Otroke vzgaja to, kar starši so, ne to, kar starši govorijo

Foto: Shutterstock

To je znani citat še bolj znanega učenjaka – Carla Gustava Junga.

Saj to dejstvo načeloma vsi poznamo in tudi sprejemamo. Tistega, ki govori drugače kot dela, ljudje označimo za hinavca.

Vsi torej vemo, da bo otroka bolj kot naše besede, nasveti, karanje, popravljanje … oblikovalo to, kar mi smo. Kako mi živimo, kako mi delujemo, kako se obnašamo, kako se odzivamo, kakšne odnose imamo z drugimi, kakšen odnos imamo do sebe, kakšen odnos do presežnega, do dela, učenja … kakšna je naša osebnost in kakšen je naš karakter.

Morda lahko občasno koga, ki nas ne pozna prav dobro preslepimo, gotovo pa ne moremo preslepiti svojih otrok. Redko kdo nas pozna tako dobro in nas opazuje tako podrobno kot oni.

No, in potem se slej ko prej, če le ne živimo povsem v luknji svojih iluzij, na tej poti življenja srečamo s precej brutalno resnico.

Katero?

Da so otroci naše zelo jasno ogledalo in da ni nujno, da nam je ta odsev všeč.

No, to še ni tista brutalna resnica.

Brutalna resnica je ta, da morda kot odrasli oblikovani ljudje nismo tako zelo v redu, kot bi radi bili ali kot si domišljamo, da smo in naše ogledalo (naši otroci) nam to podobo jasno pokažejo.

Če smo vsaj malo zreli, bomo to podobo kot pomembno informacijo hvaležno sprejeli in začeli delati na sebi.

Tukaj pa se nujno soočimo s precej veliko oviro. Kako se naj spremenim, kako se naj izboljšam, kako naj izpilim svojo osebnost, svoje odnose, svoje življenje …?

Naši starši so opravili nalogo, ki jo pač so in kakor dobro ali slabo jo so. Da nas bo vzgajal kdo drug, je že prepozno.

Jung, ki je bil mojster raziskovanja svojih in tujih globin, je zapisal tudi drugo pomembno misel in sicer, da če se človek ne vzgaja in ne omeji sam, ga omeji življenje. Če se ozremo okoli sebe, imamo takšnih primerov na pretek.

Zato je morda skrajni čas, da zaradi sebe in svojih otrok, začnemo delati na sebi. Nekatere čaka majhen kupček kamenja, druge gora skal. Tudi zgolj nekaj prevoženih samokolnic vašega notranjega nereda bo lahko material za most, preko katerega bodo vaši otroci sproščeno stekli v svoja življenja. Kajti življenje vedno nagradi trud, ki ga vložimo v delo na sebi.

Kako se torej lahko odrasel človek spremeni?

Gotovo ima vsak svojo osebno pot, nekaj poti pa je univerzalnih. Oglejmo si te.

Literatura in umetnost

Pregovor pravi, da kdo bere, živi tisoč življenj, kdor pa ne, pa le eno samo. Literatura ima lastnost, da preko nje doživimo izkušnje in zgodbe, ki jih sicer nikoli ne bi. Oblikuje nam naš moralni sistem in vrednote. Dobra literatura zmore premakniti zelo velike skale in lahko pomembno vpliva na naše odločitve in način življenja. Poiščimo dobre knjige, ki jih je zgodovina prepoznala kot dragoceno dediščino človeštva.

Obstaja prav posebna veda – biblioterapija. Ki nikakor ni zgolj zbirka sodobnih knjig za samopomoč. V stari Grčiji je nad vhodom v knjižnico v Tebah pisalo, da je to »kraj zdravljenja duše«. Literatura temelji ravno na tem, da s tem, ko se poglobimo v nekaj, kar je napisal nekdo drug, pa naj bo to poezija ali proza, povzročamo resnične učinke, fantaziramo ter se čustveno in vedenjsko spreminjamo. Biblioterapijo zelo uspešno uporabljajo tisti, ki ukvarjajo z zdravljenjem odvisnosti.

Gibanje in narava

Znanstveno je dokazano, da se pri gibanju aktivirajo deli možganov, ki se sicer ne. Sproščajo se hormoni sreče, ki nam dajo občutek nagrade in zadovoljstva. Misli se umirijo, zberejo in lažje vidimo jasno sliko svojega življenja. Z rednim gibanjem si pridobimo red, vztrajnost, zdravje … in odlično ga lahko vključimo v družinski čas. S tem tudi otrokom predamo izjemno popotnico za življenje.

Človeško telo je ustvarjeno za gibanje in v naravnem okolju se uglasi s svojim notranjim kompasom. Ne zametujmo tega mogočnega orodja.

Molitev in odnos z Bogom

Naj smo verni, nismo ali smo le tradicionalni verniki. Vsi veliki umi človeštva, vključno z zgoraj omenjenim gospodom, zagotavljajo, da ima odnos s presežnim, kakorkoli ga že dojemamo, moč in energijo, da nas preoblikuje. Bog v Svetem pismu obljublja: “Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.” (Ezk 36,26)

Iskanje stika z Bogom, preiskovanje svojih globin, molitev, meditacija, prebiranje božje besede … je najbolj gotova in varna pot do najboljše verzije nas samih. Zagotovo bodo na tej poti uspešno vključene vse druge poti, ki nam lahko koristijo. Kajti Bog obstaja in naklonjen nam je. Hoče to, kar je za nas najboljše. Pripravljen je spregledati mnoge ovinke in stranpoti, le da bi mi dosegli to, kar nam je namenjeno. Večno srečo.

Veliki umi človeštva

Pot so pred nami prehodili že mnogi. Nekateri tako uspešno, da so pustili mogočen vtis na druge ljudi in se vpisali v zgodovino. Viktor Frankl, ki je preživel grozote druge svetovne vojne je oblikoval čudovit nauk o smislu. Pravi, da ne gre za to, kaj lahko mi pričakujemo od življenja, ampak gre za to, da se vprašamo, kaj življenje pričakuje od nas. In če sledimo temu, bomo našli smisel in živeli polno, izpolnjeno, srečno in pomirjeno življenje.

Poučimo se o spoznanjih tistih, ki so se izkazali kot modri in preudarni ljudje. Preučimo, kako lahko njihove nauke in nasvete vključimo v naš vsakdan, odnose in način življenja.

Sanje

Tudi naše sanje so lahko močno sredstvo naše osebnostne in duhovne rasti. V svojih globinah (v sebstvu po Jungu) najdemo tisti izvir iz katerega je človek ustvarjen po božji podobi in ena močnejših govoric našega sebstva so gotovo sanje.

Urška Ajdišek je v intervjuju, ki bo na našem portalu objavljen to nedeljo povedala: “Povprečen kristjan ima občutek, da so sanje nekaj vraževernega. Toda sanje so vedno bile pomembne v krščanstvu. Zelo mi je žal, da smo to izgubili, da to ni več naš notranji kompas. Ker ga ni strokovnjaka, terapevta, ki bi več vedel o tebi, tvoji psihi, tvoji duši … ki bi bil boljši vodnik kot tvoje sanje.” Vabljeni k branju.

In še nekaj. Ne rabimo točno tiste knjige, tistega tečaja, tistega psihoterapevta … treh ur časa na dan. Začnimo s čimerkoli. Primimo se česarkoli in začnimo, življenje bo nagradilo trud in prizadevanje, ne pa tudi načrtovanja in fantaziranja kako bo, ko bo, kaj bi moralo biti, da bi bilo, kaj bo morali drugi storiti, da bi jaz lahko začel … Začnimo, kjer smo, zdaj, s tem kar imamo na voljo.