Pet stvari, ki jih ne recite staršem dvojčkov

»A sta dvojčka?« »Hm, ne – trojčka.« J Dvojčke ljudje hitro opazijo, seveda pa včasih od navdušenja rečejo stvari, ob katerih se utrujenim mamicam dvojčkov v glavah odvrtijo malce bolj cinični odgovori.

Ko sem se prvič pojavila med ljudmi z novorojenima dvojčkoma, je bilo vse polno navdušenja (vključno z mano), ko pa so se stvari malce umirile in starši dvojčkov postajamo vedno bolj utrujeni, nas nekatere izjave ali vprašanja hitro pripravijo do tega, da na, po našem mnenju neumno, vprašanje (ki v resnici sploh ne obstaja) damo neumen odgovor ali odgovorimo z retoričnim vprašanjem. Zgolj zato ker smo preutrujeni, da bi zmogli na dobronamerne prijazne pozdravne stavke odgovoriti v istem tonu.

Takrat se v mislih, občasno pa tudi v besedah, zatečemo k humorju. Nekaj takih sem nabrala na lastnem zeljniku, nekaj pa so jih zapisali drugi, da vas malce nasmejemo iz sveta dvojne sreče, h kateri spada tudi to, da si neizbežno bolj opažen in večkrat ogovorjen.

 1. A sta dvojčka?

Običajno prvo vprašanje mimoidočih. Moja dva sta si kljub dvojajčnosti zelo podobna, enako velika, enako težka, tako da zares ni težko ugotoviti, da sta dvojčka. Včasih se mi podi po glavi, da bi rekla: »Ne, nista.« Bi me zanimala reakcija in preiskovalni pogled … Zagotovo bi sledila tišina. No, verjetno vprašanje sploh ni mišljeno dobesedno, ampak je samo dobra iztočnica za navezavo stika z nami. Zakaj pa ne?

Sem pa prepričana, da so dvojčki, sploh tisti malce večji otroci, veliko bolj veseli vprašanja o njihovem imenu kot o DNK. Seveda pa je vprašanje popolnoma na mestu pri dvojčkih, ki so si različni.

2. Kakšna sreča! Enkrat za dvakrat.

Mamice dvojčkov smo na to »paketkanje« običajno precej občutljive, ker si želimo, da bi nas kdo videl ne le v tem, kako se lahko pokažemo in ponosno razkazujemo svoj dvojni zaklad, ampak da bi nam namenil kakšno sočutno ali le prijazno »nedvojno« besedo.Zelo neposrečeno. Sreča je resda dvojna, a če me ta izjava doleti potem, ko sem z obilico motiviranja in z nemalo truda spravila na zrak dve razgreti otroški bučki, bi matematični del raje preslišala. Sploh ker je nadaljevanje običajno: »Vedno sem si želela dva.« V takih utrujenih trenutkih najraje na glas rečem: »Ne veš, česa si želiš.« Mamice dvojčkov smo na to »paketkanje« običajno precej občutljive, ker si želimo, da bi nas kdo videl ne le v tem, kako se lahko pokažemo in ponosno razkazujemo svoj dvojni zaklad, ampak da bi nam namenil kakšno sočutno ali le prijazno »nedvojno« besedo. Menda to dobro razumejo tudi mamice več enojčkov z majhno starostno razliko.

3. Super! Dva za ceno enega.

Podobno kot zgornji stavek, a vendarle drugačen. Taka tržna logika zares nalije olja na ogenj. J  Pa to ne pomeni, da svojih otrok nismo vesele – imeti dvojčke je zares čudovito in polno izzivov, a tako preprosto to vendarle ni. Vzgajanje dvojčkov je pravzaprav hudo naporno delo. Vzemimo tokrat dobesedno tisto o ceni – žal ne drži: v trgovini zaradi dvojčkov ne bom dobila dveh posteljic po polovični ceni ali dveh paketov plenic za ceno enih. Ne, skrb za dva dojenčka/malčka pomeni vložiti svoj čas, energijo in tudi denar v skrb dveh, le da se to dogaja naenkrat. In prav zaradi tega »naenkrat« imamo dostikrat občutek, da ne gre za dvojno, ampak trikratno, štirikratno, petkratno … delo.

4. Vem, kako je! Imam sama enega.

Res veš? Ko povem, da že zelooo dolgo spim samo na obroke in da se ne spomnim, kdaj sem prespala več kot tri ure v enem kosu, je to običajno tisti sočutni odgovor mamic. Toda, verjemite mi, da nas tak odgovor ne bo potolažil (sploh če imamo doma še kakšnega nadebudneža poleg dvojčkov), saj v takih trenutkih, ko potožimo nad nespanjem, običajno potrebujemo le uho, ki bi nas slišalo v kriku, da smo kronično utrujene in da si želimo samo in zgolj spanca, vse ostalo bomo že nekako preživele. Zadostoval bi že prvi del, še lepši bi bila zamenjava »vem« za »razumem«.

5. Ooo, dvojčka! Kako sladko!

Zares so sladki. Še posebej, ko nas vidite na sprehodu, ko mirno gledata iz vozička ali se celo smejeta, ali če gledate »sladke« in smeha polne posnetke na Youtubu. Nazadnje, ko je taka izjava v nemščini priletela na ušesa mojemu možu po kot švicarskem siru preluknjani noči v kampu na morju, si ni mogel kaj, da ne bi sprehajalca s kislim nasmeškom povabil: »Pridite preživet z nami en dan in eno noč. Mogoče ne bo več samo sladko.« Da ne bo pomote: tudi ko sama hitim nasproti svojim otročičem in možu, se mi zdijo vsi štirje strašno sladki, le po kakšnem precej napornem obdobju si z možem želiva, da bi imeli doma več rok, ki bi nam pomagale te »sladke« otroke motivirati, nahraniti, dvigovati, loviti na dva konca, dati spat … Vsaka, zares vsaka roka, pomaga. Hvaležni vam bomo veliko bolj, kot si lahko mislite!