Se še znamo igrati z otrokom?

Foto: Canva

Otroci tekajo naokoli. Gugalnice zibljejo male nadobudneže. Starši pa – buljijo v pametni telefon!

Znano? Ne, ni prizor od tam daleč, čez lužo. Smo to mi? Ozrite se malo naokoli.

V zadnjih dveh tednih sem pri sebi naredila manjšo empirično raziskavo in sistematično opazovala starše na igrišču. Vključila sem tudi sebe. In ni bilo redko, da sem naletela na prizore staršev s palcem na novodobni napravici, z vso pozornostjo, usmerjeno v ekran. Vključno z menoj.

Biti skupaj z otrokom v igri

Glavna dejavnost otrok je igra. Tekanje, plezanje, domišljijski prizori, lovljenje, premetavanje peska … Otroci to zmorejo sami in še raje v družbi drug drugega. Smotrno je prepustiti igro in oblikovanje dejavnosti njim samim, brez odraslega vpletanja in naših idej.

Toda – ali to pomeni, da grem na igrišče z otrokom le zato, da tam igram vlogo varnostnika in poskrbim, da se igra kolikor toliko varno in ga nihče ne odpelje v neznano?

Ali je pa morda to privilegirani čas za opazovanje, čudenje in druženje z našim malim zakladkom? Pomembno je ne le, da smo fizično prisotni nekje na območju igrišča, ampak da smo prisotni v polnosti – z očmi, ki gledajo, s srcem, ki se osredotoči, z nogami, ki skočijo, z rokami, ki objamejo …

Otroci dobro vedo, ali smo res prisotni ali pa je naš glavni interes usmerjen nekam drugam in morajo našo pozornost deliti z drugo, očitno za nas pomembnejšo, pametno napravico.

Pozornost staršev ne pomeni usmerjanja in dajanja navodil, kako naj se otroci igrajo. Niti pod razno! Prepustimo otrokom pobudo in domišljijo, da ustvarjajo lastno igro. Lahko pa postanemo nemi zbrani opazovalci ali tihi partnerji v igri, ki jo vodi otrok! Morda bo iz nas naredil vesoljsko ladjo, kričečo pošast ali nežno princesko (tudi očka je lahko primerna žrtev :)).  Pomembno je, da smo tam in da otrok ve, da nas lahko »porabi«, če želi.

Otrok se igra, starši opazujejo

Na zadnjem družinskem dopustu se mi je zgodilo, da sem pozabila s seboj vzeti knjige. Kot navdušena bralka sem na začetku dopusta obupovala. Kaj pa daj? Kaj pa bom zdaj počela? Poleg kuhanja in igranja in čofotanja mi včasih res prija preživeti nekaj ur v senci s knjigo v roki, mož pa ta čas popazi na mladež.

Ker pa nisem mogla brati knjige, sem se odločila, da bom »brala« otroka. Legla sem v senco, kot bi sicer s knjigo, si glavo podprla z roko in gledala, opazovala. Kaj se rada igra? Kakšni so njeni gibi? Koliko časa vztraja v igri? Kakšen je izraz na obrazu?

Privilegij, za katerega v tempu vsakdana nimam vedno časa. Privilegij, ki sem ga prenesla s počitnic na igrišče. Odložim telefon in opazujem. Ne klepetam, ampak občudujem to bitje, ki raste in vsak dan najde nove in nove raziskovalne izzive.

Ob tem se trudim, da sem tiho in ne usmerjam otrokove igre. Neverjetno deluje domišljija otrok, če le imajo malo časa, nekaj kamenčkov, paličic in lastne prstke!

Ko sem nekoč poslušala predavanje igralne terapevtke, sem si zapomnila predvsem to, da ob igranju z otrokom, nismo starši tisti, ki usmerjamo igro, ampak otrok! S tem pomagamo razvijati njegovo ustvarjalnost in mu pomagamo izgrajevati njegov lastni notranji svet.

Starši, partnerji v igri

Otroci nas seveda radi tudi povabijo v igro. Niso ravno naklonjeni temu, da smo le nemi opazovalci, sploh če zase ne najdejo družbe.

Ni redko, da se sama sebi (kaj šele morebitnim opazovalcem) zdim povsem trapasta, saj si otroci izmislijo raznovrstne mogoče in nemogoče situacije za igro. Tako plezam, se umažem, stojim pri miru, rešujem nevidne mačke z dreves, se oglašam kot gasilski avto …

Ampak ob koncu dneva grem zadovoljna spat, ker vem, da sem svojemu otroku dala največ, kar lahko – sebe!

Danes sem splezala na tobogan (tistega, ki je seveda prenesel mojo težo ;), hčerka pa je s sosednjega vpila: »Tri, štiri, zdaj!« in sva se istočasno spustili … Kakšno veselje, kakšen žar v očeh, kakšno navdušenje! Pri obeh, seveda.

Včeraj pa sva bili obe miški pod odejo in sva odpirali nevidna vrata drugim gozdnim prebivalcem, ki so trkali na najino hiško. Nepozabno!