Ko sem bila v tretje noseča, sva z možem obiskala starše, da bi jim sporočila veselo novico. Moj tast se je ni razveselil. Še huje: bil je jezen.
Z nama sploh ni spregovoril, pač pa le srepo strmel predse. Moja tašča prav tako ni veliko govorila, vendar sem imela občutek, da je to le njen odziv na moževo reakcijo.
Naslednji dan naju je tast obiskal in dejal, da mu je tašča rekla, da njegova reakcija ni bila poštena do naju in se mora opravičiti. In začel je s svojim » Žal mi je, AMPAK ….«, nato pa nadaljeval s svojo obsodbo, kako je imeti tretjega otroka slaba odločitev. Pri tem niti ni poskušal skriti svojega mnenja, da je to moja krivda in moja odločitev in da je mož pri vsem skupaj le žrtev nepričakovane nosečnosti – kot da ne bi bil prisoten pri ustvarjanju novega življenja! Čeprav sem bila stara 36 let, sva bila oba z možem presrečna nad novico, da se nam bo pridružil še en otrok, saj nikoli nisva sprejela odločitve, da bova ostala pri samo dveh.
Bila sva tako šokirana, da sva ostala brez besed. Tako nama je »dal vedeti«, da nisva dovolj pametna, dovolj zrela in dovolj odgovorna, da bi se sama odločala o tem, koliko otrok bova imela. Hkrati pa je mojega moža opomnil, da naj nikoli ne sprejema odločitve brez njegove odobritve.
Čeprav sva bila užaljena, ranjena in jezna, pa se nama je zdelo nespoštljivo, da bi se prerekala z njim.
Sprašujem se, zakaj se odrasli otroci tako težko postavimo staršem po robu? Zakaj tako težko preslišimo njihovo mnenje? Zakaj ni mož povedal svojemu očetu, naj se briga zase? Zakaj sva samo nemo poslušala njegove kritike? Zakaj sva se mu pustila žaliti in poniževati?
To, da imava tretjega otroka, se pač ni skladalo s tastovimi načrti za mojega moža.
Med odraščanjem nama starši niso pustili, da bi postala neodvisna odrasla. Nikoli niso potrdili najinih odločitev. Nikoli nama niso dali dovoljenja, da se lahko samostojno odločava.
Vse kar si želim je le to, da takšnega vzorca »spoštovanja« ne želim prenesti na svoje otroke.
Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Jaz bi rekel, da se ne postavimo po robu zato, ker tako “ceneje” pridemo skozi.
Sploh odnos oče-sin je velikokrat tak, da oče ne bo dal prav sinu, pa če se ta na glavo postavi. Vsaj pri meni je velikokrat tako. Že v otroštvu sem se pač tako navadil, da če mi naprimer kaka malenkost ni uspela, raje staršem, sploh pa očetu, nisem povedal ali pa sem se zlagal, potem sem pa že po svoje uredil stvari.
Dlje časa sem skušal to očetu dopovedati, od prepiranja, pa do prispodob o pilotu, katerega letalo je strmoglavilo, ker se ga je njegova posadka tako bala, da mu niso upali poročati o napaki. Ampak pri večini očetov je to samo bob ob steno, osebni napad na njegovo eminenco. Pri enih dbajsetih sem pa pač spoznal, da nikogar ne moreš spremeniti in da je svet dovolj velik za mene in za mojega očeta in da moram razmišljati po svoje. Sedaj se ne prepiram več z njim, povem mu, kar mu pač hočem povedat, vse skupaj je bolj kot ne vljudnostni pogovor. Mene to ne moti več, oče mi pač ni zaveznik, čeprav imam občutek, da mu ni vseeno zame.
Kot je rekel znani komik:
All fathers are intimidating. They are intimidating, because they can always say: “I don’t care if people dislike me. I can create my own people. I can eat and wear whatever I want and I can create whoever I want.”