Ustavno sodišče se je prvič doslej opredelilo do brezplačnega obveznega šolanja: vesela novica za starše in velik plus za pravno državo!
Medijski odzivi na nedavno odločitev ustavnih sodnikov o financiranju osnovnošolskega izobraževanja so razkrili, kako malo je v Sloveniji že razumevanja za zasebno pobudo na področju šolstva. Čeprav pri nas izrazito prevladujejo javne osnovne šole, so bile reakcije na sprejeto odločitev zelo čustvene. K temu so nemalo prispevale zmotne razlage obstoječega stanja in celo zavajanja nekaterih politikov in komentatorjev.
Šolstvo je bilo namreč zaradi svoje vloge vedno občutljiva tema in pripravno sredstvo politične manipulacije. Pomen odločitve ustavnega sodišča se zato – kljub pičli večini 5 proti 4 – kaže tudi v izkazanem intelektualnem pogumu za preseganje domačih ideoloških omejenosti.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da so obstoječe razlike pri financiranju programov osnovnih šol neustavne. Dokler gre za izvajanje javno veljavnih obveznih programov, morajo biti vse osnovne šole – tako javne kot zasebne – z javnim denarjem financirane v celoti.
Neutemeljen strah
Pomen se kaže tudi v izkazanem intelektualnem pogumu za preseganje domačih ideoloških omejenosti.
Čeprav je podobnosti med javnim in zasebnim osnovnim šolstvom pri nas več, kot smo si pripravljeni priznati, pa je za razumevanje odločitve ustavnih sodnikov zelo pomembno, da smo nanje pozorni.
O zasebni osnovni šoli govorimo le takrat, kadar njen ustanovitelj ni država ali lokalna skupnost, ampak zasebnik. Slednji mora šolo najprej iz nič postaviti, v nadaljevanju pa finančno poskrbeti za njeno investicijsko vzdrževanje, opremo in prihodnje naložbe.
Ker že sama ustanovitev nove šole brez pričakovanja kakšnega materialnega dobička pomeni resen podvig, imamo pri nas zaenkrat z vidika obravnavanega primera javnega financiranja zgolj tri zasebne osnovne šole. Investitorjev za nove zasebne osnovne šole iz razumljivih finančnih razlogov ni, posledično pa se v evropskem merilu po deležih zasebnega šolstva uvrščamo na sam rep.
O vlogi države v zasebnem šolstvu lahko po drugi strani spregovorimo šele takrat, ko preidemo na programe, ki ga šole izvajajo. To pa je tudi bistveni del obravnavane ustavne odločbe.
Denar gre za otroke, ne zidove
Ker ustava ne dela razlik med otrokom, ki obiskuje javno veljavni program pri javnem ali zasebnem izvajalcu, teh razlik tudi v financiranju ne sme biti.
Pobudniki ustavne presoje so uspeli z izpodbijanjem tistega dela področnega zakona (ZOFVI), ki govori, da se za javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja v zasebnih šolah zagotavlja 85 % namesto 100 % javnih sredstev. Ustava pravi, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno, ne pa morda tudi, da se ta obveza izvaja samo v javnih šolah. V istem odstavku še dodaja, da se to izobraževanje financira iz javnih sredstev.
Odločilna je bila tako opredelitev, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno, ker se mora po 57. členu ustave financirati iz javnih sredstev, pa je tudi brezplačno. Obvezna osnovna šola namreč ne koristi zgolj učencem, ampak gre pri tem tudi za širši javni interes.
Ustavni sodniki so s tem pristopom v središče presoje postavili človeka. Obvezna osnovna šola ni namenjena izvajalcem šolskega programa (državi, občini ali zasebniku), ampak učencu, preko izobraženih posameznikov pa ima korist tudi družba. Ker ustava ne dela razlik med otrokom, ki obiskuje javno veljavni program pri javnem ali zasebnem izvajalcu, teh razlik tudi v financiranju ne sme biti.
Pri tem je pomembno posebej poudariti dejstvo, da mora biti z javnim denarjem v celoti financiran zgolj javno veljaven program posamezne zasebne osnovne šole. Financiranje dodatnega razširjenega programa pa še vedno ostaja na ramenih ustanovitelja in staršev.
Korak v smeri pluralizma
Z odločitvijo ustavnih sodnikov se je spreminilo zgolj to, da staršem – šele potem ko bodo poslanci v državnem zboru spremenili zakon – v sklopu šolnine za svoje otroke ne bo več treba plačevati manjkajočih 15 % za izvajanje programa, ki je po vseh slovenskih osnovnih šolah že zdaj v bistvenem primerljiv in obvezen.
Razmere na šolskem področju se s to odločitvijo ustavnih sodnikov sicer spreminjajo v pravo smer, vendar veliko prepočasi. Za korak od državne prisile, da se sme obiskovati zgolj javne osnovne šole, do možnosti, da se upoštevajo vsi javno veljavni izobraževalni programi, smo potrebovali skoraj pol stoletja. Nato do sedanje odločitve ustavnih sodnikov, ki zahteva dejansko in ne zgolj papirnato enakopravnost, še dodatnih 20 let.
Če smo torej za razumevanje pluralnosti kot temelja modernega evropskega šolskega sistema in naloge države potrebovali toliko časa, kdaj šele bomo dočakali tudi uresničitev večje pluralnosti ponudnikov izobraževanja?