V pripravljenosti …

Thumbnail

Kaj občuti mama, ki se pripravlja na rojstvo četrtega otroka? “Torba je pripravljena, kaj pa jaz?” se sprašuje. In kako ga pričakujejo preostali družinski člani? Toliko občutkov, spominov in misli preveva te zadnje tedne in dneve …

Gospod, zjutraj poslušaj moj glas, zjutraj polagam predte molitev in čakam.  Ps, 5,4

Tako, torbe so pripravljene, posteljica v spalnici sestavljena, materinska knjižica na dosegu roke … Kot kaže sem tokrat – pred prihodom našega četrtega otroka – skoraj povsem nared za odhod v porodnišnico celih 14 dni pred predvidenim datumom poroda. Dejstvo je, da je tolikšni vnemi botrovalo dejstvo, da sem kar nekaj mesecev nosečnosti preživela na bolniškem dopustu, da smo doslej še vselej krenili proti porodnišnici kakšen teden prej in tudi to, da so otrokom tudi tovrstne priprave del velikega veselega pričakovanja. Tako se je naš podaljšani advent in še lep del božičnega časa odvijal v preurejanju prostorov, pranju in likanju teh miniaturnih pajackov, žabic in jopic in ne nazadnje obujanju spominov.

Nedeljski popoldnevi in večeri so namenjeni pregledovanju starih fotografij, datotek na računalniku, ki čuvajo bogastvo prvih trenutkov življenja naših treh otrok in dragocenega kupčka telegramov, kjer so ganljiva voščila starih staršev, tete, stricev, prijateljev … Otrokom nikoli ne zmanjka vprašanj in nikoli se ne naveličajo poslušati zgodbe o tem, kako so prišli na svet, s kakšno ljubeznijo in hrepenenjem smo pričakovali vsakega izmed njih in koliko veselja so prinesli v naš dom in družino. No, resnici na ljubo, se tega tudi jaz nikoli ne naveličam. In vedno se spomnim še kakšne zanimive ali zabavne podrobnosti. Kako je zvenel prvi jok, kako je bilo ime novorojenčkom, ki so se rodili isti dan, kako je izgledala prva vožnja z avtomobilom in še in še …

Tudi sinočnji večer je postregel z zanimivimi vprašanji. Sedemletnika je zanimalo, ali se dojenčku že kaj mudi na svet, medtem ko sta štiriletnik in triletnica že nevemkaterič preverjala, ali imam v torbi pripravljeno tudi dudo in pleničke. Potem so utonili v tisti sladki sen, ki jim na lička nariše spokojnost in nasmeške. Njihovo globoko, umirjeno dihanje je najlepša melodija za mojo večerno meditacijo.

Mož ima še nekaj opravkov in vem, da imam dobre pol ure časa, ko lahko umirim svoje misli in vtise minulega dne. In premislim, ali sem res tudi sama pripravljena na rojstvo, tako kot torbe, ki čakajo na stolu. Zdaj je čas, da odložim kupčke knjig, ki so se med nosečnostjo spet nabrali na nočni omarici in ki vedno znova prinesejo bogastvo izkušenj, blagohotnih nasvetov, napotkov in vseh tistih blagih miselnih impulzov, ki so tako blagodejni za čas pričakovanja.

A zdaj je preprosto čas, da umirim telo, misli in občutke. Da pospravim po tistih kotičkih duše, kjer se je naselila nepotrebna navlaka nesmiselnih ciljev in praznih želja. Zdaj je čas, da se z vso ljubeznijo, toplino, iskrenostjo in brezpogojnim sprejemanjem uglasim z bitjem, ki prihaja.

Misli nehote zdrsnejo precej let nazaj. Takrat sva – sveže zaljubljena, očarana nad enotnostjo misli in čutenj, sanjarila o najini družini. In o otrocih. O tem, komu bodo podobni, kako jim bo ime in ne nazadnje tudi o tem, koliko nama jih bo podarjenih. Vsaj tri, sva rekla menda v en glas in ob tem spominu moja roka poboža bitje, ki se v svojem varnem zavetju navdušeno premakne.

Tok misli steče v neko drugo zgodbo, v občutje tesnobe, dvoma, razočaranja in neskončnih vprašanj. Vse poti so se sklenile, sanje so se počasi uresničevale, ovire so se umikale in talile, potem pa se je kot ognjeni steber pred naju postavila neprebojna stena – Gospa, otrok ne bo. V spominu je ostal samo odmev tega zdravnikovega glasu, vsa ostala pojasnila so izginila v odmevu solz in silovite žalosti. Spet se na licu zariše rosna sled.

Kot kaže, je ta večer posebne vrste soočenje s prehojeno potjo in izkušnjami pridobljenimi na njej. Nepreklicno drži, da nas preizkušnje naredijo ponižne. In ko se zgodi nekaj, kar se je na začetku zdelo samoumevno, pa se je vmes izkazalo za nedosegljivo, potem smo na pragu velike hvaležnosti. Najmlajša se v spanju nemirno prestavlja in nekaj nepovezanih besed nakazuje, da je bil njen dan spet pol vtisov in doživetij. Pokrijem jo in poškilim proti delovni sobi, kjer mož končuje večerno prelaganje papirjev in zapira računalnik. Naj bo zato sklep nocojšnjega večera – hvaležnost.

S hvaležnostjo te pričakujeva, dragi otrok – tvoja mami in ati, z navdušenim otroškim hrepenenjem te čakata tvoja dva bratca in sestrica. Pričakujejo te sorodniki in svet, oblečen v tako prikupno, brezmadežno belino, kot je pregrinjalo na tvoji postelji. Zunaj na vrtu navihani sneženi mož, na tvoji postelji pa otroške risbe za dobrodošlico.

Ne, nismo neučakani, vemo, da potrebuješ še nekaj časa in z nasmeškom odgovarjamo na klice – ste še doma, še v enem kosu in podobno. Kajti lep, neskončno lep, blagoslovljen in čudovit je ta čas pričakovanja in priprave.    

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja