Pospravljanje malo drugače

Poletje je čas, ki ga mnogi izkoristimo tudi za generalno pospravljanje naših bivališč. Vse prezračimo, pobrišemo, zložimo, zavržemo ali kako drugače odstranimo nepotrebno. Kaj pa mi, naše telo, glava, srce?

Kuhinja – srce doma

V kuhinji se dogajajo pomembne stvari. Pripravljamo si hrano in jo ob mizi tudi pojemo. Vonj po sveže pripravljeni hrani združuje družinske člane, daje domačnost. Kvalitetno hranjenje je pomembno zaradi preživetja in zdravja. Prav tako pa ima neizmerno vrednost tudi način, kako hrano zaužijemo. Ali si lepo postrežemo, uporabimo lepo posodje? Se pri mizi prepiramo, smo jezni ali smo umirjeni, se veseli snidenja z enim ali več družinskimi člani?

In kakšna je posoda, v kateri postrežemo svoji glavi, mislim, srcu? Poskrbimo za dobre knjige, »neoškrbljene« vsebine na spletu? Načrtno iščemo ljudi za pogovore, ki nas bogatijo? Na kakšnem pultu pripravljamo svojo duhovno hrano? Je podlaga čista? Ali tudi naše srce kdaj zadiši po »piškotih«, da se vsi mimoidoči lahko zatečejo tja po sladkobo?

Je dnevni prostor našega srca pospravljen, čist in pripravljen na vse lepo, kar lahko vstopi vanj?

Dnevna soba – prostor srečevanja

V dnevni sobi je navadno prostor, kjer se družina zadržuje tisti del dneva, ko je prosta svojih obveznosti. Tam je prostor za druženje, dnevno počivanje, pogovor, molitev, gledanje televizije. Premnogo družin enači dnevno sobo le z gledanjem televizije, ker je prižgana ves čas.

Kako pa je z nami? Je dnevni prostor našega srca pospravljen, čist in pripravljen na vse lepo, kar lahko vstopi vanj? Če je vse nametano, se niti opazi ne, da je čez nekdo vrgel še neko slabo stvar; ali pa se morda kakšna skriva čisto spodaj? Če pa so naši notranji prostorčki pospravljeni in čisti, se vsaka navlaka takoj opazi in s tem se poveča tudi velika potreba po odstranitvi. Znamo izklopiti motilce našega notranjega miru in urejenosti? Ali nam ves čas nekje v ozadju ropota mašilo, ki skrbi, da nam ni potrebno poslušati sebe, svoje notranjosti, vesti?

Spalnica – intimno kraljestvo

Spalnica nam nudi najbolj intimno zavetje. Ko smo utrujeni, se zatečemo tja, tam si odrasli delimo trenutke intimne povezanosti, tam se z otroki zjutraj pocrkljamo. Pri nas doma je spalnica edini prostor, ki je vedno pospravljen. Meni veliko pomeni, da se lahko zatečem nekam, kjer ostaja red in okrasje na svojem mestu. Velja nenapisano pravilo, da razen ob jutrih otroci v najino spalnico ne zahajajo.

Kako znamo čuvati zaklade v svojem srcu pred nepovabljenimi? Znamo razločevati, kaj so tisti biseri, ki se jih »ne meče svinjam«?

Je prostor naše duše, v katerega povabimo novega človeka, čist in urejen ali na vsakem koraku ležijo nepospravljene misli in predsodki?

Preobrazba v kopalnici

Naša kopalnica ni nič posebnega. Nima pravljično lepih ploščic in umivalnik ter banja nista nič posebnega. Pravzaprav se na njima prepogosto nahaja kakšen las (kaj pa je za pričakovati pri treh dolgolaskah?) in v kotu je znova in znova nov svaljek prahu. Pa vendar je to prostor, kjer se zjutraj lahko pogledam v ogledalo in si rečem: » Živijo, fajn izgledaš!« (No, lahko bi si to rekla pogosteje, pa si ne …)

Kakšna pa je kopalnica moje duše? Imam prostorčke, kjer se lahko slečem do golega in si priznam pomanjkljivosti in lepoto? Imam zatočišče, kamor lahko vstopim umazana in iz njega pridem vsa čista in dišeča?

Stopnišče – pot navzgor

Ja, seveda, tudi navzdol. Pa vendar si stopnice največkrat predstavljamo kot pripomoček, da se premaknemo nekam navzgor. Stopnice so idealen prostor za odlaganje krame. A le prazne nudijo dovolj prostora za varno hojo po njih.

Kako pa je s stopnicami, ki nas vodijo na naši pot navzgor? So vse stopnice počiščene ali nas kaj ovira pri naslednjem koraku?

Smo dovolj drzni, da kdaj kaj starega zavržemo in naredimo prostor novemu?

Hodnik – srečevanje in poslavljanje

Na hodniku se srečujemo in se poslavljamo. Na njem odlagamo obutev in oblačila. Je prvi, ki nas, utrujene vsak dan sprejme in zadnji, ki mu pomahamo, ko odhajamo z doma. Je naš prvi vtis, ki ga dobi nekdo, ki nas obišče.

Ko srečamo novega človeka, kako ga pozdravimo? Je prostor, v katerega ga povabimo, čist in urejen ali na vsakem koraku ležijo nepospravljene misli in predsodki? Skrbimo, da se sočloveku zdi vredno oditi z nami naprej, v stanovanje naše notranjosti? Smo to sploh pripravljeni storiti ali se nam zdi najbolj varno vsakega odsloviti že na hodniku?

Skrivnostna klet in podstrešje

V klet navadno pospravljamo stvari, ki niso v redni uporabi ali pa jih potrebujemo le sezonsko. Podstrešje pa je pogosto polno razne šare, ki jo odrabimo, zavreči pa se nam je še ne da. Lahko pa seveda v kleti hranimo dobro vino in na podstrešju sušimo dišeča zelišča …

Pa mi? Kako se spopadamo z mislimi, ki na vrh priplavajo le občasno? Znamo odnose z ljudmi razporediti na iskrene in obrobne? Se preveč zadržujemo v območju varnih starih predsodkov in razmišljanj ali si upamo stopiti po poti naprej? Smo dovolj drzni, da kdaj kaj starega zavržemo in naredimo prostor novemu? Vidimo prazen prostor vedno kot priložnost za novo odlaganje? Ne preveč napolnjena in pospravljena klet in podstrešje – tudi v prenesenem pomenu – sta namreč za nas in za druge pravi blagoslov.

Foto: themagicwell.com