»Povej mi, kako ješ, in povem ti, kako se ljubiš« 2. del

Foto: Shutterstock

Katoliški seksolog in zakonski terapevt Olivier Florant pravi, da smo ljudje obredna bitja, saj nas prav obredi povezujejo v občestvo, skupnost, krepijo medsebojno zaupanje in ustvarjajo močne vezi.

Prvi del prispevka je bil objavljen tukaj.

Ljudje kot obredna bitja in spolnost kot obred

V kulinariki obred pomeni izbor kakovostnih sestavin, skrbno pripravo hrane, pogrinjanje mize, predjed, glavno jed in posladek, za kristjane še molitev pred in po jedi.

V kulinariki to pomeni izbor kakovostnih sestavin, skrbno pripravo hrane, pogrinjanje mize, predjed, glavno jed in posladek, za kristjane še molitev pred in po jedi. Iz preprostega metanja surove in nezačinjene hrane v usta smo razvili obred. Saj bi se verjetno tudi nasitili, če bi zunaj grizli solato in zraven požrli še kakšnega deževnika. Le užitek ob hranjenju bi bil občutno manjši, kakšnega skupnega povezovanja pa verjetno ne bi občutili.

Kaj imata skupnega …

Tudi spolnost naj bi bila obred. Avtor gre (nekoliko provokativno, ali pa tudi ne?) celo tako daleč, da jo primerja z obredom svete maše. Oba obreda sta si med seboj podobna na sledeč način.

Florant najprej izpostavi higieno (tako telesno kot duhovno). Blagoslovljena voda nas pred začetkom svete maše spomni na zakrament krsta, ko smo bili očiščeni naših grehov (podobno spoved). Za primerjavo navrže rezultate neke ankete, da 30 % žensk izkusi pomanjkanje poželenja, ker jim partnerji smrdijo.

Avtor gre celo tako daleč, da zakonsko spolnost primerja z obredom svete maše.

Naslednji korak je odpuščanje, za katerega prosimo Boga pri maši. Vsakodnevne skrbi in dolžnosti nas razdružujejo z zakoncem. Potrebno je torej obojestransko odpuščanje, saj se vse, kar ostane neizrečenega med zakoncema, zajeda v prijateljski odnos in krha tudi ljubezenske vezi.

Temu sledi dialog. Pri maši liturgija božje besede, ko nam spregovori Bog. V zakonu pa odkrit pogovor zakoncema omogoča vpogled v notranjost vsakega od njiju.

Nato izpoved vere. Tako pri maši kot v zakonu je potrebno vsakič znova preveriti, ali si deliva enaka osnovna prepričanja in želje, preden se združita telo in duša.

Darovanje svojega telesa je vrhunec maše in (logično) zakonske spolnosti. Vsi verniki, Cerkev kot Kristusova nevesta, za katero je Kristus – ženin dal svoje telo, smo poklicani, da darujemo sebe, svoje življenje drugemu. Kaj med drugim to pomeni tudi v zakonu, verjetno ni potrebno dodatnih pojasnil.

Za konec si lahko preberete še nekaj izjav , ki po mnenju Olivierja Floranta odstirajo zanimivo in morda bolečo resnico o našem odnosu do obeh obredov. Se morda prepoznate v kateri o njih? Ali kdaj pravite:

Darovanje svojega telesa je vrhunec tako maše kot zakonske spolnosti.

  • Sem katoličan, a ne hodim v cerkev.
  • Med pridigo zaspim.
  • Moja žena hodi v cerkev, jaz pa ne.
  • Problem pri maši so otroci. Ker so naporni, greva raje vsak posebej.
  • Maša je še vedno veljavna, če prideš pred evangelijem.
  • Iz cerkve odidem takoj po obhajilu.
  • Pri maši se dolgočasim.
  • K maši hodim raje v sosednjo župnijo.
  • Ne vem, zakaj bi moral iti večkrat k maši, saj je po cerkvenih določbah dovolj, da enkrat v letu prejmem sv. obhajilo.

Si jih znate prevesti v izjave o spolnosti?

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja