Foto: ShutterstockMirno lahko rečem, da je bila moja generacija zadnja, ki je v celoti svoje otroštvo preživela s starimi starši na način, da so nam bili kot mame in očetje. Ko smo se vrnili iz šole, doma ni bilo staršev, bilo pa je toplo in slastno kosilo izpod rok stare mame. Po kosilu nas je že čakal stari ata, ki je kdaj z nami sicer igral tudi nogomet, večinoma pa smo v gostilni sedeli ob njem in srkali gosti sok s smetano.
Ne morem ravno trditi, da so z nami ustvarjali, se potepali, raziskovali, a bili so tam – vedno na voljo, vedno ljubeči, vedno s predlogom, da nas peljejo na sladoled.
Danes je drugače. Veliko je mladih družin, ki sploh ne živijo v bližini svojih staršev. Vnuki svoje stare starše vidijo ob koncih tedna, pa še to redko. Tisti, ki živijo blizu, morda celo pod isto streho, pa večinoma še hodijo v službo.
Kaj bi dala za to, da bi brezskrbno pustila otroke v varstvu!
Saj ne, da sva varstvo potrebovala pogosto. A ko sva ga, sva ga izkoristila z izjemno slabo vestjo. Obe stari mami sta ves teden delali, za piko na i še kot vzgojiteljici v vrtcu in sta pri skoraj 60-ih letih gotovo komaj čakali, da bosta v petek zvečer pazili na tri glasne mulce!
Tako prvih slabih dest let starševstva nisva poznala tistega občutka, ko brez slabe vesti in kadarkoli po potrebi za kakšno noč ali dve pustiš otroke pri starih starših. Da se naspiš, da se vrneš v normalno nevrotično stanje, da greš malo med ljudi in da končno že pospraviš TISTO omaro.
Na drugi strani pa tudi najini otroci niso poznali tistega občutka, ob katerem sva kot otroka rasla midva. Tiste posebne topline in večdnevnega vonja samo babičine kuhinje, posebnih večernih obredov, s katerimi te znajo razvajati samo stari starši (z veseljem preberejo tudi do pet pravljic!), neprecenljivih ugodnosti, ki jih mami in oči pač ne nudita (piškot pred večerjo in „samo povej, kaj bi jedel in ti pripravim!“).
Stari starši v “penziji” = čisti luksuz!
Od lanskega septembra pa imava vse stare starše “v penziji”. Ne bom izbirala lepih besed in ne bom se opravičevala. Sliši se povsem sebično, toda izrekla bom: imeti stare starše “v penziji” in to take, ki živijo blizu, je čisti luksuz, ki ga že dobro leto izkoriščava v vsej razsežnosti. In ob tem sploh nimava slabe vesti!
Kadar otroci izrazijo željo, da bi šli radi k njim na počitnice, nama ni treba razlagati, zakaj to ni mogoče. Občutek obžalovanja, za kaj vse so prikrajšani, je zamenjal občutek veselja nad tem, da ustvarjajo nepozabne spomine.
Kadar potrebujeva čas zase, za delo ali oddih, nama ni treba več dni preračunavati, premlevati, iskati tisoč in ene variante za varstvo – da si že od tega tako utrujen, da se ti še časa zase ne da več vzeti. Od ideje do izvedbe je zdaj zelo hiter postopek.
In stari starši? Morda bo kdo rekel, da jih mladi izkoriščamo. Ampak verjemite – biti “v penziji” in imeti ob sebi vnuke, ki komaj čakajo, da pridejo na počitnice, je tudi za stare starše čisto poseben luksuz, ki ga marsikdo žal nima.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
