Po poteh p. Ivana Žužka ali kako popestriti letošnje šmarnice

Foto: zajem zaslona dokumentarnega filma P. Ivan

Nekatere župnije imajo lepo navado, da ob koncu majnika organizirajo zahvalno romanje za otroke, ki so najbolj zvesto hodili k šmarnicam. Letos so pri naši založbi izšle šmarnice za otroke z naslovom »Tukaj sem, Jezus« avtorice Lucije Čakš, ki predstavijo življenje in delo p. Ivana Žužka.

Čeprav je ta slovenski jezuit večino svojega življenja preživel v Rimu, pa je tudi v domovini nekaj krajev, kamor lahko poromate in še bolje spoznate tega pomembnega rojaka.

1.       Ljubljana

Družina Žužek je sprva živela na Poljanski cesti v Ljubljani. Še danes lahko hitro najdemo rdečo stavbo nasproti poljanske gimnazije, kjer se je kot 5. otrok rodil tudi Ivan. Kasneje je stanovanje tam postalo premajhno za vedno več otrok, zato so se preselili v hišo na Ravnikarjevi ulici. Te ulice danes več ne boste našli, saj na njenem mestu stoji urgentni center UKC Ljubljana.

Žužkovi so spadali v župnijo sv. Petra v Ljubljani. Tam je še danes krstni kamen, kjer je 5. septembra 1924 Ivan prejel sveti krst. Tudi sicer je bila družina vsako nedeljo tam pri sveti maši, in z malo domišljije lahko vidite številne Žužkove, kako po Njegoševi prihajajo proti cerkvi kot v procesiji.

Družina pa je bila zelo povezana tudi z jezuiti, ki so še vedno prisotni pri sv. Jožefu v Ljubljani. Otroci so tam duhovno rasli v okviru Marijine kongregacije, Ivan je tam tudi med tednom vsak dan ministriral, ob srečanjih z jezuiti pa je odkrival tudi svojo poklicanost.

V jezuitski skupnosti danes živi nekaj patrov, ki so poznali p. Ivana. Morda pa lahko povprašate še njih, če podelijo kakšen spomin.

Ideja za romanje: Z avtobusom lahko pridete do Streliške ulice. Od tam se sprehodite po Strossmayerjevi do Ivanove rojstne hiše. Skozi podhod nadaljujete čez notranje dvorišče do Ljubljanice, ki jo prečkate po žitnem mostu, od koder se dvignete do Trubarjeve ulice. Na desni boste zagledali cerkev sv. Petra, do katere se sprehodite. Po obisku cerkve lahko nadaljujete za cerkvijo, ob Roški cesti ter prečkate Ljubljanico po spodnjem mostu, ki je namenjen pešcem. Sprehodite se mimo Plečnikovih zapornic na Ljubljanici, mimo Ambroževega trga, nato pa zavijte levo v Ulico Janeza Pavla II., kjer boste zagledali cerkev sv. Jožefa. Od nje je le še kratek sprehod nazaj do avtobusnega postajališča na Streliški ulici.

2.       Teharje

Čeprav se je Ivan skupaj z bratom Nikom s skokom z vlaka rešil pred ujetništvom na Teharjah, pa je mnoge njune soborce po koncu vojne tam čakalo kruto trpljenje.

Kratek obisk spominskega parka in molitev za vse žrtve nasilja je lahko primeren postanek na poti.

O dogajanju v tistih majskih dneh leta 1945 pa si lahko več preberete v knjižici Spomini na težke dni, ki jo je napisal duhovnik Janez Zdešar, ki je bil z Ivanom in Nikom na istem vlaku, in je potem zbežal iz teharskega taborišča.

3.       Brezje

Narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezjah je bil Ivanu zelo ljub kraj. Že med vojno je tu dozorela njegova odločitev, da želi Bogu posvetiti svoje življenje. Tudi med svojim življenjem v Rimu, ko se ni smel vrniti v domovino, se je rad priporočal Brezjanski Mariji. P. Ivan je na radiu Ognjišče leta 1998 med drugim povedal, kako je Brezjanska Marija pomagala do sprejetja zakonika vzhodnih Cerkva, ki ga je Ivan pripravljal skoraj 20 let: »To je bil neke vrste čudež. Zgodovinski. Ker je že težko da dva Slovenca se za nekaj pobotata, da bi pa predstavniki 21 raznih Cerkva med maroniti, melkiti,  južno Indijci, Bolgari itn., sprejeli en sam zakonik je pa res bilo težko predvideti, da bo to sploh mogoče. So ga pa radi sprejeli in jaz sem ta čudež vedno pripisoval Brezjanski Mariji. Ker od samega začetka, ko me je pater general vprašal »A bi vi to sprejeli?« sem rekel: »Veste kaj, pater, to boste vi odločili. Jaz se tega ne bojim.« Pa sem vedel, kaj delam. Ampak sem rekel: to bom pa jaz posvetil Brezjanski Mariji, pa bo šlo. In je šlo.«

Za božič leta 1990 se je p. Ivan po 45 letih prvič lahko vrnil v domovino. To je bilo ravno v času plebiscita. Dva meseca pred tem je papež Janez Pavel II. slovesno razglasil Zakonik prava vzhodnih Cerkva, in p. Ivanu ob tem v zahvalo podaril podpisan izvod. P. Ivan pa je svetemu očetu povedal, da bo ta izvod dal Njej, ki je zares »kriva« za uspeh: Brezjanski Mariji. Zakonik še vedno hranijo bratje frančiškani na Brezjah.

Ob svojem 70. rojstnem dnevu je p. Ivan znova obiskal Brezje, in tam zapisal čudovito zahvalo: »Z neizmernim čustvom zahvale za neizrekljivo pomoč v vseh 70-letih mojega življenja, ki mi jo je izkazovala dan za dnem Marija Pomagaj iz Brezij, v Rimu in drugod. 2 sept. 1994, Ivan Žužek s.j.«

Pred baziliko na Brezjah vas bo najprej pozdravil kip sv. Janeza Pavla II., ki je p. Ivana zelo spoštoval in pogosto vprašal za nasvet. Brezje so čudovit kraj, kjer lahko tudi mi poživimo ljubezen do naše nebeške matere Marije. P. Ivan nam je dal čudovit zgled za to.

V drugem delu prispevka pa bomo predstavili še nekaj idej, ki lahko življenje tega svetega jezuita približajo na nov način.

Korak dlje. Nekaj idej, kako popestriti šmarnice

Letos v šmarnicah spoznavamo življenje in delo p. Ivana Žužka. Čeprav že šmarnične zgodbe izpod peresa Lucije Čakš odkrivajo mnoge navdihujoče prigode iz njegovega življenja, pa smo pripravili še nekaj idej, ki vam lahko pomagajo bolje spoznati tega svetniškega jezuita in rojaka.

1. Ogled filma o p. Ivanu

Kaj, ko bi organizirali filmski večer in si ogledali dokumentarni film, ki p. Ivana predstavi skozi pripovedi ljudi, ki so ga osebno poznali? V 40 minutah je nanizanih veliko zanimivih prigod, skozi katere lahko spoznamo tega malo poznanega rojaka.

Film je dostopen tule, lahko pa ga tudi prenesete v polni ločljivosti. Verjamemo, da bo film ponudil precej iztočnic za pogovor.

2. Obisk vzhodne liturgije

Ivan je bil posvečen in je deloval kot duhovnik bizantinsko-slovanskega obreda. Kaj to pomeni? Morda je najboljši način za spoznavanje tega udeležba pri sveti maši po obredu, kakršnega je uporabljal p. Ivan. Liturgije se lahko udeležite vsako nedeljo ob 11h v cerkvi sv. Jerneja v Šiški v Ljubljani (stara cerkev). Več informacij najdete na Facebook profilu Grkokatoliške parohije sv. nadangela Mihaela v Ljubljani.

3. Izdelava križev

Med skavtskimi aktivnostmi, pa tudi med izleti v gore, je p. Ivan rad iskal sledove Boga v naravi. Tako je iz vej, ki jih je našel, izdeloval križe, ki še danes krasijo domove številnih ljudi, ki jih je srečal. Preizkusite se v tem tudi vi.

Za izdelavo boste potrebovali nekaj osnovnega orodja: nož, žago, brusni papir, lepilo za les in vrtalnik.

Kot osnovo vzamete rogovilo, ki bo služila za Jezusov trup in roke. Rogovila je lahko različnih vrst. Če se razcepi na dva dela (A), potem boste morali glavo pritrditi posebej. Včasih pa najdemo tudi rogovilo, ki se razcepi na tri dele (B), kjer lahko srednji del uporabimo za glavo. Najbolje je, da z istega drevesa dobite še dva kosa veje, ki sta primerno ukrivljena (kolena) za noge. Vse te veje olupite in na koncih nekoliko oblikujete za dlani in stopala.

Za glavo lahko uporabite del veje, ki ste jo uporabili za trup. Z nožem in brusnim papirjem jo oblikujte v primerno obliko. Za lase in brado lahko uporabite različne naravne materiale: koreninice, lišaje, lubje, …, ki jih z lepilom za les prilepite na glavo.

Glede oblikovanja obraza je p. Ivan predlagal, naj ne posvečamo preveč pozornosti detajlom (oči, nos, usta …). Jezus namreč na križu “ni imel podobe in lepote” (prim. Iz 53,2).

Glavo na trup prilepite, pribijete z žebljičkom, ali pa naredite primeren utor, da glavo “zataknete” na trup.

Na spodnjem delu trupa in zgornjem delu nog naredite utore, da boste lahko te dele združili v celoto. Če jih preluknjate, lahko uporabite vrvico ali žičko, da pritrdite noge na telo.

Zdaj je čas, da razmislite o perisomi. To je oblačilo, ki ga Jezus nosi na križu. Znova je najbolje uporabiti naravne materiale: lubje, lišaje, usnje, ali pa grobo tkanino (npr. juta). Obrežite na primerno velikost in z lepilom za les prilepite.

Za sam križ uporabite dve palici. Lahko ju olupite, ni pa nujno. Če ne olupite, bo zaradi kontrasta korpus na križu bolj viden. Za povezavo palic imate znova več možnosti: vezavo, lepljenje, uporabo moznika (drobne paličice, ki jo vstavite ali prilepite v luknjo, ki jo zavrtate na spoju obeh palic). V vsakem primeru pa je priporočljivo, da naredite primeren utor v obe palici, da bo križ trdno povezan.

Ko sta tako križ kot korpus (Jezusovo telo) pripravljena, jih moramo le še združiti. Namestimo Jezusa na križ in z vrtalnikom naredimo luknje v roke in noge. Sam običajno uporabljam sveder 4mm, gledam pa, da zavrtam vsaj 1cm globoko v križ.

Za konec pa pride še moj najljubši del: izdelava žebljev. Če je pri ostalih delih smiselno uporabljati svež les, je za žeblje priporočljivo uporabiti suh in trši les. Uporabimo ravne paličice, dolge 5-7cm, premera okrog 8mm. Na enem koncu pustimo kakšen centimeter neobdelan za glavo žeblja, ostali del pa postopno tanjšamo, da se bo prilegal luknjam, ki smo jih zvrtali v roke, noge in križ. Če se bodo žeblji tesno prilegali, jih ne rabimo niti lepiti, ampak bodo sami stali na mestu.

Z nekaj prakse boste tudi sami odkrili svoj stil in z opazovanjem in molitvijo v naravi našli nove sledove Boga.

Naj zaključim še z osebnim povabilom. Nadškof Cyril Vasil’, ki je bil Ivanov učenec in prijatelj v zadnjih letih življenja, je brez zadržkov povedal, da je Ivan svetnik. Najbrž tudi vi ob spoznavanju njegovega življenja opažate isto. Zato vas vse vabim, da se p. Ivanu priporočate v svojih molitvah. Verjamem, da je on, ki je svoje življenje razdal za druge, tudi sedaj močan priprošnjik v naših stiskah.