S šolskim letom so se pričele tudi popoldanske interesne dejavnosti. Kar dušila me je ponudba, ki jo je te prve tedne skoraj dnevno domov prinašal naš šolar in me z navdušenjem rotil za vpis nanje.
O samih interesnih dejavnostih smo gotovo prebrali že marsikaj. Da bi morale biti v prvi vrsti razbremenilne in ne zgolj dodaten napor, dodan že »oddelanim« petim ali šestim uram pouka. Da je ena interesna dejavnost v prvih letih devetletke dovolj. Da interesna dejavnost ne sme biti naša, temveč izključno otrokova želja. Da interesne dejavnosti razvijajo različne otrokove potenciale.
In medtem ko zgornjemu odstavku po večini pritrjujemo, se v praksi mnogi izgubimo.
Izjemno redke so interesne dejavnosti, ki ne bi bile naravnane storilnostno.
Prednosti interesnih dejavnosti
Interesne dejavnosti imajo mnoge prednosti, katerih ne gre kar spregledati. Otrok odkriva nova področja znanja. Uri se v vztrajnosti in odgovornosti, ki sta cenjeni osebnostni lastnosti. Te dejavnosti dajo otroku mnogo in mu ne zgolj vzamejo ure na teden. To poudarjam, ker ne želim, da ta zapis razumemo kot poziv k bojkotu vseh interesnih dejavnostih zavoljo splošnega zdravega razvoja otroka. Kot povsod pa nas mora tudi tukaj voditi zdrava mera razuma.
Interesna dejavnost mora otroka razbremeniti
Izjemno redke so interesne dejavnosti, ki ne bi bile naravnane storilnostno. Bodimo odkriti, koliko pa je teh dejavnosti, ki so namenjene zgolj druženju otrok in njihovem sproščanju? Celo iz tistih prijetnih prvih uric plesa, nogometa ali atletike kaj hitro izpadejo otroci, ki dolgoročno ne kažejo potenciala za vrhunske rezultate.
Kadar otroku zaradi obšolskih dejavnost zmanjkuje časa za preprosto druženje z nami ali s prijatelji, je teh dejavnosti morda postalo preveč.
Že šolanje samo se meri v uspehu, zato otroci nujno potrebujejo protiutež temu. Nekaj, kar bi počeli iz notranjega veselja in ne zaradi zunanje motivacije. Če otrok najde takšno dejavnost, se kljub času in trudu, ki ji ga bo moral posvetiti, ne bo počutil preobremenjen.
Koliko interesnih dejavnosti je preveč?
Interesne dejavnosti so postale odlična zadeva za zapolnitev časa otroku takrat, ko smo sami v službi. Tako vsaj vemo, da v tem času ne počne neumnosti. Toda otrok potrebuje čas tudi zase, za prijatelje in, nenazadnje, tudi čas z nami, starši. Koliko več se lahko otrok nauči med vrstniki ali v družini! Se nam je neka vsiljena miselnost res že tako zasidrala v možgane, da pozabljamo, da učenje ni zgolj pomnjenje podatkov in osvajanje novih (nepraktičnih) znanj?
Pogosto se moramo opomniti na to, da mora poleg glasbe ali plezanja otrok osvojiti tudi veščine komunikacije, reševanja konfliktov, empatije, prilagajanja. Vse to pa lahko razvije predvsem v odnosih. In kadar vidimo, da mu zaradi obšolskih dejavnost zmanjkuje časa za preprosto druženje z nami ali s prijatelji, je teh dejavnosti morda postalo preveč.
Tako zase kot za naše otroke se bojimo, da bodo kaj zamudili, če jih nekam ne vpišemo.
Ne moja, temveč otrokova želja
Če bi poslušala svojega otroka, bi bil trenutno vpisan v devet krožkov. Tako pa se je skozi argumentiranje z obeh strani število odštevalo in se ustavilo pri tri. Ko sem še vedno vztrajala, da sta dve dejavnosti več kot preveč, me je seznanil s svojo odločitvijo: »Prav, odpovem se še verouku.« Ker da o Bogu, citiram, itak ve že vse. In da sem ga, ponovno citiram, k verouku itak kar sama vpisala.
Postavljena sem bila pred dejstvo, da sem storila nekaj, za kar sem vedno trdila, da ne bom nikoli – svojega otroka sem vpisala na nekaj po moji in proti njegovi želji. Seveda tukaj ni šlo za moje ambicije, temveč za prepričanje in vzgojo, za katerima stojim. Mi torej kot staršu pripada pravica, da se v nekaterih primerih glede obiskovanja določene dejavnosti vendarle odločam namesto otroka?
Bo moj otrok zaostajal za drugimi?
Se res bojimo, da bo s tem, ko naš otrok ne bo imel osvojenega znanja z določenega področja, v nečem slabši od drugih? Ali da mu bo zaradi tega v življenju slabše?
Res želimo vzgojiti zgolj malega genija, ki bo pešal na področju odnosov, empatije, izražanja čustev? Želimo, da bo ponotranjil, da je vsa njegova vrednost v storilnosti, ne da bi se večkrat vmes vprašal, če počne to, kar počne, iz golega veselja?
Res želimo vzgojiti zgolj malega genija, ki bo pešal na področju odnosov, empatije, izražanja čustev?
Veliko za življenje potrebnih stvari se razvije tudi (in morda predvsem) izven preštevilnih organiziranih dejavnosti.
Še ena plat zgodbe o dejavnostih …
Osebno menim, da s tem, ko želimo otroka vpisati v čim več dejavnosti, podlegamo dvema stvarema: potrošniški miselnosti in sindromu, ki ga sama imenujem »bojim se, da bom kaj zamudil«.
Potrebno je izkoristiti in preizkusiti vse, kar trg ponuja, kajne? Da ne bomo mi ali naši otroci edini, ki nečesa nimajo. Tudi preko vpisa na vse mogoče dejavnosti otroka vzgajamo k temu, da ena sama stvar, ki nas osrečuje, enostavno ni dovolj. Imeti moramo vse, da smo izpolnjeni.
Pri omenjenem sindromu gre za podobno, a vendar čisto drugačno stvar. Vse je potrebno preizkusiti, vse doživeti. Le tako bo moje življenje zares nekaj veljalo. In tega se bojimo tudi za naše otroke. Da bodo kaj zamudili, če jih nekam ne vpišemo. Pa se za trenutek ustavimo in se vprašajmo – bodo res?
Foto: eyslakemary.com, familyroutes.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
