S tujimi otroki je lahko, s svojimi pogosto zelo težko

Foto: Shutterstock

Na avtobusni postaji se srečajo arhitektka, prodajalka, zdravnica in učiteljica.

Po začetni izmenjavi puhlic prva zbere pogum prodajalka in malce potarna. V službi ima na praksi dijakinjo, ki ves čas išče njeno bližino. Pravi, da ji ni odveč dekletova bližina in želja po pozornosti, je pa zanjo boleča. Doma ima tri otroke. Res jim ne more privoščiti najnovejšega telefona, jim pa namenja svoj čas, se z njimi pogovarja, igra, pomaga pri delu za šolo. Njeni otroci tega ne cenijo. Ves čas se nekaj pritožujejo, hočejo drugače, še več … Sprašuje se, kaj dela narobe.

Zdravnica ji z zanimanjem prisluhne, nato pa zaupa, da je njene otroke zelo strah zdravnikov. V svoji ambulanti se večkrat srečuje s takšnimi pacienti in skoraj vedno ji uspe, da jih vsaj malo potolaži in umiri njihov strah. Za svoje otroke pa nikakor ne najde pravega recepta. Ko izvedo, da morajo na pregled, cepetajo, se upirajo, kričijo, tudi v ordinaciji. Rada bi izvedela, kaj dela narobe.

Arhitektka tiho spremlja pogovor neznanih žena. Čeprav jo ta tema že dolgo žuli, si sprva ne upa spregovoriti. Boji se, kaj si bodo neznanke mislile o njej. Končno zbere pogum in glasno prizna, da je tudi njej težko. Njena otroka v šoli sicer zelo pohvalijo, ne samo učno, temveč predvsem vzgojno, doma pa je vse drugače. Ko sta skupaj, se ves čas prepirata, kričita, divjata po stanovanju. Doda, da jima posveča svoj čas, ju uči spoštljivosti in pomena sodelovanja, zato ne ve, kaj dela narobe.

Na postajo prihiti preprosta kmečka žena. Čeprav ni bila zraven od začetka, točno ve, o čem teče pogovor in brez zadržkov podeli svojo izkušnjo. Boli jo nenehen prepir s starejšo hčerjo, ki noče pomagati pri gospodinjskih opravilih. Na delo jo navaja že od malega, jo pri tem vodi in nudi pomoč, kadar jo potrebuje. Pravi, da je sama v mladih letih večkrat odhajala na počitniška letovanja, kjer je pomagala v kuhinji in vedno dobila pohvalo, kako zelo dobro zna z mladimi. Res ne razume, kako, da s svojo hčerko ne zmore najti skupnega jezika.

Pogovor prekine prihod avtobusa. Žene vstopijo, se usedejo vsaka na svoj konec in zatopljene vsaka v svoje misli nadaljujejo svojo pot življenja.

Njeni izzivi so točno takšni, kot jih potrebujejo tako ona kot tudi njeni otroci: da opravijo vsak svojo nalogo, s katero so bili poslani na ta svet in doživijo izpolnitev.

Nisi edina mama, ki se za svoje otroke trudi, pa doživi poraz

Jim je sedaj, ko so ugotovile, da niso edine v svojem boju, lažje, se sprašuje učiteljica, ki je na postaji ves čas stala ob strani in tiho spremljala njihov pogovor. Ni si upala stopiti mednje, saj je prevečkrat slišala besede: “Blagor njej, ker so njeni otroci tako drugačni, bolj pridni in ji je zagotovo lažje.” Ni si jim upala priznati, da navkljub vsem prebranim knjigam ter izkušnjam zaradi dolgoletnega poučevanja pri svojih otrocih večkrat odpove. Ni si upala podeliti, kako zelo trpi, ko ima znanje, pa se njeni otroci upirajo in nočejo delati za šolo.

Danes prvič čuti olajšanje. Ne, ni edina mama, ki ji pri vzgoji ne gre. Ne, ni edina mama, ki misli, kako je drugim lažje. Ne, ni edina mama, ki se za svoje otroke trudi, pa doživi poraz. Ne, ni edina mama, ki ne zmore pri sebi videti tega, da se trudi po svojih močeh in da je toliko, kot se trudi, v danem trenutku dovolj. Ne, ni edina mama, ki žaluje za preteklimi priložnostmi, ko bi lahko ravnala drugače. Ne, ni edina mama, ki ve, kako težko je vztrajati in se boriti takrat, ko se otrok upira. In ni edina mama, ki se je pripravljena vsak dan sproti učiti se ravnati drugače in bolje.

 Ne more in ne sme primerjati z drugimi. Temveč živeti v veri, da ji je za vse vzgojne izzive in preizkušnje zagotovo podarjenih dovolj sposobnosti.

Tvoji izzivi so takšni, kot jih potrebuješ ti in tvoji otroci

Zagotovo pa je mama, ki se bori z drugačnimi izzivi, kot so se borile njene mama, babica ali tašča. In se zagotovo razlikujejo od tistih, s katerimi se borijo sestra, soseda, svakinja, sodelavka, prijateljica … Njeni izzivi so namreč točno takšni, kot jih potrebujejo tako ona kot tudi njeni otroci: da opravijo vsak svojo nalogo, s katero so bili poslani na ta svet in doživijo izpolnitev. Zato se ne more in ne sme primerjati z drugimi. Temveč živeti v veri, da ji je za vse vzgojne izzive in preizkušnje zagotovo podarjenih dovolj sposobnosti. In da zaupanja, da bo zmogla (tudi in predvsem takrat, ko vzgoja ne gre v želeno smer), ne sme izgubiti nikoli.

Avtobus se približuje naslednji postaji. Učiteljica vstane in se še enkrat ozre na svoje nove znanke. V mislih jim zaželi moči in poguma, da bi se tudi same zavedale, kako dragocene in posebne so za svoje otroke. Bogatejša za nova spoznanja z lahkim srcem stopa proti domu: v objem otrok in novim izzivom naproti.