samo od naše volje in akcijske naravnanosti. Tudi zato so bili politiki razočarani, preprosti ljudje pa globoko ganjeni.

Poziv pripadnikom različnih veroizpovedi, da se zoper različne oblike modernih tiranij, ki »hočejo zatreti versko svobodo ali jo skrčiti na subkulturo brez pravice do javnega glasu«, združijo v prizadevanjih za »mir, toleranco ter spoštovanje človeškega dostojanstva in pravic drugih« je močnejši od vsakega žuganja s prstom. Ljudem daje spodbudo, politikom pa jemlje izgovore za delitve na levico in desnico, ko gre za temeljna vprašanja človeške osebe in družbe.

In prav vračanje k izvorom je odgovor, ki ga je papež ponudil vsem, ki se danes sprašujejo, kje naj ameriška in vsaka druga skupnost išče odgovore na izzive sodobnega človeka. Če bi le papeža več poslušali in manj hoteli slišati le tisto, kar nam ustreza.

Vir: cruxnow.com, washingtonpost.com, sl.radiovaticana.va, reuters.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec