Train kids

22,50 

Založba: Salve
Vezava: mehka
Prevedla: Petra Anžlovar
Leto izdaje: 2020
Število strani: 245
 

Na zalogi

Dostava: do 3 dni

Šifra: SAL11 Kategorije: , , Oznaka:

O knjigi Train kids:

Približno 300.000 migrantov leto za letom nezakonito prečka južno mehiško mejo, da bi prepotovali Mehiko in prišli do ZDA. Od tam se odpravijo na pot, ki je po mnenju organizacije Amnesty International med ’najnevarnejšimi na svetu’. Le manjši del jih pride do cilja. Računati morajo s tem, da jih bodo preganjali, pretepli, oropali, zlorabili ali jih bo povozil vlak. In da številni med njimi ne bodo preživeli poti.

Približno 50.000 otrok in mladostnikov iz Južne Amerike je stalno na poti čez Mehiko v ZDA. Ker so ceste nadzorovane, poskušajo prečkati deželo s tovornimi vlaki – tako kot odrasli migranti. In zato proga zanje postane nekakšen začasen dom. Le najsrečnejšim uspe že prvič – to pomeni v približno enem mesecu – priti do meje na severu.

Roman, ki ga je napisal novinar, združuje čustveni ton fikcije z dejstvi in resničnimi dogodki, pridobljenimi s pričevanji. Zdi se, da beremo poročilo preiskovalnega novinarja v živo, ki odhaja na prizorišče, sodeluje v dogajanju in bralcu prenaša resnico: kruto in nevarno potovanje skupine mladih iz različnih držav Latinske Amerike do meje med Mehiko in ZDA, dolgo več kot 2.500 km. Pet mladih s svojimi sanjami in strahovi knjigi daje glas. V njej lahko prisluhnemo njihovim pogovorom in trepetamo pred nasiljem nad njimi.

Odlomek iz knjige:

Ko pridemo čez reko,« reče Fernando, »smo v vojni. Zapomnite si to!«

Pokaže čez vodo. Poskušam razločiti kar koli na drugem bregu, vendar ne vidim ničesar. Sploh pa ničesar grozečega ali nevarnega. Tudi sama reka je v zgodnji jutranji svetlobi videti popolnoma nenevarna, saj lenobno polzi mimo, na vodi pa so številni težko obloženi splavi.

Vojna – to pomeni mrtve in ranjene, bombe in puške. Se je Fernando šalil? Zasuka se in me pogleda v oči. Ne, ni bila šala. Za to je preveč resen.

»Naredi tole, če si prepričan, da res hočeš,« reče. »Če nisi, je boljše, da greš. Es la última oportunidad, hombre. To je zadnja priložnost.«

Za trenutek sem negotov. Do zdaj je bilo vse tako oddaljeno: meja in dežela za njo in dolga pot čeznjo. Zdaj pa leži pred menoj. Kaj me čaka na drugi strani? Pravzaprav se mi niti ne sanja, toda ko sem se odpravil na pot, sem si prisegel, da ni vrnitve. Nikoli več.

»Ne morem drugače,« se slišim reči. »To moram narediti. Veliko predolgo sem odlašal.«

Fernando se obrne stran od mene in pogleda druge. Ničesar ne rečejo. Le nemo pokimajo.

Šele nekaj ur je, kar sem jih spoznal. In ne dosti dlje, kar sem odšel od doma. Kljub temu se mi zdi, da je minila cela večnost. Tako daleč je že: naša hišica v Tajumulcu, v gvatemalskih gorah. Moj dom. Morda ga ne bom nikoli več videl.

Prelistaj knjigo>>

Mnenja

Zaenkrat še ni mnenj.

Bodi prvi ocenjevalec “Train kids”