Če starša mislita, da spokojno speči otrok ne sliši njunega prepiranja o tem, kdo je založil ključe od avta ali pozabil plačati položnico, se motita.
Raziskovalci na londonskem Kraljevem kolidžu so z magnetnoresonančnim slikanjem opazovali, kako se možgani dojenčkov med spanjem odzivajo na zvoke iz okolice. Preučili so 21 dojenčkov med 3. in 7. mesecem starosti.
Ugotovili so, da so se njihovi možgani odzivali na različne zvoke v različnih možganskih predelih na enak način, kot se to dogaja v možganih budnih odraslih.
Ko so otrokom predvajali žalostne, nevtralne in vesele človeške glasove, med njimi tudi posnetke joka in smeha, so v vseh primerih ugotovili opazne spremembe v možganih dojenčkov.
Medtem ko so se na vesele in nevtralne glasove odzivali na enak način, pa je posnetek joka povzročil veliko intenzivnejšo aktivacijo v več možganskih predelih. Enako se zgodi, ko odrasli slišijo žalostne glasove.
»Zelo zanimivo je, da to zmorejo,« izsledke komentira vodja raziskave Declan Murphy. »Mislili smo, da nas speči dojenčki ne slišijo, ampak zelo očitno je, da njihovi možgani tudi v spanju procesirajo zvoke iz okolice.«
Murphyju pa se kljub vsemu zdi pretirana zaskrbljenost ob tem, da bi poslušanje negativnih zvokov utegnilo škoditi dojenčkom, odveč: »Morda je to celo dobro, saj se možgani ob tem učijo, kako se odzivati na takšne zvoke.«
Od kod izvira ta zanimiva sposobnost dojenčkov, ni povsem jasno. »Morda je tako zato, ker so dojenčki narejeni tako, da so v stalnem stanju pripravljenosti,« pravi Murphy.Emanuel DiCicco-Bloom, strokovnjak s področja otroške nevrologije, pa sklepa: »To morda pomeni, da so določeni možganski predeli, ki so pomembni za preživetje, specializirani že zelo zgodaj in ne potrebujejo toliko urjenja po rojstvu.« Dodaja še, da se razlikovanja zvokov dojenčki verjetno učijo že, ko še iz maternice prisluškujejo zvokom iz sveta zunaj.