Starši nepokopanih otrok trpijo

Žalostna zgodba staršev, ki še vedno čakata, ali bosta smela pokopati, svojo v 16. tednu nosečnosti umrlo hčerko, je opogumila tudi druge starše, da so spregovorili o svoji bolečini …

Potem, ko sta Tadeja in Ivo Kerže javno spregovorila o svoji bolečini, ker jima ni dovoljeno pokopati Elizabete, hčerke, ki sta jo izgubila v času nosečnosti, se je nanju obrnilo kar nekaj staršev s podobno izkušnjo. Tudi to kaže, da Keržetova v svoji želji po dostojnem pokopu otroka, tudi ko ta še ni dopolnil zakonsko postavljene meje 22. tednov, nista osamljena in da so nujne spremembe na tem področju.

Trenutno zakonsko ureditev je kot “nehumano in neevropsko” v sredo označil tudi evropski poslanec Lojze Peterle in izrazil pričakovanje, da bo nova vlada “med svoje prve prioritete uvrstila spremembo zadevnega zakona in dovolila pokop mlajših mrtvorojenih otrok tudi, če niso stari še 22. tednov”.

V Stranki Mira Cerarja so na novinarsko vprašanje Žurnala24, ki je o primeru tudi poročal, odgovorili: “Verjamemo, da bi starši morali imeti možnost, da pietetno pokopljejo svojega mrtvorojenega otroka, če to želijo, in to izven oziroma brez spremembe uradnih postopkov. Ob tem se je potrebno zavedati tudi, da s pravnimi normami ni mogoče v celoti zaobjeti vsakega konkretnega primera. Menimo pa, da bi neodvisno od trenutne ureditve bilo potrebno dopustiti in omogočiti staršem dostojno slovo od mrtvorojenega otroka.” Kljub temu pa so do sprememb zakonodaje zelo zadržani.

Medtem ko Keržetovi čakajo na odločitev Ministrstva za zdravje, ali bodo dovolili izročitev Elizabete njeni družini in pokop, pa dobivajo številna pisma staršev, ki so doživeli podobno izkušnjo in bolečino. V nadaljevanju objavljamo dve: 

Moja bolečina

Moj sin Simon je bil mrtvo-rojen septembra 2001 v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec.

Leto dni sem trpela samo zaradi nepokopanosti otroka. Še to, da so mi ga pokazali v posodici – ledvički, sem si morala izboriti. Nato sem napravila napis na prazen grob. Ob porodu (2 dni, 22 ur, vmes sama vso noč v sobi z mrtvim otrokom v trebuhu, moji klinični psihologinji sta bili čistilka in strežnica …) sem poznala zakon in sem ginekologa kljub temu vprašala, če bom otroka lahko pokopala, vendar sem dobila odgovor, da to ni mogoče, bolnišnica pa ga bo upepelila. Zadnja informacija je bila, da so mojega Simona (24 tednov nosečnosti, velik za 18 tednov, težek 100 g, mrtvorojen) dali v formalin. Še zdaj razmišljam, ali je morda še v kakšni steklenički.

Na novonastalem pokopališču Dobrava v Mariboru bi lahko pokopala svojega psa ali pa kanarčka, ki tehta manj, kot je tehtal moj otrok, ne bi pa mogla pokopati otroka, popolnoma oblikovanega telesca.Moja bolezen – ena od vrst levkemije (ne morem sicer dokazati) je posledica hude žalosti (12 let), ki sem je bila odrešena šele v Medžugorju. Žalost ustvarja v telesu oksidativen stres in hitro pride do mutacije katerega od genov, to ni nujno prirojeno.

Leta 2001, ko se je to zgodilo, bi na novonastalem pokopališču Dobrava v Mariboru lahko pokopala svojega psa ali pa kanarčka, ki tehta manj, kot je tehtal moj otrok, ne bi pa mogla pokopati otroka, popolnoma oblikovanega telesca, manjkali so mu samo lasje, trepalnice in obrvi. Je to razlog, da nisi človek?!

Država mi je vzela moje meso in kri, ne more pa mi vzeti angela v nebesih, kajti vem, da je moj Simon prav to in prosi za vse nas.

Vesna Sever

Naj se moje zgodbe ne dogajajo več!

Zdravnik je bil tiho, jaz sem se tresla in nisem mogla niti pogledati v vedro, kaj šele, da bi zdravnika kaj vprašala.Februarja 2008 je v 8. tednu nosečnosti umrl moj otrok Marko. Takrat sem bila precej boječa do oblasti in strokovnjakov na posameznih področjih, v svoji bolečini sem bila sama in nesposobna razmišljati.

Šla sem v bolnico na poseg, vendar je že pred anestezijo telo v ordinaciji izločilo mrtvega otroka in ostalo tkivo v modro vedro, enako kot ga doma uporabljam za brisanje tal. Zdravnik je bil tiho, jaz sem se tresla in nisem mogla niti pogledati v vedro, kaj šele, da bi zdravnika kaj vprašala. Moji možgani so takrat razmišljali na naslednji način: »Če stroka tako obravnava mrtvega nerojenega otroka, potem je tako zagotovo prav. Oni vedo bolje kot ti.«

Ko sem prišla domov in otrokoma razložila, da je umrl njun bratec ali sestrica, me je šestletna hčerka vprašala: »Ga boš prinesla pokazat?«

Žal mi je, da nisem bila pogumna in žal mi je, da ni bil pogreb mojega otroka razumljen kot nekaj samoumevnega.Njeno vprašanje me je pretreslo. Kar otrok vidi kot povsem normalen potek dogodkov, sem jaz mirno sprejela kot nemogoče. Vem, da nisem gospodar življenja in vem, da mi je Marko odpustil moje ravnanje, vendar ostaja krivično. Žal mi je, da nisem bila pogumna in žal mi je, da ni bil pogreb mojega otroka razumljen kot nekaj samoumevnega. Naj se moje zgodbe ne dogajajo več.

Valentina Pikelj