Train kids – zgodba, ki jo pišejo otroci na eni najnevarnejših migrantskih poti

train_kids

Spomnim se, kako pretresena sem bila, ko sem pozimi leta 2015 na informativnih oddajah dan za dnem gledala posnetke prebežnikov iz Afrike, ki so se dan za dnem na napihljivih čolnih (skoraj) potapljali pred Lampeduso. Sploh podobe nosečih žensk in malčkov na poti so me globoko pretresle.

Spraševala sem se, ali lahko tem obupanim ljudem pomagamo še kako drugače kot z molitvijo. A na koncu sklenila, da se bom tovrstnim novicam raje izogibala, tako zaradi sebe kot zaradi dobrobiti otroka, ki sem ga takrat nosila pod srcem.

Nato je begunski val dosegel Slovenijo, podobe pribežnikov z bližnjega vzhoda in Afrike pa so postali tako vsakdanja realnost, da je skoraj ne zaznamo več. Ali pa sem samo jaz do te tematike v petih letih postala tako otopela?

Dokler mi ni pod roke prišla knjiga Train kids …

… in mi znova odprla oči.

Pripoveduje namreč o otrocih, ki se iz revnih držav Južne Amerike skozi Mehiko s tihotapljenjem po tovornih vlakih skušajo prebiti v ZDA. Večina jih sledi staršem ali drugim družinskim članom, ki so tja odšli pred njimi. Nekateri pa v domovini nimajo več nikogar in preprosto iščejo boljše življenje.

Da se prebijejo do tja, za nekaj časa postanejo čisto pravi otroci z vlaka (osebno bi se mi naslov zdel boljši in bolj smiseln, če bi bil preveden). Na vlaku jejo, spijo, zmrzujejo ali pa jih duši od vročine, ob tem pa morajo biti ves čas na preži tudi pred ljudmi, ki bi jim lahko škodovali ali se z njihovo ranljivostjo okoristili.

Skozi oči pripovedovalca Miguela, 14-letnika iz Gvatemale, spoznamo skupino štirih mladostnikov, nekateri med njimi so pravzaprav še otroci, s katerimi se skupaj poda na vlak: Fernanda, Emilia, Angela in Jaz, ki je pravzaprav dekle, Jazmina, preoblečeno v fanta (do konca knjige sem se motila in njeno ime brala, kot da prvoosebni pripovedovalec govori o sebi 🙂 ).

Knjiga je lahko bujenje v resničnost za današnje mladostnike, ki se jim zdi, da je njihovo življenje težko.Miguel je prijeten fant – dobro razume, kaj je dobro in kaj je slabo. Zaradi močnega moralnega kompasa mu je na poti toliko težje, saj mu je težko lagati in izkoriščati ljudi sebi v prid, kar pa je nujno potrebno, če želi premagati vse ovire, ki jih sreča na poti.

Čeprav se to dogaja na drugem koncu sveta, so zgodbe otrok in mladih, ki migrirajo v Evropo, verjetno precej podobne.

Sicer se prepričujem, da vendarle policisti na balkanski poti niso tako surovi z migranti kot v Mehiki, in tudi, da niso tako podkupljivi. A vresnici niti najmanjšega pojma nimam, kaj se dogaja z migranti na tej poti in kaj vse prestajajo.

Nemški pisatelj mladinske literature, Dirk Reinhardt, je življenja otrok, ki z vlakom prek celotne Mehike potujejo v ZDA, raziskoval več mesecev, se z njimi pogovarjal, pa tudi z ljudmi, ki jim na teh poteh pomagajo. Čeprav je roman izmišljena zgodba, pa tako vsebuje zelo realno sliko, kaj vse ti mladi na poti preživljajo. V Nemščini je izšel tudi njegov roman o otrocih, ki iz bližnjega vzhoda prihajajo v Evropo Über die Berge und über das Meer (v prevodu: Čez gore in prek morja).

Še en detajl, ki mi je bil pri knjigi zelo všeč: na obeh notranjih platnicah je natisnjen tudi zemljevid poti, ki jo prebežniki prebijejo na vlakih, da si bralec lahko ves čas predstavlja, kolikšen del poti je še pred junaki.

Knjiga je lahko bujenje v resničnost za današnje mladostnike, ki se jim zdi, da je njihovo življenje težko. Vendar opozarjam, da ni za nežne duše!

Knjigo Train kids lahko naročite v naši spletni trgovini!


O knjigi Train kids:

Približno 300.000 migrantov leto za letom nezakonito prečka južno mehiško mejo, da bi prepotovali Mehiko in prišli do ZDA. Od tam se odpravijo na pot, ki je po mnenju organizacije Amnesty International med ’najnevarnejšimi na svetu’. Le manjši del jih pride do cilja. Računati morajo s tem, da jih bodo preganjali, pretepli, oropali, zlorabili ali jih bo povozil vlak. In da številni med njimi ne bodo preživeli poti.

Približno 50.000 otrok in mladostnikov iz Južne Amerike je stalno na poti čez Mehiko v ZDA. Ker so ceste nadzorovane, poskušajo prečkati deželo s tovornimi vlaki – tako kot odrasli migranti. In zato proga zanje postane nekakšen začasen dom. Le najsrečnejšim uspe že prvič – to pomeni v približno enem mesecu – priti do meje na severu.