»Moj svet se je podiral in počutil sem se zapuščenega s strani partije in nadrejenih,« je svoje spomine na prelomno noč pred 25 leti v intervjuju opisal mož, ki je dal ukaz za rušenje zidu.
»Ljudje so objemali in poljubljali stražarje, skupaj so pili penino,«
se usodne noči na berlinskem zidu spominja Jaeger, »nekaj poročnih
ohceti se je celo preselilo iz vzhodnega v zahodni Berlin, neveste pa
so svoje poročne šopke izročale stražarjem.«
Pol ure pred polnočjo 9. novembra 1989 je padel berlinski zid. Brez enega samega strela je v železni zavesi, ki je segala od Baltika do Jadrana in je Evropo delila na totalitarni vzhod in demokratični zahod, zazijala luknja. Poti nazaj ni bilo več, Berlinčani so usodo vzeli v svoje roke.
Vendar pa je bila večer pred tem v zraku napetost. Po objavi novice, da je prehod v svobodni zahodni Berlin prost, bi se lahko zgodilo karkoli, začelo bi se lahko tudi prelivanje krvi. Strah pred tem, kaj vse se utegne zgoditi s protestniki pred zidom, je v nedavnem intervjuju opisal nekdanji vzhodnonemški podpolkovnik Harald Jaeger.
Tisti večer usodnega 9. novembra pred 25 leti je bil odgovoren za enega od mejnih prehodov med vzhodnim in zahodnim Berlinom. Gradnjo 160 kilometrskega zidu je spremljal vse od začetkov leta 1961. Zelo dobro je vedel, kako je pregrada – sprva le navita bodeča žica, potem pa tudi dvojni opečnati zid – zasekala ne le v berlinske četrti in pokopališča, ampak tudi v domove in družine.
Jaeger pred ostankom berlinskega zidu.
Fotografija na zidu prikazuje dogodke 9. novembra 1989.
Ko je Jaeger tisto popoldne prevzel svojo službeno izmeno, je računal na običajen delavnik. Razmere pa so se začele dramatično spreminjati, ko je po televiziji visok komunistični funkcionar pred kamerami po pomoti izjavil, da je mogoče prosto potovati na zahod.
Pred mejnim prehodom, ki ga je nadzoroval Jaeger, so se začele zgrinjati množice iz vzhodnega Berlina. Jaeger je večkrat poskušal pridobiti navodila, kako naj stražarji postopajo. Strah ga je bilo zlasti, da bi protestniki vojakom na silo vzeli orožje in bi se začelo streljanje. Ko je bil po več urah neuspelih poskusov naveličan zasmehovanj, nadiranj in norčevanj s strani nadrejenih, je ob 23.30 podrejenim stražarjem ukazal, naj se meja odpre.
Na zahod so se začele valiti množice navdušenih Berlinčanov, samo na tem prehodu preko 20 tisoč, odpirati so se začeli tudi drugi prehodi. Jaeger sam pa se je v prvih trenutkih umaknil in jokal. Po njegovih besedah so bile to solze olajšanja, da se je vse izteklo brez nasilja, solze razočaranja nad nadrejenimi, ki so ga pustili na cedilu, pa tudi solze obupa, ker se je razblinila njegova vera v komunizem.
Berlinčani se padca zidu spominjajo tudi s »svetlobno mejo«.
Sestavlja jo na tisoče balonov, ki so postavljeni na nekdanji meji.
V nedeljo zvečer jih bodo ob zvokih evropske himne spustili v zrak.
»Nisem jaz podrl zidu. To so storili vzhodni Nemci, ki so se zbrali tisti večer,« se Harald Jaeger izmika priznanju, da je zaslužen za padec berlinskega zidu.
Slovesnosti ob 25. obletnici padca berlinskega zidu, ki je zahteval 136 nedolžnih življenj, bodo potekale ves ta konec tedna. Glavna prireditev bo v nedeljo pred brandenburškimi vrati, kjer pričakujejo vsaj dva milijona ljudi. Padec berlinskega zidu pomeni začetek konca totalitarnega komunizma ne le za vzhodnonemški prostor, ampak za ves nekdanji vzhodni blok, tudi za Jugoslavijo in Slovenijo.
Vir: REUTERS
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!