Pismo tebi, ki imaš starša v zaporu …

Bethanie Garcia je žena in mama štirih otrok ter med drugim avtorica bloga The Garcia Diaries. V spodnjem zapisu iskreno in odprto iz lastne izkušnje nagovori vse, ki se spopadajo z dejstvom, da je eden od njihovih staršev v zaporu.

So stvari, pri katerih grem redko v detajle. O katerih redko pišem. Stvari, ki jih delim samo z mojimi najbližjimi. Leta sem potrebovala, da sem sploh sprejela dejstvo, da je moj oče v zapletenem položaju. Ne želim iti v podrobnosti o tem, zakaj je moj oče zaprt (večinoma iz spoštovanja do moje mame ter bratov in sester). Končno pa se počutim dovolj pogumna, da sem sposobna deliti lastna občutja, izkustva in veliko bolečino v povezavi z besedama “moj oče” in “zapor”.

Še nikoli nisem tega izrekla javno, vendar želim da veste: tako močno ga pogrešam! Bil je V preteklosti sem se spopadala z velikim občutkom krivde, ker sem kljub vsemu še vedno imela rada svojega očeta.moj najboljši prijatelj in moj največji navijač. Verjel je vame tudi takrat, ko nihče drug ni. Razumel me je in poslušal. Rada ga imam in to se ne bo nikoli spremenilo. Nikoli ne bom nehala moliti zanj.

Moj oče je v zaporu od januarja 2015. Še vedno je negotovo, koliko časa bo zaprt, toda grozi mu tudi do 20 let. Dejstvo, da ne bom mogla objeti svojega očeta, dokler ne bom v svojih štiridesetih, mi povzroča ostro bolečino v želodcu.

A z vami želim deliti 5 spoznanj, do katerih sem v tem času prišla.

1. Kazniva dejanja, prestopki in napake vašega starša ne definirajo vas samih.

Ogromno noči sem prebedela v razmišljanju, kako je oče lahko to storil meni, moji mami, družini, mojim otrokom. In končno sem spoznala, da ni ničesar od tega storil nam. To je storil izključno sebi.

2. Nič ni narobe s tem, če imate radi nekoga, ki je v zaporu.

Če ga imate radi, še ne pomeni, da se strinjate z njim. Imeti rad ne pomeni spodbujati pri napačnem vedenju. Ne pomeni niti, da morate govoriti z njim, da morate ohranjati stik, če tega ne želite. V preteklosti sem se spopadala z velikim občutkom krivde, ker sem kljub vsemu še vedno imela rada svojega očeta. Toda ne glede na vse je on moj oče in vedno bo in tega ne morem spremeniti, niti če bi želela. Tudi če bo zaprt do konca življenja, ga bom še vedno imela rada.

3. Nič ni narobe s tem, če si jezen.

Nemogoče je prešteti, kolikokrat so mi rekli, da jeza in prizadetost nista odgovora in da nisem pravi kristjan, če tako čutim. Ogromno sem delala na odpuščanju, toda do tega še danes nisem povsem prišla. To ni čarobni proces, ki se zgodi čez noč. Ne bom se samo zbudila z občutkom, da mu vse odpuščam. To je dolg, boleč proces.

4. Prišel bo čas, ko boš tega starša noro potreboval ob sebi.

Teh trenutkov je ogromno. Spopasti sem se morala s stvarmi, s katerimi se ne bi smel nihče. Dejstvo, da je moj oče zamudil rojstvo mojega sina, je bilo nepopisno boleče. Toda dejstvo, da ga ni bilo poleg, ko smo se spopadali s sinovim zdravstvenim stanjem, diagnozami, operacijami in okrevanji, je bilo še neštetokrat huje. Ni ga bilo tam! Hvala Bogu imam veliko ljudi, ki so mi v teh časih stali ob strani, toda nihče ni mogel stati na njegovem mestu.

5. Nisi sam!

Pogosto se je prikradel občutek, da sem edina, ki imam očeta v zaporu. Toda ko se enkrat odpreš, ugotoviš, da še zdaleč nisi sam v tem. Za začetek je tu vsa tvoja družina, ki gre skozi isto preizkušnjo kot ti. Zberite pogum in govorite o občutkih, izkušnjah, delite si misli.

Želim si, da bi imela skrivnostni napoj, da bi se stvari obrnile na bolje, pa ga žal nimam. Imam pa nekaj misli, katere si preberem, ko je res hudo in ki me pomagajo usmeriti v lepoto sredi te grozne situacije.

Lahko bi bilo slabše. Veliko je ljudi, ki so svojega starša izgubili za vedno. Moj oče je samo en telefonski pogovor stran.

To življenje je samo začasno. Preizkušnje bodo prišle in odšle. To življenje bo minilo, preden se bomo dobro zavedli. In kar sledi, je pravzaprav tisto, kar resnično pričakujemo.

Bog nam naloži samo toliko, kolikor lahko prenesemo. In tukaj ni potrebna nobena nadaljnja razlaga več.

Foto: storyblocks.com