Foto: ShutterstockAktualna ravnateljica in dolgoletna svetovalna delavka ene od slovenskih mestnih osnovnih šol nam je iz prve roke zaupala, kaj se dogaja na terenu. Kako brutalne dogodke medvrstniškega in drugega nasilja v šolskem okolju vidijo šolski delavci. Kje so razlogi zanje in kakšne konkretne spremembe bi se morale zgoditi tako v šolstvu kot v družbi, da bi se razmere izboljšale. Kaj lahko in moramo storiti starši ter zakaj sta permisivna vzgoja in neomejen dostop do digitalnih naprav nekaj najslabšega, kar lahko storimo svojemu otroku, sebi in nenazadnje vsej družbi.
Zakaj imamo takšne težave z medvrstniškim nasiljem v šolah?
Otroka, mladega človeka, moramo v času otroštva pripraviti na življenje. Družina je tista, ki mora otroku nuditi primarno socializacijo. Ko stvari, ki sodijo v primarno socializacijo, vlečemo v sekundarno, že vnaprej vemo, da se to ne bo obneslo. In obratno. Še posebno v zadnjih letih smo nekoliko pozabili, kaj kdo dela in kaj je naloga koga ter kakšen je domet katere institucije.
Da bomo lahko mi, na šolah, našo sekundarno vzgojo primerno speljali, je potrebna najprej vsaj osnovna primarna vzgoja.
Kakšen je bil vaš prvi odziv na nedavne dogodke, povezane z medvrstniškim nasiljem?
Ko so se zgodili dogodki v Celju, v Beogradu … smo imeli vsi šolniki isto reakcijo: »Da, možno je tudi na moji šoli!« In to zato, ker si v takšni ali drugačni različici v teh situacijah kot učitelj že bil. So grožnje s pištolami, poškodovanjem avtomobilov, konstantno imamo razbita vrata na wc-jih, prav tako v garderobah …
Otrok na neko stisko, ki je ne zmore obvladati, negativno odreagira. V zadnjih letih so se ti negativni odzivi povečali in vedno manj smo jim kos. Vsi odrasli. V šoli, na verouku, na skavtih, treningih, doma … V odgovor pa predvsem s prstom kažemo na drugega, kaj bi moral narediti.
Da bomo lahko mi, na šolah, našo sekundarno vzgojo primerno speljali, je potrebna najprej vsaj osnovna primarna vzgoja.
Kaj bi se moralo po vašem mnenju spremeniti, da se stvari izboljšajo?
Zgoditi se morata dve stvari.
V šoli se morajo spremeniti pogoji dela. Najprej kadrovski pogoji – da je dovolj učiteljev in svetovalnih delavcev, ki lahko delajo na preventivi, ki se ukvarjajo z otroci, ki so v krizi in ko so v krizi, saj njihovo število narašča. Nato razbremenitev razrednikov, ki so prva stična točka z otrokom in so preveč obremenjeni. Sedaj imajo pol ure na teden, da vidijo svoj razred. Če bi imel razrednik dve uri manj pouka, bi imel dve uri več za ukvarjanje z dinamiko razreda. To sta dve kadrovski spremembi, ki bi zagotovo prinesli takojšnje učinke.
Druga stvar pa je, da mora država nujno zmanjšati administracijo. Če ne, pa povečati število ljudi, ki se s to administracijo ukvarjajo. Potem bi mi, učitelji in svetovalni delavci, imeli več časa za ukvarjanje z otroki, ko ti zaidejo v stisko. Kajti vse to nasilje je posledica neke stiske. Kdaj se grdo obnašaš? Če si dobre volje in nimaš težav, nisi nasilen. Ni treba, da si doktor psihologije, da to veš.
Je to, kar piše v medijih glede nasilja, vse res in se res tako pogosto dogaja?
Vse je res in še huje je. To, da so naši otroci tako nasilni drug do drugega, je zaradi tega, ker jim ni dobro. Ni pa jim dobro zato, ker družine več niso prilagojene na otroško življenje, pa tudi šola ne odgovarja na njihove potrebe. Kar otroke v šoli močno obremenjuje, je ogromna količina učne snovi. Smiselno bi bilo razmisliti, kaj lahko damo ven. Če imamo učitelji manj snovi za predelati, imamo tudi več časa za primeren odziv na trenutno reakcijo otrok.
Primer: pri malici učiteljica reče: Jutri bomo imeli razredno uro in se bomo pogovorili o tem, kaj se je zgodilo v Beogradu. Otrok A reče, da je otrok B rekel, da bi najraje pretepel vse učitelje. Učiteljica gre do otroka B in ga vpraša, kaj je rekel. Ta zanika. Vpraša otroka A, naj ponovi, kaj je slišal … Otrok A reče, da se je samo hecal. Saj da otrok B je to res enkrat rekel, ampak on tega ne bo naredil… to je samo hec.
To ni hec! Grožnja je. Šola in svet bi se morala zaradi take stvari ustaviti. Ampak: zjutraj smo imeli NPZ in je treba pohiteti, naslednja ura se je že začela … Ta učiteljica je dala svojo prosto uro, svetovalna delavka je pustila vse svoje drugo delo, da smo zadevi prišli do dna.
Takih stvari se vsako dopoldne na povprečni šoli zgodi 30. Večina jih gre mimo. Ker učitelj ni stroj. Če bi jaz kot ravnateljica imela še dve svetovalni delavki, da bi reševali take in podobne aktualne težave, bi bilo lahko marsikaj drugače.
Potrebna je razbremenitev razrednikov, ki so prva stična točka z otrokom in so preveč obremenjeni. Sedaj imajo pol ure na teden, da vidijo svoj razred. Če bi imel razrednik dve uri manj pouka, bi imel dve uri več za ukvarjanje z dinamiko razreda.
Kaj lahko storimo starši?
Starši pri dogodkih v šoli ne morejo veliko narediti. Ni jih v šoli. Mi v šoli pa bi lahko, pa velikokrat ne moremo, ker imamo zvezane roke. Zvezane roke pa imamo tudi zato, ker nas starši ne cenijo in ne spoštujejo naše avtoritete.
Kar lahko jutri spremenimo vsi in bo takojšni učinek, je to, da se starši, ko je v šoli nekaj narobe, ustrezno odzovejo. In ustrezen odziv ni to, da se ti otrok smili in da ga greš v šolo zagovarjat. S tem mu ne pomagaš, ampak mu daješ samo potuho in mu s tem delaš škodo za nadaljnje življenje. Ne učiš ga odgovornosti … Starši velikokrat s prstom raje pokažejo na šolo, na učiteljico, drugega otroka … kot pa da bi odgovornost poiskali pri sebi in pri svojem otroku.
Starši pogosto nekontrolirano vpričo otroka kritizirajo šolo, učiteljico, ravnatelja, kuharico … Otrok doma posluša, da je učiteljica slaba, »smotana« … kljub temu pa mora dnevno več ur preživeti v tej ustanovi, s temi – po starševem mnenju – »smotanimi« ljudmi … In ko ta »smotana« učiteljica temu otroku reče, da se lula v wc, in ne na ploščice zraven wc-ja, je ta otrok ne bo ubogal. Ko mu reče, naj bo tiho, ker moti pouk, je ne bo upošteval. To so realni primeri.
Če bi se starši samo za trenutek ustavili, preden glasno in pred otrokom kritizirajo, in namesto tega raje prišli v šolo in na štiri oči, kot odrasli odraslemu, povedali, kaj je narobe in kaj jih moti … bi takoj odpadla polovica vzgojnih problemov v šolah, predvsem bi jih pa bolj konstruktivno reševali.
Smiselno bi bilo razmisliti o zmanjšanju učne snovi. Če imamo učitelji manj snovi za predelati, imamo tudi več časa za primeren odziv na trenutno reakcijo otrok.
Kaj lahko storimo kot družba?
Nočem reči, da v šolah ni problemov. Tudi tega ne, da ima učitelj vedno prav, tudi oni so samo ljudje. Ampak probleme je treba reševati. Kot odrasli ljudje. Jaz vem, da ko se starši z mano skregajo, me njihovi otroci nehajo pozdravljati.
Tudi mediji imajo svoj delež pri stanju, ki ga imamo – samo govoriti o tem, kako je hudo in kaj vse se dogaja, je brezveze. Če se punce stepejo na strehi nakupovalnega središča, vsi govorijo, kaj bo storila šola. Šola je zagotovo poklicana k vzgoji, k usmerjanju mladih, da vedo, kaj je prav in kaj narobe, pa vendarle: Smo jim mi naročili, naj s pestmi rešujejo težave?
Večkrat spregledamo, da so otroci tudi v naših domovih prepuščeni sami sebi, neljubljeni, utišani z elektronskimi napravami. Problem je odnos do šole in prevelik vpliv staršev na šolo. To je naraščajoč problem vsaj zadnjih 15 let.
Kako izstopiti iz tega stanja?
Jutri lahko vsi za odtenek manj kritiziramo. Šolstvo, zdravstvo, politiko … in namesto tega naredimo nekaj dobrega. Probleme, ki nastanejo, se rešuje tam, kjer nastanejo, in to s pogovorom.
Kjer je dobro, se zlo umakne. Imamo kup hudih problemov. Otroci so anoreksični, samomorilnih misli … in to ni 0,3 % otrok v Sloveniji kot včasih. To sta dva otroka v vsakem razredu.
Kaj bomo storili? Začnimo delati dobre stvari! Starši lahko začnejo manj kritizirati in malo bolj zaupati šoli. Nikomer nočemo nič slabega, smo pa prav tako ljudje kot vsi ostali. Doživljamo pa nadpovprečno kritiko. Ali v trgovini nahrulite vodjo poslovalnice, če je cena nekje narobe napisana? Ali kličete na Dars in se pritožite, da vas je nekdo na avtocesti po desni prehiteval? Odnos do šolstva se mora spremeniti. Tudi do celotnega javnega sektorja. V njem se dogaja veliko dobrega. Zase lahko rečem, da ne bi mogla doštudirati, če ne bi bilo javnega šolstva.
Večkrat spregledamo, da so otroci tudi v naših domovih prepuščeni sami sebi, neljubljeni, utišani z elektronskimi napravami.
Zavijamo otroke preveč v vato?
Da. S tem, ko starši otroku ne dovolijo, da bi dobil neko trpko izkušnjo (npr. da pade na igralih, da dobi oceno 3, da se mora sam s prijateljem dogovoriti za prevoz na tekmo …), in prevzamejo njegovo delo nase, mu delajo škodo.
Imamo veliko krizo v šolstvu. Imamo jo tudi v zdravstvu, upravi … Kar lahko stori vsak posameznik, je to, da ne kritizira in da probleme, ki so, rešuje kot odrasel človek. S tem, ko bodo starši začeli aktivno reševati težave, ki jih imajo z otrokom, se bodo z otrokom tudi povezali. In že to bo rešilo marsikatero težavo. Starši že v osnovni šoli redno najemajo inštruktorje. Osnovno šolo imamo vsi narejeno, če imaš denar za inštruktorja, imaš verjetno tudi srednjo šolo. Zakaj se kot starš ne usedeš in otroku pomagaš, da se bo sam naučil, mu pomagaš najti pot do rešitve? Ogromno stvari delamo ZA otroke, veliko premalo pa Z otroki. Zato z njimi izgubljamo stik. Zato se zgodi, da mi v šoli vidimo otroka čisto drugače, kot ga vidijo doma. V primerih, ko imajo starši stik z otrokom, ni težave, ki je ob sodelovanju s šolo ne bi mogli rešiti. Ko pa nekaterim staršem poveš, kakšen je njihov otrok v šoli, ne verjamejo in pravijo, da doma ni tako … pa čez pet let pa pridejo isti starši in povejo, da otroku niso več kos.
Imam 20 let delovne dobe v šolstvu. Ko sem začela delati, je bil tak, neprilagojen, en otrok v triadi. Zdaj sta pa dva v razredu. Klasično šolstvo, kjer učenci sedijo in poslušajo, sodelujejo, se radi učijo, se od nas postopoma poslavlja že več let, zadnja leta pa tega ni več mogoče spregledati.
Ni pomembno, katera vlada je in katera ni, kaj bodo odločevalci naredili za nas. Ljudje se moramo začeti spreminjati. Vsak od nas naj spoštuje preprosta pravila poštenja, spoštovanja in se trudi za dobro v najširšem pomenu besede. Dobro na vzgojnem področju pomeni tako zasipanje otroka z ljubeznijo, dobrinami … kot tudi stati otroku ob strani s trdo in stabilno roko.
Ali v trgovini nahrulite vodjo poslovalnice, če je cena nekje narobe napisana? Ali kličete na Dars in se pritožite, da vas je nekdo na avtocesti po desni prehiteval? Odnos do šolstva se mora spremeniti.
Ključno pa je še eno zavedanje – otrok nima vse življenje časa, kot ga ima odrasli. Če je otrok star 6 let, je eno leto šestina njegovega življenja. Karkoli se ti dogaja eno leto sedaj, dobro ali slabo, je neprimerljivo bolj pomembno in te bolj oblikuje, kot te bo eno leto, ko boš odrasel. Zelo pomembno je, kakšne vsakodnevne odzive doživljaš od okolice.
Oglej si tudi:
Miha Kramli: Večina vzgoje se zgodi do 12. leta
Kaj pa vpliv digitalnih naprav in interneta na današnje otroke?
Vpliv socialnih omrežij, ki so otrokom dostopna preko pametnega telefona, je večkrat kvaren. Kar starši lahko storijo in bo imelo ogromen učinek, pa je to, da otroku pregledujejo pametno napravo. Če jo ima. Menim, da ko bodo enkrat prebrali Viber, Snapchat oz. katerokoli razredno skupino na omrežjih, mu ga bodo ukinili, saj je večina komunikacije neprimerna in žaljiva.
Kajti pouk je kljub vsemu kontrolirana situacija, kjer ni mobilnih telefonov. Večino časa, ki ga otrok preživi v šoli, je prisoten učitelj. Odmori, pot domov, situacije, ko so učenci sami, so časovno omejene. Če pa ima otrok pametno napravo brez nadzora ves čas pri sebi, je nasilju in škodljivim stvarem izpostavljen 24 ur na dan. Starši, ki otroku dovolijo zvečer v sobi telefon, se naj resno vprašajo, če je vredno otroka še v domači postelji izpostavljati nadlegovanju ali mu v drugih primerih omogočati, da nadlegovanje (bullying) izvaja. O tem so govorili v četrtkovi Tarči na RTV SLO, v drugem delu oddaje. Starš, ki od rojstva otroku postavlja meje z omejevanjem rabe telefona oz. odvzemom, nima nobenih težav. Nekdo, ki pa otroku od rojstva ni postavil meje, pa ima pri 15 letih nerešljiv problem.
Kako torej vzgajati otroka, da bo imel lepo otroštvo in zrasel v odgovornega zadovoljnega človeka?
Starši naj naredijo vse, da otroke naučijo prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja (če polijejo mleko po mizi – kdo počisti?) in mu postavijo meje. Otrok, ki se s postavljanjem meja srečuje celo življenje, ravno tako naredi »neumost« v šoli, a razume, da je to narobe in da mora vedenje popraviti sam – ne drugi sošolci, učitelji … Če so starši v dvomih in ne vedo kako, naj preberejo Miho Kramlija in Marka Juhanta. Meje se začnejo postavljati v majhnih stvareh – pospravljanje čevljev, oblek, kulturno vedenje pri mizi … Primer: Če telefoniram in otrok pride ter nekaj hoče – ne morem. Počakaj! Spat se gre ob osmih. Pika. Za takega otroka kasneje ni problem, da mora v šoli »do četrtka narediti seminarsko nalogo«. Če pa meja ne dobivaš v nekih majhnih dozah in starosti primerno, postane pozneje to pretežko. Starši, ki otroku ne postavljajo mej zgodaj, naredijo otroku trajno škodo. Če otrok omejitev, mej ne ponotranji, torej jih vzame za svoje dovolj zgodaj, mu pozneje ne moremo ponuditi nič drugega kot nadzor in trdo roko. To je potem boleče za oba. Starša in otroka.
Če bi starši namesto kritiziranja prišli v šolo in na štiri oči, kot odrasli odraslemu, povedali, kaj je narobe in kaj jih moti … bi takoj odpadla polovica vzgojnih problemov.
Je vloga staršev res tako odločilna?
Starša sta z rojstvom otroka prevzela odgovornost, da ga bosta pripravila na samostojno življenje. Staši to prelomnico, skrb za otroka in srečo, ki jo doživljamo, običajno opredelimo kot nekaj najlepšega v življenju Ob otrokovem odraščanju pa se srečujemo z različnimi zunanjimi vplivi na nas in naše otroke, ki jih ni mogoče izničiti, pa vendarle: kdo pa naj prevzame odgovornost za življenje otroka, če ne tisti, ki mu je dal življenje? Da, vloga staršev je neprecenljiva in nenadomestljiva.
Kaj konkretnega lahko naredimo v tem trenutku, da se situacija v šolah izboljša vsaj naslednje šolsko leto?
Kar lahko država nemudoma naredi, je, da kadrovsko okrepi šole. Predvsem s svetovalnimi delavci. Druga stvar je, da spremeni učne načrte in zniža količino snovi (vsaj za tretjino) in zmanjša obvezno število ocen. S tem da učitelju več časa za delo z otroki in mu omogoči, da je bolj odziven na trenutno situacijo v razredu. Hkrati lahko snov bolje utrdi, obdela na različne načine, otroci stvari bolje razumejo, so uspešnejši in zadovoljnejši. Posledično so zadovoljnejši tudi starši. Torej, okrepiti stvari, ki prinašajo plus, zmanjšati (morda odpraviti) stvari, ki prinašajo minus (ocenjevanje prinaša vedno velik minus).
Predlagam tudi takojšnjo razbremenitev razrednika (manj administracije in manjša učna obveza). Izjemno bi pomagalo, če bi na državni ravni prepovedali telefone v šolah. Kot posamezniki pa moramo narediti vse za spremembo odnosa staršev do šole. Učitelj staršem večkrat predaja negativne, težke informacije. Poslušajte ga. To, kar vam iz šole sporočamo o vašem otroku, ni larifari, ni zato, ker smo leni, ni zato, ker imamo vašega otroka na piki … ampak zato, da bi skupaj našli način, da otroka dobro pripravimo na (trpko) življenje.
Vedno lahko začnemo z majhnimi koraki; dosegljivimi cilji. Lahko se zgodi, da bodo, preden bo država naredila neko korenito spremembo, naši otroci odrasli. Če smo na pravi poti, potem je dovolj, da naredimo prvi korak.
Oglejte si tudi:
Darja Barborič Vesel: Otroka ne moremo začeti vzgajati pri 15-ih
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Ja starši ne smemo kritizirat. Kar pa dela učitelj pa je vse prav, on lahko podpira poniževanja otroka. Na eni prekmurski šol je učiteljica povedala učencu iz socialne šibke družine, da si bo moral kosilo in vstopnino sam plačati, ker so ga izrinili iz zaključne prireditve in starši zahtevajo, da se mu izplača njegov delež, ker je on delal v baru in izdajal dobitke. Svetovalni delavci očitno samo posredujejo ko je grožnja učitelju, drugih otrokovih stisk, pa se skupaj z razrednikom in ravnateljem ne opazijo. Ta članek je samo izgovor ravnatelja. Tudi več svetovalnih delavcev ne bo pomagalo, če nihče v šolstvo ne opravijo svojega poslanstva. Pa ne kritizirat samo starše.
Vaš komentar nakazuje vašo negativno nastrojenost proti šoli in vsemu kar je z njo povezano. Starši se nenormalno veliko vmešavajo v delo učiteljev v OŠ in branijo svoje velikokrat nevzgojene otroke. Svoje primarne vzgoje pa ne opravijo. V SŠ se to vmešavanje in pritisk čudežno konča….
Jaz se pa strinjam z vami v vseh pogledih,čeprav je kar nekaj učiteljev,ne vsi,da ne bo pomote zelo krivicnih, govorim iz izkušenj.Starsi se preveč obremenjujejo in vtikajo v šolo,le zakaj, saj so oni že naredili šolo, to je otrokova odgovornost.Lp Milena Mlakar
Kakšno izplačilo dobitkov, kateri starši, kakšna vstopnina in zaključna prireditev? Če gre slučajno za končni izlet in zbiranje denarja zanj, so do zbranega denarja upravičeni vsi, ki so AKTIVNO sodelovali pri zbiranju. Če niso, pa je povsem normalno in pravično, da učenci, ki niso prispevali, svoje stroške krijejo it svojega žepa. Pa ni važno iz kakšne družine so. Socialno šibka družina še ne pomeni, da jim vse kar pripada. Če sem pa zadevo, napačno interpretirala, pa je vzrok v zmedenem in nepopolne opisu. Je tudi tu moja krivda.
Zgornji članek je pa na žalost vseh nas, starsev in učiteljev, zelo zelo resničen. Ampak seveda nekateri tega ne bodo mogli sprejeti, saj pomeni, da smo na tem testu pogrnili vsi.
Talina, s cim pa kritizira starse? Meni se zdi pa to izjemen zapis, ki povzame prav vse luknje sistema in vzgoje danasnjega casa. Vidim prispevek kot ponujanje resitev za vse nas, ne pa kot kritiziranje.
Kako globoko sporočilo, da se omenjena gospa ne želi izpostaviti z imenom in priimkom …
Draga Ana in Talina,popolnoma se strinjam z vama,kako patetično odgovarja ravnateljica,nestrokovno,neverodostojno,da ni v članku imena in priimka ravnateljice,zato sprašujem iskreni.net,kako lahko to dopuscate?
Ravnatelji imajo na šoli po hierarhiji največjo moč od vseh zaposlenih! In si ne upa povedati,kdo je,na kateri šoli dela?
Jaz ves čas komentiram z imenom in priimkom. Tudi jaz svoje poslanstvo opravljam z mladoletniki,prestopniki,pa lahko rečem da kljub vsem slabim stvarem ki se dogajajo,vidim veliko čudovitih otrok,mladih,starsev,ki upamo v boljši svet.
Vse šole,ravnatelji,učitelji naj se vprašajo,če je devetletka skupaj z vsemi “strokovnjaki”pripomogla k takemu stanju? Kdo je forsiral permisivno vzgojo,kdo je vzgojo spodil ven iz dol,kdo se je uklonil politiki namesto da bi se šli strokovnost,človeškost in normalne medsebojne odnose?
So se kdaj oglasili,da se ne strinjajo s permisivno vzgojo?
Koliko učiteljev in ravnateljev je povzdignilo glas med korono tako kot nekateri izmed nas,ki smo vedeli,kaj pomeni dolgotrajno zaprtje sol in vrtcev za otroke in mlade posebej iz ogroženih in ranljivih družin?
Tiho so bili kot miške in kimali oblasti.
Sedaj spet kimajo oblasti in se grejo enodnevni dan kulture nenasilja in strpnosti?
Oprostite,dragi ravnatelji in učitelji,ste brez hrbtenice,nenacelni. In to iskanje krivde v starših in ne vem komu se,s tem ko govorite da imate zavezane roke,da ničesar ne morete narediti… To je larifari,imate resnično moč,da lahko kaj spremenite.
Skupaj z nami starši in ostalimi odraslimi za zaščito vseh otrok,da bo vsem dobro,ne samo nekaterim.
Pridite delati na solo, pa se bomo potem pogovarjali.
Sodelujem skoraj z vsemi šolami po Ljubljani,diplomsko nalogo sem delala z mladoletniki v stanovanjski skupini skoraj 20 let nazaj na temo nenasilne komunikacije,in vidim kako vsi odrasli rečejo,kako se ničesar ne more. Vedno so otroci ogledalo odraslih.
Zato naj se začne spreminjat vsak odrasel pri sebi,gleda pozitivno na svet,na reševanje problemov,naj se začne postavljat v kožo otroka,kaj čuti,kakšno stisko ima…
To, da se ne izpostavi s svojim imenom, samo sporoča, da je strah v ozadju, ker država ima svoj vpliv in svojo moč. Je pa kljub vsemu veliko poguma, da je vse napisala in je čisto iskreno napisano… zavedati se je treba, da otroci v šolo nosijo svoj dom (starše, brate, sestre, širšo družino,..) Tako, da učitelji v razredu nimajo pred sabo samo učenca ampak vse njegovo ozadje… Priznati si moramo, da so v stiski učitelji in starši. Zdaj je pa na nas kaj bomo ukrenili…. Začeti je treba pri sebi in z dobrim zgledom.. Zahvaljujem se ravnateljici za pogum!
Narobe ste me razumeli. To, da se ravnateljica ni izpostavila z imenom kaže na stisko, ker bi nanjo planili vsi starši in degradirali nje in njene besede, kot je naredil marsikdo tu v komentarjih.
Delam v šolstvu. Na ure se resno pripravljam in mislim, da dam zelo veliko od sebe. Včasih preveč, če vprašate mojo družino.
Kdorkoli sledi mojim uram in redno vadi, bo izdelal. Ampak zadnja leta imam res veliko število učencev, ki sploh ne poslušajo in doma čisto nič ne naredijo za šolo. In ko pridobijo slabe ocene, že za trojke prejemam besne maile staršev z zahtevami po višjih ocenah in kritiko moje zahtevnosti. Pišejo vodstvu, svetovalni delavki … Ko jim pokažem evidenco domačih nalog in sodelovanja pri pouku rečejo, da jih to ne zanima. Ali pa še bolj napadejo, češ da ima njihov otrok slabo oceno, ker ga kaznujem, ker klepeta.
Moje sodelavke so popustile. Dajejo štirice in petice, starši in otroci so super zadovoljni. Ena dovoli, da pišejo preizkuse znanja z zvezki na mizi …
Jaz ne. Dam veliko, a tudi pričakujem veliko. In sem kar naprej tarča kritik. Zato razumem ravnateljico in članka. Zahvaljujem se ji za pogum, da je povedala tako, kot je. Obenem se je zaščitila pred pogromom staršev, ko se ob njenih besedah počutijo prizadete. Žalostno, a resnično.
Nismo učitelji sestavili učnih načrtov in jih zasuli z balastom. Obrnite se na ministrstvo in Zavod za šolstvo.
Včeraj sem opazila, da ena osnovnih šol v osrednji Sloveniji išče kar 12 novih učiteljev. Nekaj je resno narobe, dragi moji. Vedno manj nas hoče biti v tem poklicu. Morda se bodo vaša mnenja spremenilo, ko boste brez nas …
Ana,res niste sestavili učnih načrtov,res je. In tudi otrok niste namenoma zasuli z balastom. Verjamem,pa kljub temu izvajate ta učni načrt,in kljub temu ucite ta balast. Čeprav veste,da to ni vredu. Če se ravnatelji in učitelji vsi skupaj ne boste uprli temu nonsensu v šoli,kdo se bo?
Jaz ce ne bi bila samostojna in svobodna pri svojem delu (berite,opozarjala na napake v sistemu itd.) in če ne bi sebi zaupala,da delam dobro,tudi ne bi mogla zdržati v svojem poklicu.
Vsi se na široko kritiziramo. Nikjer ni napisano, da glavni povzročitelj je uporaba nedovoljenih drog, ki rastejo v marsikaterem
vrtu in trgu. Težave danes imajo starši, kakšni bodo postali njihovi otroci in vnuki? Vpašajte svojo vest!!
Hahaha,glavni problem nedovoljene droge? Že davno ne več.
Jeza,jeza,jeza,nebrzdana jeza,sovrastvo,bes,ko človek ne more iskreno nikjer povedati,kaj ga moti,kaj mu je všeč,ko je polno hinavščine,pehanje za uspehom,primerjanje z drugimi,ko nisi v stiku s svojimi čustvi,ko se ljudje skrivajo za obraznimj maskami in ko nimamo več empatije drug do drugega,niti časa drug za drugega. To je največja droga!
Spoštovana ga. Rakun.
Res, bravo za vaš strokovni in nepatetični komentar.
Morali bi delati na MZŠ, Vi bi zagotovo stvari obrnili na bolje! Ste tudi Vi kimali oblasti v času korone? Nismo slišali za Vas.
Najlažje samo pljuvati po učitelnih. To vsi odlično znajo!.
Pa lepo nedeljo Vam želim vsem.
Oprostite,skoraj 20 let spremljam različne populacije na terenu v socialnem delu,od otrok,mladih,zlorabljenih,starejše populacije,oseb s posebnimi potrebami,brezdomcev,zasvojenih,ne vem s koliko institucijami sem sodelovala.
Noben mi ne bo rekel,da je devetletka uspeh,ampak čisto polom. In kdo bo za to odgovarjal? Nisem rekla da so vsi ucitelji in ravnatelji slabi,kje pa,hočem povedati,sistem,ki sili 5,5 letnika v šolo,čeprav ni čustveno zrel,se ne zna postaviti zase,sistem je slab. Manj snovi v soli,več komunikacije,več poslušanja otrok in mladih,več stvari zunaj,več si upati mimo programa. Kdo si upa? Šolski sistem tak kot ga imamo,je zastarel in pika!
Kar se pa tiče korona časa,ves čas sem se s komentarji oglašala (lahko pogledate tu in na Domovini),se borila,opozarjala na posledice,bila oblatena,zaničevana in degradirana,ampak na koncu se je izkazalo,in se bo še pokazalo,kakšne posledice je korona čas pustil.
Šolniki so pač javni uslužbenci in od njih nihče realen ne pričakuje,da bodo dobro opravljali službo v katero hodijo.Za vzgojo otrok sta najbolj odgovorna oče in mati.Je pa problem v tem modernem,feminiziranem svetu,da matere očeta odrivajo od vzgoje,ker so prepričane,da znajo vse same.Oče postavlja meje otroku in on je tisti,ki ga mora naučiti,da bo delal,kar je prav.Mati tega ne zna.
Oprostite,ampak če učitelj hodi v šolo samo zaradi plače,ker takrat ko je treba strajkati za plačo,so najbolj glasni,potem to ni dober ucitelj. Uciteljski poklic na bi bilo poslanstvo tako kot tudi za vse ostale,ki delajo z ljudmi.Tudi zdaj ko se je zgodilo streljanje,smo imeli dan kulture nenasilja in strpnosti. To je treba vsak dan živeti,ne samo takrat,ko se nekaj hudega zgodi. In potem zganjati paniko po medijih,pa vsi strokovnjaki takrat pridejo na plano!
So si starši izmislili devetletko? So si starši izmislili permisivno vzgojo?
So si starši izmislili toliko in toliko snovi v šoli,ki ni uporabna?
So si starši izmislili tako natrpane solske programe,ki niso življenjski ne za odrasle ne za otroke? Ja,zato pa potem zmanjka časa za najbolj pomembno – videti otroka,ga objeti,mu prisluhniti v stiski…
Naše življenje je pistalo robotsko..tehnologija in celotni sistem nas počasi obvladujeta…še par let nazaj smi živeli popolnoma drugače živeli z naravo z delom in doprinosom svojih rok…v šolah so se trudili dajati znanje otrokom vseh slojev..bili so cenjeni tisti ki so želeli postati delavci..navadni delavci poklicnih šol ..učili so nas delat na vrtu , učili so nas pomagat v šolski kuhinji , zbirali smo jabolka na plantažah če smo želeli da šola dobi jabolka za naša usta…učili smo se starih običajev….glasba je bila predmet kjer smo skupaj peli in se objeli..telovadba je bila da energijo prenesemo v igro z nasmehom…v torbah smo nosili tri zvezke , berili in dva učbenika…sedaj so torbe težje od 9 kg… V šoli smo se naučili doma delali nalogo da ponovimo..pred testom si ponovil snov in je bilo to to…ni bilo piflanja in dribljanja v glavo….tako da naše življenje je spremenil sistem…vsi bi radi bili zaposleni v pisarnah…šolah …bankah…nihče ne reče rad bi bil gradbenik rad bi bil dimnikar….sistem nas ubija…ubija otroke in nas starše pravtako učitelje…otroci postajajo uporniški ker njihovi možgani več ne zmorejo…ni časa za igro s prijatelji ni časa za pogovor s starši ni časa za pomoč babici na njivi…ni časa za delo v gozdu…samo še učiti se je treba…ker morajo…spremeniti treba celotni sistem življenja in sistem razmišljanja kdo je boljši…nehati je treba tekmovati med sabo kdo ima več in kdo manj…premalo smo v naravi premalo se družimo s sosedi in sorodniki….ker ni časa…življenje drvi mimo nas ker preveč želimo doseči v kratkem času…prevelik tempo je sedaj…utapljamo svoje otroke z nekim znanjem ki ga nebodo nikoli potrebovali…pozabimo da potrebujejo tudi mir počitek pogovor objem…
Jožica,hvala za tole razmišljanje,presunljivo a resnično.
Super zapis. Res je, kot družba smo skrenili s prave poti, dolgo tega. Tukaj ne moremo kazati s prstom na nikogar, treba je vse, ki tako ali drugače sodelujejo pri vzgoji, vključit v reševanje problemov, ki se pojavljajo pri mladih. Enostavno nimajo več perspektive, le redki točno vedo kaj hočejo. Vračanje nazaj k naravi, kar pomeni tudi nazaj k sebi, svojemu notranjemu glasu, svojemu izvoru, je bistvenega pomena. Že odrasli se ne znamo več ustaviti, si prisluhniti in narediti tisto kar je za nas najboljše, kako lahko kaj takega sploh pričakujemo od otrok. Nasilje se poraja zaradi negotovosti, nesprejetosti, preobremenjenosti s tisoč nepomembnimi stvarmi. Tudi pri odraslih je tako. To, da se cenijo samo nekateri poklici, vsi drugi pa so nepomembni in zanemarjeni kaže na propad družbe.
Jožica, se strinjam z vami. Otroci so preobremenjeni, nimajo več časa za igro z vrstniki, za vse kar ste našteli. Je pa še ena težava, da so tudi starši premalo časa z njimi, ker so večino dneva v službi. Za vzgojo je ena ura na dan premalo.
Zdaj, ko je vse zavoženo, smo se zbudili. Zdaj je popularno se meniti o nasilju v Srbiji. Zdaj celo nekateri pomislijo glede permisivne vzgoje … a jaz poznam primere iz pred 20+ let, ki so kazali na to, kam gremo. Večina se zbuja šele prepozno.
Primer 1 je vsem znan: poboji na šolah v ZDA: Michael Moore je 2002 naredil dokumentarec “bowling for Columbine. Dovol je, da pogledamo ta izjemen opis stanja v ZDA konec prejšnjega stoletja in vse nam bo jasno. Meni je bilo takrat!! Drugim ni niti danes. Samo toliko: Po številu kosov orožja na prebivalca gre takole tesno po vrsti: ZDA, YEMEN, SRBIJA, ČRNA GORA, … Kosovo je šele na 21. mestu, Slovenija na 48., a prav nedolžni tudi nismo. Pri nas so bolj zanimivi noži in sekire.
Primer 2: “Starš, ki ni nikoli postavljal meja, ima pri otrokovih 15 letih nerešljiv problem” -> bila sta starša, ki sta težko “pridobljenemu” otroku edincu prav vse pustila in kupila. Bližnji smo ju skušali “spametovati”, jima predlagali strokovno pomoč. Zavračala sta vse. Veliko sta molila za sina in uteho iskala pri Frančiškanih. Bog jima je naložil tako pot. Fant je postal polnoleten in je hotel it proslavljat s prijatelji, s svojim avtom (Opel Calibra 2.0), ki sta mu ga kupila že leto poprej, čeprav še ni imel vozniške. Mama mu ni dovolila, saj ga je že v preteklosti razbil, ker se je pijan vozil. Zahteval je ključe, mama jih je skrila. Sin je vzel največji kuhinjski nož in mamo 71x zabodel. Ogledniki so potrdili srdit boj med njima, a kaj, ko je bil pravkar polnoleten sin “trodelna omara”. Izkrvavela je preden je sin poklical očeta, kaj je naredil, ter da bo šel v bližnji lokal na pivo, dokler se oče ne vrne in pospravi nered. Potem pa bosta skupaj poiskala ključe od avta. Namesto očeta je “na pivo” seveda prišla policija. Oče je od daleč prisostvoval pogrebu na Žalah, saj so ga vsi imeli za sokrivega, kasneje pa je storil samomor. Fant pa je še danes v “inštituciji”, ter ne razume niti malo, kaj je naredil narobe; če je hotel priti do ključev, je pač moral umakniti mamo.
Da ne bodo samo primeri iz tujine in od sedaj.
Največji problem je danes, ker nima nihče več avtoritete: ne starši, ne učitelji, ne duhovniki. Nihče! Otroci so postali središče vesoljstva, že od rojstva naprej se otroku da vse, že preden si zaželi. Dojenček ne sme niti zajokati, ne sme več biti v stajici (ker se počuti utesnjenega), mama ga mora animirati 24 ur na dan.
In potem doba otroštva in odraščanja. Otroku moramo nuditi vse: morje, smučanje, potovanja, izlete, praznovanje rojstnih dni, vse izvenšolske dejavnosti. V osnovni šoli morajo biti vsi odlični. Učitelji ne smejo otroka niti grdo pogledati, čeprav se grdo in nesramno obnaša. Kaj učitelj sploh lahko naredi? Včasih je bilo enostavno. Učitelji so imeli avtoriteto, v hudih primerih so poklicali ravnatelja, dali ukor. Kaj pa zdaj? Kam vse to pelje?
Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, je v vsakem razredu toliko otrok ponavljalo. Mnogi so končali v šestem razredu. Veliko jih je iz moje generacije, ki sploh nimajo končane osnovne šole. Pa ne zato, ker bi bili “zabiti”, pač pa zato, ker so jih učitelji dobesedno potlačili in iskali neznanje.
Danes je popolnoma druga zgodba. Nihče več ne ponavlja, skoraj nihče več ne gre v poklicno šolo. Vsi morajo študirati, pa čeprav do 30. leta. Vzgajamo razvajence in mehkužce, popolnoma nepripravljene na življenje. Če ne dobijo v trenutku tistega, kar si zaželijo, začnejo cepetati z nogami, ali pa še kaj mnogo hujšega.
Posledice take vzgoje vidimo povsod, čeprav še nikoli nismo imeli toliko psihiatrov, psihologov, pedagogov, socialnih delavcev in ostalih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z vzgojo. Manjka nam zdrav pogled na življenje. Življenje je težko, zato je treba otroke pripraviti na življenje, ne pa jih držati v vati. Vsekakor pa se vzgoja prične v družini. Družina je tista, ki najprej poskrbi za vzgojo otroka, družina je tista, ki mora otroku postaviti meje!
Normalnih družin praktično ni več.Ogromno je ‘samohranilk’,družin kjer ima oče vlogo druge matere in družin kjer je oče raje odsoten,kakor,da bi poslušal pametovanje partnerke.Mati naj bi imela otroke brezpogojno rada,oče vzgaja.Vlogi se dopolnujeta in dajeta otroku celostni vzgojo.Če otrok nima obeh staršev,ki se imata rada in drug drugemu pustita,da opravita svoje delo,potem poplava raznoraznih strokovnjakov lahko samo gasi požar.Tudi zelo majhnemu otroku se,da dopovedati osnove obnašanja.Sistem in družba sta daleč od idealnega.Na žalost pa smo družba mi vsi in ko kažemo na krivca,kažemo na sebe.
No nekdo pa bo postavljal meje. Ali starši otrokom ali otroci staršem.
Tak je pač ta svet.
Pa lep večer