Špela Pucelj: “Največkrat je družinsko okolje tisto, ki v mladih rojeva nasilje.”

Foto: Tomo Strle_CITRUS

Naša sogovornica Špela Pucelj je svetovalna delavka v dijaškem in študentskem domu v Zavodu sv. Stanislava. 
Delo z mladimi ni samo njena služba, ampak njeno poslanstvo. Iz njenih besed veje globoka naklonjenost in razumevanje do mladostnikov, ki jim v verjetno najintenzivnejšem obdobju njihovega življenja ni vedno lahko. Dragoceno branje za starše, ki bi želeli bolje razumeti svojega najstnika. 

Približuje se konec šolskega leta … s kakšnimi težavami se mladi največ obračajo na vas?

Trenutno so to pričakovanja, ki jih imajo mladi do sebe in ki jih imajo starši do njih. Pričakovanja, da morajo biti dovolj uspešni, dovolj dobri, da morajo vse absolutno zaključiti v prvem roku, brez nekih odstopanj v primerjavi s svojimi vrstniki. Žal so pričakovanja staršev, ki jih zavestno ali pa tudi nezavedno prenesejo na svoje otroke, ogromna. Tipičen stavek, če dosežki niso stoodstotni, je: »Se boš pa v naslednjem roku bolj potrudil ali potrudila.« Zakaj že to, kar je, ni dovolj?

Maj in junij sta dejansko izjemno težka meseca za dijake. Vsaj dva testa na teden, spraševanja, popravljanja. Veliko je kampanjskega učenja in učenja pozno v noč: dopoldne so zato v šoli slabše učinkoviti, popoldne pa skušajo to nadoknaditi in pride do začaranega kroga, ko se učijo do skoraj jutranjih ur. Ogromno jih uporablja energijske pijače, da tempo zdržijo, naspijo se pa ne.

Zraven pa so še druge stvari, ki jih težijo. Najbolj pogosta je izjemno nizka samopodoba, ki je pogosto odvisna tudi od tega, kar se pogovarjajo med sošolci, kar rečejo na družbenih omrežjih, kakšen dan imajo … Žal niso redki tudi samopoškodovalno vedenje, anksioznost, panični napadi, anoreksija … Kot da morajo samega sebe kaznovati zato, ker jim ne gre dobro.

Iz kakšnih okolij prihajajo dijaki v vaš dijaški dom?

Nekaj jih prihaja iz zelo lepih družinskih zgodb. So zelo povezani s starši, deležni so izjemne vzgoje. Nekaj pa je žal tudi takih, ki imajo starše, ki jim ne zmorejo ali ne znajo nuditi podpore. Morda tudi v svoji mladosti sami niso tega doživeli in se zato težje povežejo z mladimi, da bi jih razumeli. Njihovi otroci potem velikokrat iščejo druge sogovornike in vesela sem, da jim to lahko v dijaškem domu tudi nudimo. To je lahko vzgojitelj, razrednik, kaplan ali svetovalna delavka. Pomembno je, da najdejo nekoga, ki mu zaupajo, s kom lahko podelijo svoja doživljanja.

V tem obdobju se res veliko učijo in zato je naše delo včasih tudi to, da jih potisnemo stran od knjig in jih spodbudimo, da gredo ven in se družijo.

Kako poteka vsakdan v dijaškem domu?

Dijaki so v domu zjutraj, pred poukom, popoldne in zvečer. Nekateri za jutranjo rutino porabijo 10 min, drugi pa dve uri. Glavno življenje v domu se začne s kosilom, po pouku. Poleg učenja jim želimo ponuditi še čim več kvalitetnih vsebin. Da ni njihovo življenje samo učenje, spanje in telefon, ampak da ob vsem tem razvijajo nekaj več. Potrudimo se, da se čim boljše razumejo s cimri po sobah, organiziramo raznolike dogodke in dejavnosti. Zavod sv. Stanislava ima ogromno zunanjih površin, tako da jih zelo spodbujamo, da gredo ven, na svež zrak, da se čim več gibajo in da jih čim bolj odvrnemo od ekranov. Vzgojitelji pa jih ob tem spremljajo, spodbujajo in usmerjajo. V tem obdobju se sicer res veliko učijo in zato je naše delo včasih tudi to, da jih potisnemo stran od knjig in jih spodbudimo, da gredo ven in se družijo.

Je dijaški dom ena od poti osamosvajanja in samostojnosti …?

Absolutno. Skupaj peljemo skozi ta proces dijake, včasih pa tudi starše. V prvem letniku imamo sicer kar nekaj tistih z domotožjem, vendar potem rastejo, tudi v odgovornosti in sprejemanju odločitev. Dijaki si s pomočjo naših usmeritev sami organizirajo svoj čas, se navadijo na rednost obrokov, sami čistijo svoje kopalnice, učijo se reševati konflikte … In večinoma so dijaki z dijaškim domom zelo zadovoljni. Je pa pomembno, da pridejo sem prostovoljno. Tudi, če starši niso povsem prepričani, je najpomembnejše, da zaupajo nam in da zaupajo svojemu otroku. Odnosi v družini se potem, ko je dijak v dijaškem domu, velikokrat izboljšajo. Čez teden je njihov najstnik  v domu in ko pride čez vikend domov, je vesel, da je v domačem okolju – in tudi domači so ga veseli, ga pocrkljajo. Na ta način se lahko tudi dinamika prej morda napetih odnosov izboljša.

Večkrat je v javnosti zaznati nek negativen odnos do mladih. Da so nevzgojeni, nekoliko divji … Kako jih vidite vi, ki vsakodnevno delate z njimi?

Mislim, da je potrebno razumeti, da je najstnikovo življenje drama. Takšna, ki se pogosto spreminja vsak dan. Stanje med dopoldnevom, popoldnevom in večerom je lahko diametralno nasprotno. Izjemno veliko doživljajo, v njihovih življenjih se zelo veliko dogaja, hkrati pa so tu tudi njihovi hormoni, ki naredijo vse skupaj še toliko bolj dramatično. Potem pride do zmede v čustvih, razum ne more vsega sprocesirati, v tistem trenutku ne znajo smiselno odreagirati in potem – po  mnenju odraslih – odreagirajo napačno: nezrelo, preveč burno ali pa se zaprejo vase. Treba jih je razumeti, da drugače še ne zmorejo, ne znajo, da njihovo kritično mišljenje še ni dokončno razvito. Neprimerni odzivi zato pridejo običajno iz neke stiske, ki jo moramo pogosto z njimi samo ubesediti, da se bodo mogoče v prihodnje na to lahko spomnili.

Poleg tega pa je tudi dejstvo, da če bi vedno vsi živeli samo po pravilih, kot jih določamo mi, odrasli, potem ne bi bilo nikoli ničesar novega, nobenih sprememb, veselja nad uspehom. Najstniki morajo iskati svojo pot, ki je lahko tudi bližnjica, morajo nas izzivati. Ta del odraščanja upam, da je dal skozi vsakdo izmed nas.

Mislim, da je potrebno razumeti, da je najstnikovo življenje drama. Takšna, ki se pogosto spreminja vsak dan.

Kako v najstništvu negovati odnos s svojim otrokom?

Poglavitna razvojna naloga v obdobju mladostništva je, da se mladostnik osamosvoji od svojih staršev. In to je naloga tako staršev kot tudi otrok. Potrebno je najti ravnovesje med tem, da se mu postavlja jasne meje, hkrati pa da vanj starši ne posegajo preveč, ga čustveno ne navezujejo nase ali ga bremenijo s previsokimi pričakovanji. Ga varno pustijo stran od sebe.

Vse je veliko lažje, če je najstnik že iz otroštva navajen, da se čim bolj odkrito pogovarja s svojimi starši, da deli z njimi svoja čustva in doživljanja. To seveda ne gre tako, da ga posedemo za mizo in rečemo, da se bomo pogovarjali, ampak pride to tega spontano, ko s starši preživlja skupni čas. Največ kvalitetnih pogovorov pride med skupnim delom, med športom, na sprehodu … Zato morajo biti pravzaprav vsi navajeni na to: da si starš vzame čas v svoji pogosti preobremenjenosti in da je najstniku prijetno v družbi enega ali obeh staršev.

So pa najstniki zelo občutljiva bitja. Ena mini »opombica« o zunanjosti, vedenju, primerjava s starejšim bratom ali sestro, ki je izrečena čisto mimogrede ali nezavedno, jih lahko zelo hitro prizadene. Ampak to nikakor ne pomeni, da moramo z njimi ravnati v rokavicah. Najstniku je treba dati sporočilo, da je enkraten in vreden v naših očeh. Pogosto to vidim pri odločitvi za izbiro srednje šole: če je otrok zelo uspešen v osnovni šoli, še ne pomeni, da mora biti logična izbira gimnazija, ker bo samo tam lahko pokazal ves svoj potencial. Morda se lahko s svojim znanjem in spretnostnimi izrazito dobro izkaže tudi v poklicni srednji šoli – in kvaliteten odnos se kaže v tem, da ima otrok svobodo izbire.

Poglavitna razvojna naloga v obdobju mladostništva je, da se mladostnik osamosvoji od svojih staršev. In to je naloga tako staršev kot tudi otrok.

Kako pristopati do otrok iz nefunkcionalnih družin?

S pomočjo odraslih morajo ozavestiti, da niso oni krivi za nastalo situacijo. Da lahko prevzemajo odgovornost samo za svoje življenje, ne pa tudi za probleme in odločitve svojih staršev. Večkrat jim rečem, da morajo dramo odraslih pustiti čim bolj ob strani in poiskati svojo pot. Pomembno je, da imajo ob tem ob sebi primernega sogovornika, ki jim lahko ponudi kvalitetnejši pogled na življenje in prihodnost. Pa je to lahko ena soseda, stric, razrednik, duhovnik, vzgojitelj … ne nujno terapevt ali psiholog. Strokovna pomoč pa je seveda nujna, kadar gre za težje stiske ali duševna stanja.

Pogosto rečem najstnikom: Že jutrišnji dan bo drugačen. Ne bo enak. Če je življenje danes slabo, ne pomeni, da bo tudi jutri, ker bodo po prespani noči pogled in misli drugačne.

Kaj bi bilo treba spremeniti v šolstvu?

Po izobrazbi sem socialna pedagoginja. Nisem bila najbolj vestna študentka, sem pa ta čas, ko nisem bila na predavanjih, posvetila prostovoljnim dejavnostim, skavtom in študentskim službam, kjer sem dobila mnogo izkušenj in tudi znanj. Zakaj to govorim: ker menim, da so spremembe trenutno najbolj potrebne na fakultetah, ki izobražujejo pedagoške kadre. Zdi se mi, da univerzitetni profesorji obvladajo teme, ki jih poučujejo, pa naj bo to kemija, razvojna psihologija ali pa najnovejše raziskave, manjka pa jim stika s terenom. Potem bi vedeli, da učitelj največkrat nima problema v podajanju vsebine ali snovi, ampak v disciplini, mejah, kako voditi govorilne ure, roditeljski sestanek, kako odreagirati v kriznih situacijah v razredu. Študentje bi morali preizkusiti različne situacije v skupini, imeti čim več realne prakse, opazovati in primerjati, pridobivati najrazličnejše izkušnje pod kvalitetnim mentorstvom. Mislim, da na zelo redkih fakultetah pripravijo študente na to, da se bodo morali v pedagoškem poklicu soočati tudi s svojimi osebnimi mejami, stiskami, strahovi in nenazadnje s stresom.

Foto: Tomo Strle_CITRUS

10 let nazaj je bilo učiteljev preveč. Kako je možno, da jih danes toliko manjka? Se v šolstvu tako slabo kadrovsko načrtuje?

Realnost je, da računalničar ne bo šel poučevat informatike v srednjo šolo, če dobi v podjetju višjo plačo in se mu ni potrebno ukvarjati z najstniki. Kdo se bo ukvarjal s starši, ki želijo preveč posegati v avtonomijo šole in učitelja? Mlade učiteljice ali profesorice so super in polne zagona, vendar so lahko tudi pogosto na porodniškem dopustu. Kar je sicer nekaj najlepšega, a za ravnatelja hkrati tudi težava … Veliko učiteljev je tudi izgorelih. Samo nadomeščati, brez obljube o zaposlitvi za daljši čas, pa je za mnoge prevelika negotovost. Malenkostno pa so se spremenili tudi normativi: če se število otrok v skupini zmanjša, je delo kvalitetnejše, potrebno pa je zagotoviti več učiteljev. Vse to, izgorelost, plače, menjavanje zaposlitev, vmešavanje staršev – vse je po malem del nekega živega sistema, ki je trenutno prinesel pomanjkanje učiteljev.

Se starši veliko vmešavajo?

Nekateri žal preveč, drugi premalo, eni pa ravno prav. Seveda starši najbolj poznajo svojega otroka, a morajo pustiti učitelju, da opravlja svoje delo. Morajo včasih dopustiti, da otrok pade, da ima slabo oceno in da sam sprejme posledice. V nekaterih primerih je seveda vmešavanje staršev upravičeno in je prav, da stopi v stik z razrednikom, da se otroku v stiski nudi skupna pomoč. Ne pa, da starši hodijo v šolo, ker dvomijo v upravičenost vzgojnega ukrepa ali v pokazano otrokovo znanje pred tablo. Seveda pa imamo tudi drugo skrajnost: starše, ki se sploh ne zanimajo za otroka. Ki ga pošljejo v dijaški dom in v celem letu samoiniciativno ne povprašajo vzgojitelja, kako je.

Kako se distancirate od težkih zgodb, ki težijo mlade, ki so vam zaupani?

Od nekaterih lažje, od drugih težje. Dijaki in študentje imajo mojo številko in se, če so v stiski, lahko kadarkoli obrnejo name – in na to ne vpliva delovni čas. Velikokrat pri sebi preverjam ali sem res naredila vse, kar je bilo v moji moči. Včasih je dovolj, da ko pridem domov, samo slečem službena oblačila, včasih pa še ponoči sanjam in razmišljam, kako bom odreagirala naslednji dan. Veliko mi pomaga podaljšan spanec, ki pride v koraku s popoldanskim-večernim delovnim časom, pogosto molitev ali klepet z domačimi.

Hvaležna pa sem, da imamo znotraj Zavoda sv. Stanislava skupino svetovalnih delavcev in duhovnikov iz vseh naših enot, kjer si delimo težke in zakomplicirane primere. Pomembno mi je, da lahko v zaupnem okolju, ki je hkrati strokovno, damo stvari ven iz sebe in da si s tem, ko osvetlimo različne zorne kote, pomagamo med seboj.

Se medvrstniško nasilje dogaja tudi na gimnazijah? Tudi katoliških? 

Seveda. Verbalno, čustveno, tudi fizično – mogoče to še najmanj pogosto. Žal imajo velik vpliv mediji in družbena omrežja. Nehvaležno je valiti krivdo, ampak največkrat je družinsko okolje tisto, ki rojeva v mladih nasilje. Kaj se je v družini zalomilo, da ima otrok tako izjemno stisko? Zakaj otrok ne ve, kaj je prav in kaj narobe, da se izraža na nasilen način? Kako to, da nima privzgojenih varovalk, ki bi ga pred nasilnim vedenjem zaustavile? Kakšen zgled imajo doma? Druga raven vprašanj pa je, kako vzgajamo mladostnike, da kaj storijo, ko so priča nasilju. Zakaj lahko nekateri samo mirno opazujejo in ne reagirajo? Že otroke moramo učiti ravnati s svojo stisko in s svojimi čustvi, da je potem najstništvo vsaj nekoliko regulirano.

Odnosi v družini se, ko gre otrok v dijaški dom, velikokrat izboljšajo.

Kakšne so prednosti katoliškega šolstva pred javnim?

V prvi vrsti so to vrednote, ki jih posredujemo. Sprejemati jih morajo tudi tisti, ki so v katoliškem šolstvu zaposleni, in ne samo starši in otroci. In to se resnično kaže v odnosih, v izbiri vsebin in dejavnosti, ki jih katoliške šole ponujamo. Seveda pa mora za tem biti zavestna odločitev vseh vključenih. Odlično je delati v kolektivu, v katerem se lahko pogovarjaš o vzgojnih principih, kjer se lestvica vrednot na prvih treh mestih ne razlikuje bistveno, kjer je normalno, da pred pričetkom dneva skupaj zmolimo. Na nek način se s pridevnikom »katoliški« že opravi selekcija, ki v tem primeru ne prinaša prav nič slabega. Bi si pa osebno želela poleg katoliških vrtcev, osnovnih šol, gimnazij ter dijaških in študentskih domov še kakšne katoliške srednje poklicne oz. strokovne šole.

Je to na vidiku v nekem doglednem času?

Upam, da. Nekaj nas je že takih, ki na glas razmišljamo v to smer. Končno besedo pa imajo v rokah tisti, ki sprejemajo odločitve in imajo za to na razpolago finančna sredstva. Gotovo bi bile zelo primerne vzgojiteljske, zdravstvene ali pa katerekoli tehnične smeri.

Foto: Tomo Strle_CITRUS

Prej ste delovali v pastorali. Kakšno je stanje v Cerkvi na Slovenskem glede pastorale tako mladih kot odraslih? Včasih se zdi, da smo obstali in cepetamo na mestu …

Najprej bi rekla, da smo katoliki »narod«, ki se skrivamo. Da smo žal prepogosto prestrašeni, premalo glasni in aktivni, tudi premalo okrepljeni s sposobnostjo argumentiranja in zagovarjanja svojih vrednot, na drugi strani pa prehitro zadovoljni.

Se mi pa hkrati tudi zdi, da vedno več ljudi ve, česa si želi in v katero smer hoče, tudi v Cerkvi. In da si želijo sprememb na vseh področjih pastorale. Iskreno sem alergična na stavek: »Vedno ali običajno smo delali tako.« Veliko preveč smo se do sedaj vsi zanašali na to, da nam bodo duhovniki povedali, v katero smer naj gremo, da je vsa pastorala samo v njihovih rokah. Ampak pastorala je del nas vseh, vsi mi smo Cerkev. Če smo v krizi identitete pastorale mladih ali pastorale odraslih: kdo drug bo povedal, česa si želimo ali kaj potrebujemo, če ne mi sami. Med seboj smo si različni, opažamo različne potrebe in rešitve vidimo na različne načine. V slovenski Cerkvi se bo moralo bolj zaupati laikom, tudi na funkcijah, kjer je potrebno sprejemati pomembne odločitve. Sodelovanje med laiki in duhovniki je po mojem mnenju ključno, na način, kjer nudi duhovnik kvalitetno spremljanje. Imamo pa težavo, ki je v vsaki skupnosti: treba se je med seboj pogovarjati, se slišati ter si odpustiti, da gremo lahko dalje. Nagovarja me prispodoba učencev, ki sta šla v Emavs. Jezus ju je samo poslušal, se z njima pogovarjal in ju spremljal na poti. Ni ju takoj razsvetlil z razumevanjem, ampak jima je dal na razpolago svoj čas.

Imajo mladi danes osebno vero?

Imajo, vendar to redko povedo ali pokažejo na glas. Vera v globini srca pomaga premagovati stiske, na plano potegne optimizem, premakne iz postelje v življenje. In osebna vera daje upanje, da bodo zmagali nad količino podatkov, ki se jo morajo naučiti, dobili fanta ali dekle, ki si ga ali jo tako želijo, zgladili spore med prijatelji. In če je v njih samo za gorčično zrno vere v Boga, potem se lahko to zrno sčasoma, vztrajno, ob spremljanju in podpori, razvije v nekaj trdnega in močnega. Bolj pogosto jim manjka vera v njih same, da so sposobni, lepi, vredni, pametni, čudoviti in enkratni.

Za še več vsebin, ki vam bodo pomagale globlje in pristneje živeti odnose s seboj in z bližnjimi, vabljeni tudi k sklenitvi naročnine. S tem podprete tudi naše delo. HVALA!  ⇒NAROČNINA

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja