To je skrivnost parov, ki so uspešno premagali krizo

Foto:Shutterstock

V vsakem zakonu pride do krize. A nekateri pari krizi ne dovolijo, da zmaga, ampak se oklenejo svoje poročne obljube in težave rešujejo, ob čemer se ponovno povežejo in postanejo trdnejši. Kako jim to uspe?

Kriza najpogosteje nastopi v tretjem ali četrtem letu zveze oz. zakona, v svoji knjigi Megla v zakonskem življenju: kako jo preživeti (EEM, 2018) piše ameriški pastor in terapevt Bob Whiddon ml. Kot bi se nenadoma znašli sredi meglene pokrajine, v kateri ne razločimo več, zakaj smo pristali skupaj in kaj nam je bilo pri partnerju včasih všeč. Nekateri neporočeni pari se takrat odločijo za nov korak in se poročijo, ne da bi rešili svoje težave (s čimer tvegajo, da njihov zakon prej ali slej razpade), drugi se razidejo ali ločijo, tretji dvignejo roke in životarijo v nesrečni zvezi. A obstaja tudi četrta skupina.

Zaljubljenci se trudijo drug za drugega

Takšen potek zveze je naraven, pravi Whiddon. Ko smo zaljubljeni in nas žene »ljubezenska omama« z množico hormonov, nam je v največje veselje osrečevati drugega. Zaljubljenci z neverjetno zagnanostjo skrbijo za potrebe drug drugega in seveda uživajo v občutku, da so za drugega nekaj naredili.

Osredotočenost nase vselej prinese razočaranje, osredotočenost na drugega pa telesno, čustveno in duhovno zadovoljstvo.

A v obdobju od poldrugega leta do treh let se raven »zaljubljenih« hormonov zniža in nenadoma nam ni več tako prijetno početi stvari za drugega. V mislih se nam počasi oblikujejo misli: »V ta odnos vlagam precej več, kot prejemam.«

Na tej točki se začnemo umikati in na prvo mesto spet začnemo postavljati sebe, poudarja Whiddon. Vse več želimo dobiti in vse manj dati. Služiti drugemu ni več zabavno. Ljubezen izgubi čar. Zdi se nam, da naš izbranec ni več tako ljubeč, pri čemer se ne zavedamo, da je popustila naša »ljubezenska omama«. Začne se začarani krog očitkov, komunikacija se prekine, z njo pa tudi intimnost in bližina. »Brez intimnosti ni želje, da bi situacijo izboljšali,« pravi Whiddon. »In tako zakonci naredijo edino, kar po svojem prepričanju zmorejo narediti: razvežejo se.«

V resnici smo postali sebični

Kaj se je zgodilo? Whiddon pravi: »Ko je kemična omama minila, ste se VI spremenili iz nesebičneža v sebičneža, iz služabnika v skopuha!« Med zaljubljenostjo je bilo prijetno delati dobro drugemu, zdaj pa se osredotočamo nase in na vse, česar ne dobivamo od partnerja, pa bi po lastnem prepričanju morali. A kot pravi Whiddon, osredotočenost nase vselej prinese razočaranje, osredotočenost na drugega pa telesno, čustveno in duhovno zadovoljstvo.

Kakšna je torej rešitev? Da začnemo za svojega zakonca zavestno in predano delati dobro. Omame ni več, zato se moramo za takšno služenje zavestno odločati, tudi kadar nam ni do njega. »Resnična ljubezen je rezultat služenja,« pravi Whiddon. »Zato zavihajte rokave! Začnite spet služiti.«

Skrivnost srečnih zakonov: služiti drug drugemu

To ne pomeni, da moramo postati sužnji. Whiddon opozarja na ključno razliko med sužnjem in tistim, ki služi prostovoljno. Če smo sužnji, nimamo možnosti izbire. Naše mnenje in čustva niso pomembna. Vlada nam nekdo drug. In rezultat nikoli ne more biti dober.

Služenje na dolgi rok deluje, tudi če se na začetku trudi le eden od zakoncev. Resnična ljubezen namreč spreminja srca.

Če se za služenje odločimo sami, v imenu ljubezni, potem to storimo po lastni volji. Sami se odločamo, kaj, kdaj in kako bomo nekaj počeli. Ob tem se odločimo, da se zavestno ne bomo menili za malenkosti, ki nas pri zakoncu motijo, in da bomo prijazne stvari počeli, ne da bi kaj pričakovali v zameno. Še več, počeli jih bomo, naj si jih zakonec zasluži ali ne.

Prostovoljno služenje je nasprotje sebičnosti, pravi Whiddon. Če služimo, postanemo srečnejši. Hkrati se zgodi nekaj neverjetnega: tudi ta, ki mu služimo, postane srečnejši in bolj pripravljen služiti. »Če je razlog za vse težave ta, da sta partnerja drug drugemu nehala služiti, kaj je rešitev težav? Spet začnita drug drugemu služiti!« ponavlja Whiddon. Gre za vsakodnevno garanje, ki prinese sadove.

Kaj pa, če moj zakonec ne želi služiti meni?

Služite mu vseeno, pravi Whiddon. (Razen v primeru psihičnega ali fizičnega nasilja, zlorab, zasvojenosti ali drugih patologij, ki zahtevajo posebno obravnavo.) »Ali ste vedeli, da porabite manj energije s služenjem kot s sprejemanjem uslug? Bolj utrujajoče je posedati in čakati, da bo drugi nekaj naredil za nas, kot vstati in narediti kaj za drugega. Zakaj? Zato ker kot služabniki (tisti, ki drugemu strežejo, ne sužnji) po lastni odločitvi sami odločamo, kaj, kdaj in kako pogosto bomo nekaj naredili. O vsem tem odločate sami. Če pa čakate, da bo drugi nekaj naredil za vas, ne boste NIKOLI zadovoljni. Tisti, ki vam služi, dejanja ne bo opravil natančno po vaši želji ali tega ne bo delal dovolj pogosto ali ne bo opravil vsega, kar ste želeli. Sledita razočaranj in nejevolja,« piše Whiddon.

Kot terapevt, ki je vse življenje posvetil parom v krizi, pravi, da služenje na dolgi rok deluje, tudi če se na začetku trudi le eden od zakoncev. Resnična ljubezen namreč spreminja srca. Velja poskusiti!

Vir: Whiddon Bob (2018). Megla v zakonskem življenju: kako jo preživeti. Dunaj: Eastern European Mission.