Predstavljajte si, da so vas izstrelili na neznani planet. Tam vas obkrožajo sami neznanci, katerih jezika ne razumete. Dva od teh tujcev vas vzameta v svojo oskrbo. Popolnoma ste odvisni od njiju – le onadva lahko zadovoljita vaše potrebe, kot so lakota, žeja, udobje in predvsem občutek varnosti.
Nato si predstavljajte, da je nekaj zelo narobe: nekaj vas boli, ste neznosno žejni ali pa potrebujete čustveno podporo. Vendar vaša oskrbnika preslišita vaše krike stiske, vi pa ju nikakor ne morete priklicati, da bi vam pomagala ali razumela vaše potrebe. Zdaj imate že drug problem, ki je veliko resnejši kot prvi: počutite se popolnoma nemočni in sami v tujem svetu.
Tako tudi dojenček v vsej svoji nedolžnosti predpostavlja, da imamo mi kot njegovi starši prav, kar koli pač že počnemo. In če ne storimo nič, dojenček predpostavlja, da je v težavah zato, ker nam ni mar zanj. Nima še sposobnosti, da bi razumel, da smo le preveč zaposleni, raztreseni, zaskrbljeni, zavedeni od »strokovnjakov« ali pa preprosto neizkušeni. Ne glede na to, kako globoko ljubimo svojega otroka, je predvsem zunanji izkaz ljubezni tisti znak, ki ga otrok lahko razume.
Nihče ne želi biti prezrt in če se to zgodi, to prinaša občutek nemoči in jeze, ki neizogibno škodi odnosu. Vendar se tako ne počutimo samo odrasli, pač pa tudi otroci in dojenčki. Pomislite, ali bi zavrnili prošnjo odraslega, ki bi vas prosil za pomoč, ker se ne počuti dobro. Dojenček ne more prositi na tak način; lahko samo joka in joka, dokler se končno kdo ne odzove ali dokler sam ne obupa.
Takojšen odziv na dojenčkov jok je bil nekaj povsem običajnega skozi tisoče let do današnjih dni. V naši kulturi predpostavljamo, da je jok nekaj normalnega in neizogibnega pri dojenčkih. Vendar je v tistih družbah, ki še živijo v pravem stiku z naravo in kjer prve mesece dojenčke nosijo tesno ob telesu, jok zelo redek. In v nasprotju s prepričanjem mnogih izmed nas ti dojenčki postanejo samostojni veliko prej kot tisti, ki niso deležni takšne oskrbe.
Raziskave tudi kažejo, da otroci, ki so uživali najbolj ljubečo skrb v otroštvu, odrastejo v najbolj ljubeče odrasle, ki dajejo varnost, medtem ko se pri dojenčkih, ki so bili prisiljeni v »pokorno« vedenje, prebudijo občutki zamere in jeze, ki se kasneje lahko izrazijo na škodljive načine.
Glavni argument za ignoranco dojenčkovega joka je strah pred tem, da bi otroka »pokvarili«. Zato niso redki nasveti v brošurah za starše, ki pravijo: pustite otroka nekaj časa jokati. Vendar se dojenček ne more sam soočiti z vzrokom svojega joka. Ne more se sam nahraniti, ne more se previti, ne more poskrbeti za svoje udobje, kot je to predvidela narava.
Odgovornost staršev je, da zadovoljimo dojenčkove potrebe po oskrbi, varnosti in ljubezni. In nikakor ni odgovornost dojenčka, da izpolni potrebo staršev po miru in samoti.
Prezreti dojenčkov jok je tako, kot bi želeli prezreti znak za dimni alarm. Tako kot naj bi nas zvok detektorja dima opozoril na nevarnost, je tudi jok otroka opozorilo staršem. Dojenčkov jok je dar narave, ki omogoči, da se dojenček ob skrbnem odzivanju staršev razvije v odraslega z veliko zmožnostjo ljubezni in zaupanja.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Se strinjam. Fajn članek!
Krasen sestavek! Dobra primerjava – izstrelitev na neznani planet. Hvala! Se popolnoma s3njam. Opozorila pa bi na to, da članek v bistvu govori o NOVOROJENČKU. Na njegov jok se je nujno odzvati. Dojenčka npr. pri 8-ih mesecih, pa lahko malce tudi pustimo (seveda če preverimo, zakaj joka (mu ne uspe doseči žogice, ki se je odvalila? Dajmo mu čas, da se še malo potrudi……..)
Dober članek. Danes mamice potrebujemo dovolj poguma, da se upiramo nasvetom stare šole naših staršev, tet, sosed …, ki ob vozičku kar dežujejo.
Ne strinjam pa se – in na srečo ni to poanta članka – z izstrelitvijo na neznani planet med same tujce. To se res zgodi ob nadomestni nosečnosti, posvojitvah itd. Sicer pa dete med nosečnostjo z materjo ustvati stik, sliši njen glas, jo prepozna, takoj po rojstvu tudi po vonju … skratka vsaj MAMI MU NI TUJKA. Znano pa je, da zaznava tudi očkov glas … Tako da tako črno tudi ni 😉 Pravijo pa, da je rojstvo eden najhujših stresov, ki ga človek doživi v življenju.
Zanimivo razmišljanje
Vendar se moramo zavedati, da je potrebno ravnati letom (mesecom) primerno in da imajo različni starši različne pristope.
Pri sebi opažam drug problem, da imam večkrat slabo vest, ker se zaradi dojenčka ne morem odzvati na dvoletnikove želje.
Se strinjam, dojenčka ne moremo pustiti jokati. Če nam kdo tako svetuje, kot starši začutimo, da to ne bi bilo prav. Če kdaj tako naredimo imamo slabo vest…
Vendar pa članek ne pove, kako naj se odzovemo. Dojenček, ki je mlajši od 3-4 mesece namreč velikokrat joka tudi takrat, ko je sit in čist, skratka, ko mu navidez nič ne manjka.
Nam je pri tem pomagal video The happiest baby on the block ameriškega pediatra Dr. Harveya Karpa. Toplo priporočam!
Ta članek je znak permisivne vzgoje (Spock je utemeljitelj- on se je javno upravičil za to idejo, njegov sin je naredol samomor – očitno je bil zaradi take vzgoje zelo srečen?!). Nikakor se ne strinjam, ker sem videla in še vidim otroke, katerih starši so se odzvali na vsak jok in stok (delala sem kot učiteljica, sedaj kot vzgojiteljica). TI otroci se niso sposobni soočiti s svetom, so negotovi in preplašeni. V nasprotju z otroki, katerim se zdrave meje postavijo že po rojstvu in odraščajo srečni in zadovoljni.
P.S.: Kdo je avtor članka?
Ta članek ni znak permisivne vzgoje, pač pa sočutne vzgoje.
Poleg tega očitno ne ločite med odzivom na otrokov jok in med uresničevanjem otrokovih želja. Če se odzovemo na otrokov jok, še ne pomeni, da moramo narediti tisto, kar on hoče, pač pa, da ga slišimo.
Sicer je pa tu govora o dojenčkovem joku in raziskave kažejo, da se ravno otroci, ki so bili že kot dojenčćki spregledani, veliko volj negotovi in preplašeni, medtem ko so otroci, na katere so se starši odzivali, prej samostojni, samozavestni …
In kot že ničkolikokrat povedano: dajte si prebrati, kaj je permisivna vzgoja in kaj sočutna vzgoja.
Poznam preveč otrok vzgojiteljev, ki si je naredilo samomor. Večina razlag gre v smer, da se vzgojiteljice in vzgojitelji veliko bolj kot začutiti otroka ukvarjajo s tem kako jih vzgojiti… med tem pa jim gre življenje mimo.
Vzgojo lahko zavijate v lepe besede, kot je sočutna vzgoja, konec koncev gre pa za isto stvar. Ko otrok zajoka, puf in si že pri njemu. V preteklosti jih niso tako vzgajali, pa so bili ljudje bolj čustveno in socialno zreli. Zanimivo, ne? In če ta sočutna vzgoja tako super vpliva na otroke, zakaj potem vsak dan gledam žalostne, živčne in nestabilne otroke, ki so imeli takšno vzgojo? Zakaj potem taki otroci pri petih letih rabijo psihiatra? In tisti, ki jih ne vzgajajo tako “sočutno” imajo vesele in zadovoljne otroke? Nekaj se tukaj ne bo ujemalo, ne? Takšne vzgoje so zelo lepe na papirju, sliši se tako lepo….
Zdrava pamet, ljudje! Zdrava pamet! Ne rabiš nobenega članka, nobene knjige o vzgoji, če se držiš zdrave pameti!
resnici na ljubo sem pobrskala po wikipediji … pa še mal pogooglala:
dr. spock ni utemeljitelj permisivne vzgoje. je pa avtor, ki je naredil v ameriki revolucijo . njegova knjiga je najbolj prodajana knjiga o vzgoji.
v času ko so pozivali mame naj otroke hranijo na uro in da naj jih nikar ne pestvajo ko jokajo, ker jih bodo razvadile, je uspel podati malce bolj human pristop k vzgoji.
sam je pozival k trdnemu vodenju in ljubečemu odnosu do otrok. prvi je rekel, da je starševstvo lahko tudi zabava, da je prav da so tudi potrebe staršev zadovoljene…
nikoli se ni opravičeval za svoje nauke, so ga pa obtoževali, da je zavozil celo generacijo.
samomor pa ni naredil njegov sin ampak njegov vnuk, ki je imel shizofrenijo.
ima svojo internetno stran … in ko sem prebrala, da zagovarja time out … sem nehala brati.
to ni v skladu s sočutno vzgojo, ki jo sama zagovarjam, … zato ga tudi ni med avtorji, ki jih jaz poznam.
nesrečne generacije so pa posledica nerazumevanja potreb, lastnih in otrokovih … ali je možno preveč ljubiti? ne. ne krivite ljubezen za bolezen!in ne mešajte odvisnosti, samožrtvovanja z ljubeznijo!