Papež Frančišek o zakonski ljubezni in hišnih ljubljenčkih

Jezusova ljubezen do Cerkve je po besedah papeža Frančiška nekakšen referenčni model za ljubezen med zakoncema. In na katerih treh stebrih sloni?

V kapeli doma svete Marte, kjer prebiva papež Frančišek, je bila pri maši 2. junija zjutraj nekoliko drugačna zasedba kot običajno – 15 zakonskih parov. K maši s papežem Frančiškom so prišli, da bi se ob oltarju zahvalili za svoje zakonske obletnice – nekateri za 25., drugi celo za 60.  

Priložnost je bila kot nalašč za to, da papež Frančišek v pridigi spregovori o temeljih zakona. Izpostavil je naslednje tri stebre zakonske ljubezni: zvestobo, vztrajnost in rodovitnost. Referenčni model za ljubezen med zakoncema nam po papeževih besedah predstavljajo “tri Jezusove ljubezni”: ljubezen do Očeta, do njegove matere Marije in do Cerkve.

Jezus se je s Cerkvijo poročil iz ljubezni.Jezusova ljubezen do Cerkve je res velika, saj se je z njo, kot pravi papež, »poročil iz ljubezni«. Kakšna pa je ta Jezusova nevesta? »Lepa, sveta, grešna, on jo ljubi ne glede na vse.« Iz tega Jezusovega zgleda lahko po besedah papeža Frančiška razberemo tri značilnosti zakonske ljubezni: »Je zvesta ljubezen. Je ljubezen, ki vztraja. On se nikoli ne utrudi v tem, da ljubi svojo Cerkev. In je rodovitna ljubezen.«

Neutrudno zvesta

»Jezus je tisti, ki je zvest,« prvi temelj zakonske ljubezni opisuje Frančišek. Zvest ostaja tudi do tistih, ki ga zatajijo in grešijo, saj ne more zatajiti samega sebe. Zvestoba je v samem bistvu Jezusove ljubezni.« In kaj to pomeni za zakon med možem in ženo? »Ta zvestoba je kot luč, ki obseva zakon. Zvestoba ljubezni. Vedno.« Tako kot Jezus odpušča svoji Cerkvi, morata zakonca prositi drug drugega odpuščanja in tako lahko »gre zakonska ljubezen naprej«.

Vztrajnost nosi družino

Mož in žena vsako jutri vstaneta in svojo družino nosita naprej.Zakonca morata živeti svoj zakon z vztrajnostjo, sicer ljubezen ne more naprej,« je nadaljeval papež. »Vztrajnost v ljubezni, v dobrih in slabih časih, tudi ko so težave: težave z otroki, finančne težave, težave tu, težave tam – a ljubezen vztraja, potiska naprej, vedno poskuša najti rešitev, rešiti družino. Vztrajnost: mož in žena vsako jutri vstaneta in svojo družino nosita naprej.«

Nerodovitnost udobja

Na koncu se je papež Frančišek zaustavil še ob tretji značilnosti, rodovitnosti. Jezusova ljubezen je tista, ki »dela Cerkev rodovitno«, ji preko krsta pridružuje nove otroke, preko zakonske rodovitnosti raste tudi Cerkev.

»V zakonu je lahko rodovitnost včasih na preizkušnji, če otrok kar ni ali so bolni,« je opozoril papež in dodal, da se lahko tudi zakonci, ki se soočajo z neplodnostjo ali izgubo, zgledujejo po Jezusu in črpajo moč iz rodovitnosti, ki je med Kristusom in njegovo Cerkvijo.

Ne deluje tako, kot deluje Jezus s svojo Cerkvijo: dela jo rodovitno.Izpostavil pa je tudi tisto, kar Jezusu ni všeč – na primer zakone, v katerih se zakonca namerno odločita, da bosta ostala nerodovitna in nočeta imeti otrok.

Krivdo za takšne odločitve papež pripisuje »kulturi udobja«. Ta kultura, ki je že izpred desetletja, nas prepričuje, da je bolje ne imeti otrok. »Tako lahko vidiš svet, hodiš na počitnice, imaš imenitno hišo na deželi, si brez skrbi«.

Ljudje mislijo, da je »lažje imeti psička in dva mačka, in svojo ljubezen posvečati tema dvema mačkom in psičku. Mar ni res tako? Ste se sami že srečali s tem?« je papež spraševal navzoče v kapeli.

»Na koncu pa se takšen zakon konča v starosti in samoti z grenkim priokusom osamljenosti. Ni rodoviten, ne deluje tako, kot deluje Jezus s svojo Cerkvijo: dela jo rodovitno.«

Zakonci pri maši s papežem Frančiškom

Vir: it.radiovaticana.va