Sem gej in sem proti istospolnim porokam

“Ničesar si ne želim bolj kot tega, da bi bil oče. Pa vendar se nikakor ne morem veseliti istospolnih porok.”

Čeprav je v dneh referendumske kampanje iz medijev enostavno dobiti občutek, da vsi istospolno usmerjeni močno hrepenijo po poroki, pa v resnici med homoseksualci vendarle ni takšne enotnosti. Tudi med njimi se najdejo zeli raznoliki glasovi, ki pa jih v teh dneh verjetno ne bomo pogosto slišali.

Nekateri se resnično želijo poročiti. Nekateri se s širjenjem možnosti poroke na istospolne pare ne strinjajo, ker sem jim zdi sam institut poroke nesmiseln, zastarel, anahronističen patriarhalni institut zatiranja žensk, poskus prilagajanja heteronormativni družbi, grožnja seksualni svobodi in trošenje energije za nepomembno stvar. Po njihovem mnenju bi morale biti te pravice dostopne vsem in ne bi smele biti regulirane s strani države, ne bi smele biti vezane ne na spol niti na to, da si v paru.

Obstajajo pa še tretji, ki v poroki ne vidijo ničesar tako zgrešenega, a vseeno mislijo, da istospolnim parom v tej obliki ni potrebna. Objavljamo zapis enega od njih, ki je spregovoril pred junijsko odločitvijo ameriškega ustavnega sodišča, s katero so v celotnih ZDA legalizirali istospolne poroke. A »Paul Rosnick« je upal spregovoriti samo pod psevdonimom, saj se boji srda »gejstapa«, kot to sam imenuje.

Ne slišite nas javno spregovoriti, ker imajo aktivisti za pravice homoseksualcev za sabo uspešno zgodovino zatiranja kakršne koli sledi individualizma znotraj gejevske skupnosti.

Kot vse kaže, je boj končan. Poroke homoseksualcev so zmagale. Kot 30-letni gej bi po vseh pričakovanjih moral biti navdušen. Nenazadnje sem ravno v letih, ko se večina ljudi počasi ustali in poroči. In ničesar na svetu si ne želim bolj kot tega, da bi bil oče in bi imel družino. Pa vendar se nekako ne morem pripraviti do tega, da bi praznoval zmago istospolnih porok. Globoko v sebi se namreč zavedam, da je vsak Američan, pa naj bo hetero- ali homoseksualen, zaradi tega utrpel veliko izgubo.

In nisem edini, ki tako razmišlja. Velika skrivnost LGBT skupnosti je, da obstaja precejšnje število gejev in lezbijk, ki nasprotujejo istospolnim porokam, in še večje število teh, ki so glede tega ambivalentni. Ne slišite nas javno spregovoriti, ker imajo aktivisti za pravice homoseksualcev (od katerih večina ni gejev) za sabo uspešno zgodovino zatiranja kakršne koli sledi individualizma znotraj gejevske skupnosti. Prosil sem za objavo tega članka pod psevdonimom, ker vem, da bom z njim postal tarča »gejstapa«.

Zakon je več kot samo pogodba

Argumenti v podporo istospolnim porokam slonijo na eni drzni, a goli laži: laži, da so istospolna razmerja v svojem bistvu enaka heteroseksualnim odnosom.

Kolesa z mojega voza parade ponosa so odletela v tistem trenutku, ko sem se zavedel, da argumenti v podporo istospolnim porokam slonijo na eni drzni, a goli laži: laži, da so istospolna razmerja v svojem bistvu enaka heteroseksualnim odnosom. Potreben je samo trenutek objektivnega razmišljanja, da se človek zave, da je zveza med dvema moškima ali dvema ženskama drastično drugačna ureditev kot pa zveza med moškim in žensko. Čas je, da se zavemo te zelo osnovne resnice in se prenehamo pretvarjati, da so si vsa razmerja povsem enaka.

Ta temeljna neenakost je pri zagovornikih istospolnih porok pogosto spregledana, ker nimajo osnovnega razumevanja tega, za kaj pri poroki sploh gre. Zdi se, da večina ljudi na zakon gleda kot na skorajda nič več kot le ljubezensko pogodbo. Dve osebi se zaljubita, se strinjata, da bosta ostali skupaj (vsaj nekaj časa), in se potem podpišeta na črto. Če je zakon samo ljubezenska pogodba, potem bi istospolnim parom vsekakor morali dovoliti, da sodelujejo v tej instituciji. Navsezadnje sta se dva moška ali dve ženski prav tako sposobni ljubiti, kot se lahko ljubita moški in ženska. 

Če je zakon le malo več kot ljubezenska pogodba, zakaj je potrebno, da je v to vpletena država?

A to površinsko razumevanje zakona pušča odprtih veliko vprašanj. Če je zakon le malo več kot ljubezenska pogodba, zakaj je potrebno, da je v to vpletena država? Zakaj smo državo povabili v to, da ureja zakone, ne pa drugih medosebnih razmerij, kot so recimo prijateljstva? Zakaj vsa verstva zakon povzdigujejo v nekakšno sveto in božansko institucijo? Očitno mora biti zakon nekaj več kot samo ljubezenska pogodba.

Država se vmešava v zakon zato, ker v njem nastanejo otroci

Ljudje so pozabili, da je definirajoča lastnost zakona – tisto, kar zakon dela zakon – spolna komplementarnost vključenih oseb. Na zakon se pogosto pravilno gleda kot na institucijo, ki je globoko zakoreninjena v verski tradiciji. A ljudje včasih pozabijo, da je zakon utemeljen tudi na znanosti. Ko ima heteroseksualen par spolne odnose, se lahko zgodi biološka reakcija, katere posledica je novo človeško življenje.

Zmožnost ustvarjanja novega življenja je tisto, kar dela zakon poseben.

Država se je vpletla v urejanja zakona zato, da bi zagotovila, da bodo ta nova življenja ustvarjena na odgovoren način. Ta zmožnost ustvarjanja novega življenja je tisto, kar dela zakon poseben. Ne glede na to, koliko se trudimo, istospolni pari nikoli ne bomo sposobni ustvariti novega življenja. Če se vam zdi ta stopnja neenakosti žaljiva, se pritožite Materi Naravi. Redefiniranje zakona, da bi ta vključeval istospolne pare, poniža to nekoč plemenito institucijo v nič več kot golo ljubezensko pogodbo. In to rani celotno družbo, saj spremeni zakon, zibelko družbe, v nepomemben anahronizem.

Dober oče postavi otrokovo dobro pred sebe

Redefiniranje zakona, da bi ta vključeval istospolne pare, poniža to nekoč plemenito institucijo v nič več kot golo ljubezensko pogodbo.

Istospolnim razmerjem ne manjka samo zmožnost ustvarjanja otrok, ampak verjamem, da tudi niso optimalno okolje za vzgojo otrok. Na osebni ravni je bilo to zame izredno boleče spoznanje, do katerega sem prišel. Vedno sem si želel biti oče. Vse bi dal za možnost, da bi nekoč imel otroke. A prvo pravilo očetovstva je to, da dober oče postavi potrebe svojih otrok pred svoje lastne – in vsak otrok potrebuje mamo in očeta. Pika. Nikoli si ne bi mogel odpustiti, če bi otroka odtrgal od njegove matere, zato da bi lahko sebično živel svoje sanje.                 

Istospolni odnosi že po svoji zasnovi zahtevajo, da se otrok odstrani od enega ali obeh svojih bioloških staršev in da odrašča brez očeta ali matere. Težko je v tem videti nekaj pravičnega. Toliko stvari, ki jih počnemo, že daje prednost potrebam odraslih pred potrebami otrok. Nikoli si ne bi mogel odpustiti, če bi otroka odtrgal od njegove matere, zato da bi lahko sebično živel svoje sanje.Socialna varnost in zdravstveno zavarovanje jemljejo mladim, da plačujejo starim. Naš šolski sistem se več ukvarja z zagotavljanjem zadovoljstva šolskih sindikatov kot pa z izobraževanjem naših otrok. Ali niso naši otroci že dovolj pretrpeli, da bi bila življenja odraslih bolj udobna? Mar ne bi bilo enkrat lepo videti, da naša družba postavi potrebe otrok na prvo mesto? Naj odraščajo v domovih, v katerih lahko uživajo ob prisotnosti matere in očeta. To smo jim dolžni.

V svojem bistvu je smisel institucije poroke v ustvarjanju in ohranjanju družin. Skozi tisočletja človeške civilizacije se bistri umi niso bili sposobni domisliti boljše alternative. A v svoji nadutosti mislimo, da mi vemo in znamo bolje. Kot narod moramo priti do spoznanja, da istospolna razmerja nikoli ne bodo enaka tradicionalnim zakonom. In, veste kaj? Meni je to OK.

Vir: thefederalist.com
Prevod: Mica Škoberne

Foto: businessinsider.com