Otrok ne bere? Ni konec sveta!

Veliko je člankov, kako otroke spodbuditi k branju, kako brati z njimi in kako pomembno je, da tudi starši beremo. Ne boste pa našli članka, ki pove, da tudi, če otrok ne bere, še ni konec sveta. Zato bi ga rada napisala …

Da se razumemo – obožujem branje. Od nekdaj sem se rada izgubljala v knjigah. Tudi s svojimi otroki zelo rada preživljam čas ob glasnem branju. In z besedami težko izrazim, kako toplo priporočam to aktivnost prav vsakemu staršu.

Pa vendar me vedno znova čudijo črnogledi naslovi člankov, kako malo Slovencev bere, kako slabo se knjige prodajajo … Prav tako mi je nenavadno, ko kakšna mama potoži, da ne glede na vsa njena prizadevanja njen otrok (običajno je sin) nikakor noče v prostem času vzeti knjige v roke.

Ni treba, da popolnoma vsi otroci zrastejo v strastne bralce. Vsem ljudem pač knjige ne dajo istega zadovoljstva. 

Dragi starši, ni treba, da popolnoma vsi otroci zrastejo v strastne bralce. Vsem ljudem pač knjige ne dajo istega zadovoljstva. Dobro je, da otroke k temu spodbujamo. Ampak riniti z glavo skozi zid, če vidimo, da mu branje ne odgovarja, nima smisla, saj mu ga bomo kvečjemu priskutili.

Branje je že koristno, ampak …

Saj branje je koristno. Širi obzorja, bogati besedni zaklad, uri spomin, omili stres in sprošča ter je po vrh vsega še zabavno. Toda ne za vse. Pač. Ne za vse.

Prav smešno mi je brati obupane prognoze, kako mladi nič več ne berejo in da branost knjig še nikdar ni bila tako nizka kot je danes. Res? Če pogledamo le 100 leti nazaj, ugotovimo, da je bil uspeh, če je povprečen slovenski 10-letnik sploh znal tekoče brati. Opletati z najnižjo branostjo je povsem nepotrebno nabijanje slabe vesti.

In to stalno spodbujanje, da je treba brati, brati, brati, brati … Skoraj nobene besede pa nikdar o tem, kaj naj se bere. Je res najbolj pomembno le to, da naši otroci pač berejo, karkoli pač že? Kar vprašajte založnike in knjižničarje, kaj gre najbolj v promet. Večina odraslih, ki berejo, so pravzaprav ženske, ki požirajo puhle, po istem kopitu in masovno producirane ljubezenske romane. Kar ni ravno nek intelektualni dosežek. Če je to tisto branje, za katerega naj bi vzgajali hčere, jih raje usmerim v vrtnarjenje ali klekljanje.

Početi nekaj s strastjo

Ob vsem tem spodbujanju k branju se mi zdi, da se na nekaj pozablja. Pomembno je, da otrok nekaj počne zagnano, s strastjo. Pa naj bo to karkoli. Če je kljub vsem poskusom mlačen do zgodbic in knjig, pa naj se z vsem srcem loti česa drugega. Kakega športa, vrtnarjenja ali skrbi za domačo žival, recimo. Nečesa pač, za kar se bo moral potruditi, se čemu tudi odreči in ob čemer mu bodo vsaj od časa do časa zasvetile iskre v očeh.

Zakaj se ljudem zdi, da morajo imeti slabo vest, če v vsem letu niso Kakorkoli – branje je krasna aktivnost. Zelo koristna. Zelo dobrodošla. Ni pa nujna za preživetje.prebrali niti ene knjige, ne pa tudi, če v vsem letu niso vzgojili niti ene rastline, niso na noben inštrument zaigrali niti ene pesmi, niso imeli niti enega pogovora v tujem jeziku ali obiskali niti ene znamenitosti v tujini (teden v kampu na Hvaru ne šteje, da se razumemo)?

Toliko področij je, na katerih si ljudje lahko širimo obzorja, krepimo pozornost, zaposlimo možgane in tako ali drugače rastemo. Nič hudega ni, če to ni branje. Pomagajte otroku to njegovo zanimanje ali talent poiskati, če ga še nima, nato pa ga spodbujajte, da ne obupa pri prvi prepreki.

In če vendarle še vedno mislite, da bi človek moral vsako leto prebrati vsaj nekaj knjig, naj vas potolažim: ni izključeno, da se ne bo otrokom, ki jim tako skrbno in vztrajno ponujate knjige in jih spodbujate k branju, pa se ga zaenkrat še otepajo, odprlo šele v odraslosti in bodo takrat postali strastni bralci.

Kakorkoli – branje je krasna aktivnost. Zelo koristna. Zelo dobrodošla. Ni pa nujna za preživetje. Vaši otroci lahko povsem normalno odrastejo v zrele in prijetne odrasle, tudi če v vsem letu ne preberejo niti ene same samcate knjige. Obljubim!

foto: storyblocks.com