Telo ne laže

Thumbnail

Ko niti specialisti ne znajo odkriti vzroka dolgoletnih težav.

V zadnjem desetletju se je celotno vodilno znanstveno telo na področju psihologije usmerilo v raziskovanje telesa in iskanja povezave med okoljem, v katerem posameznik živi, in njegovo biološko sestavo.

Današnja zahodna družba je naravnana tako, da je uspešen posameznik le posameznik, ki je popoln.

Današnja zahodna družba je pač naravnana tako, da je uspešen posameznik le posameznik, ki je popoln. Ženske 60-90-60 (ali pa 90-60-90 – vedno mešam), izklesano telo brez odvečne maščobe, moški širokih ramen, »6-pack«, oba vedno suverena, vedno nasmejana, vedno razpoložena in vedno pripravljena na 5 minut slave.

To je danes nek model, h kateremu vsi težimo. Celotno naše bistvo je tako naravnano na sledenje tem idealom. Seveda problem nastane, ker nihče izmed nas ne zmore slediti tem standardom. Kdaj pa kdaj nismo veseli in razpoloženi, lahko bi celo rekli, da smo pravo nasprotje medijske popolnosti.

Takrat vskočijo naši obrambni mehanizmi. Ker se seveda zavedamo, da naša popolnost z vsakim trenutkom izginja in se zna zgoditi, da drugi opazijo, da nismo popolni, je edino, kar nam preostane – maškarada. Če je naša psiha pod pritiskom zmožna ustvarjati lažno resničnost, naše telo nima te sreče.Ko smo odraščali, smo se naučili, kako se smejati, četudi smo žalostni, kako biti družaben, čeprav si želimo tišine, kako biti vljudni, četudi smo jezni … Tudi industrija nam je priskočila na pomoč in nam ponuja množico izdelkov, s katerimi lahko popravimo našo »nepopolnost« in … vse je spet v popolnem redu.

Če je naša psiha pod pritiskom zmožna ustvarjati lažno resničnost, naše telo nima te sreče. Vsako prizadevanje, da bi svojo tesnobo prikrili pred zunanjim svetom, nosi posledice v naši notranjosti.

Kot rečeno je bilo v zadnjih letih na področji nevropsihologije opravljeno mnogo raziskav, ki preučujejo posledice, ki jih pušča psiha na človeško telo. Zakaj? Ker smo ljudje tako prepričani v laž, ki jo živimo, da je fizična bolezen pogosto edini indikator posamezniku, da nekaj pa vendarle ni v redu.

Tako je dokazano, da lahko nestimulativno okolje preoblikuje povezave v naših možganih in dolgoročno povzoči tudi fizično smrt. Posledice dolgoletne izpostavljenosti takšnemu okolju se kažejo v različnih somatskih težavah – nepojasneni glavoboli in bolečine, bolezni, za katere ni videti pravega vzroka, neplodnost, povišan pritisk in s tem večja ogroženost za bolezni srca in ožilja, debelost, napojasneni napadi strahu in tesnobe, motnje spanja in izločanja …

Dokazano je, da lahko nestimulativno okolje preoblikuje povezave v naših možganih in dolgoročno povzoči tudi fizično smrt.

V zadnjih sto letih smo priča pojavu vedno novih in novih boleznih, ki so dokazano posledica zahodnega načina življenja (anoreksija, bulimija, prenajedanje, ortoreksija …), in avtoimunskih bolezni (alergije, rakova obolenja, sladkorna bolezen …), ki so posledica pretiranega odziva imunskega sistema na celice, lastne organizmu. Naše lastno telo se je obrnilo proti nam.

Na to tematiko sem pred časom poslušal predavanje ameriškega pastorja Marka Gungorja z naslovom »Yo mama session«. Ena izmed njegovih zanimivejših primerjav je bila tista med vrhunskim športom in vsakdanjim življenjem. Gungor pravi, da so se vrhunski športniki naučili, da če en gib ponavljajo znova in znova, bodo natrenirali svoje telo tako, da bo v krizni situaciji odreagiralo refleksno – torej brez premišljevanja. To je primerjal z našim vsakdanjim življenjem, kjer tudi treniramo svoje telo tako, da dela nenaravne gibe. Vsakič, ko potlačimo svojo jezo, vsakič, ko se smejemo, ko smo žalostni, vsakič, ko smo družabni, pa si želimo tišine … In čez čas se nam niti več ne zdi vredno razmisleka, ali je na tem mogoče kaj slabega.

Kako se človek upokoji od lastnega življenja?

Pa poglejmo, s čim se v kasnejših letih srečujejo vrhunski športniki: poškodbe zaradi pretirane obrabe teles in nenehnih protibolečinskih injekcij, ki vodijo v pohabljenost in nezmožnost opravljanja osnovnih telesnih funkcij, kot so hoja ali skakanje. Posledično sledi upokojitev pri 35 letih – če so imeli dobro kariero, brez poškodb.

Kako pa se človek upokoji od lastnega življenja? V laži smo zmožni živeti, dokler je naše telo sposobno vse napore hitro sanirati in se regenerirati. Nekateri tako zapadejo v težave takoj po 20. letu, drugi po 40. – odvisno od tega, kako dobro kariero so imeli, brez poškodb. Prepoznavanje in spoznanje, da se z nami nekaj dogaja, je v mnogo primerih posledica dolgoletnih nepojasnenih zdravstvenih težav, katerih število se iz leta v leto le povečuje.

Včasih se zdi, kot da nagovarjam dve različni entiteti – razum, ki mi odgovarja, da je vse v najlepšem redu, in telo, ki kriči od bolečine.

V svojem delu srečujem mnogo mladih ljudi, ki živijo v zelo obremenjenih telesih. Telesih, ki so pri štiridesetih tako izmučena in pohabljena, da so samo senca tega, kar bi po vseh logičnih standardih morala biti. V terapiji tako ljudi mnogokrat sprašujem, kako se z vsemi temi bremeni, ki jih prinaša življenje, sooča njihovo telo? Včasih se zdi, kot da nagovarjam dve različni entiteti – razum, ki mi odgovarja, da je vse v najlepšem redu, in telo, ki kriči od bolečine.

Vse bolezni seveda niso psihičnega izvora. Vendar je pomembno zavedanje, da smo danes odgovorni za jutrišnje zdravje in da je naše telo naš prvi sogovornik, ki nam, za razliko od ostalega sveta, nikoli ne prikriva resnice.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).