Gibanje fokolarov je ob izidu knjige Dragice Čepar in spremljevalnih dogodkih in objavah, včeraj podalo izjavo, ki jo objavljamo tudi spodaj. Na tem mestu pa predstavljamo odziv avtorice knjige Sledovi luči in teme, v katerem izpostavlja nekatera dejstva, ki so v izjavi Gibanja po njenem mnenju predstavljena enostransko in zavajajoče:
Spoštovani,
Z zanimanjem sem prebrala izjavo Gibanja fokolarov ob izidu moje knjige Sledovi luči in teme: Moja kalvarija v Gibanju fokolarov. V dneh od napovedi izida in predstavitve knjige pa vse do danes namreč s strani slovenskih predstavnikov Gibanja nisem prejela nobenega odziva, pa čeprav imam še vedno status posvečene fokolarine in naj bi bili člani Gibanja moji bratje in sestre.
Veseli me, da je bila knjiga deležna pozornosti tudi med člani Gibanja. Pisanje mi je gotovo prineslo olajšanje in pomiritev, upam pa, da bo pomagala še komu, da si bo priznal, da je žrtev zlorabe, in o tem spregovoril. Predvsem pa, da bo v odgovornih ne samo v Gibanju fokolarov, ampak tudi v drugih skupnostih prebudila občutljivost za duhovne zlorabe, ki jih je tako težko prepoznati in še težje dokazati.
V nadaljevanju želim predstaviti nekaj svojih pogledov in dejstev, za katere menim, da so v izjavi Gibanja predstavljena enostransko in zavajajoče.
Najprej glede finančne pomoči, ki sem jo prejela od Gibanja fokolarov. Ko sem se leta 1992 iz Rima vrnila v Ljubljano, mi je Sara ob prihodu rekla: »Zdaj si v mojih rokah. Nihče več te ne bo mogel rešiti, niti (…) niti Chiara«, o čemer pišem tudi v knjigi (str. 127). Takrat mi je tudi rekla, da se moram osamosvojiti finančno in da ne smem pričakovati pomoči od Gibanja. Obenem je prekinila tudi plačevanje prispevkov za pokojnino, ki so mi jih dotlej plačevali v Rimu (str. 129).
Dodaten nož v srce so bile tudi Sarine besede, ko sem jo prosila, ker še nisem imela opremljene kuhinje, da bi prihajala par dni v fokolar na kosilo. Rekla je: »Nikakor, ker moramo vsi izpolnjevati Chiarino voljo«.
Šokirana in prestrašena si nekaj let še pomisliti nisem upala, da bi jo prosila za denar, da ne bi »rušila edinosti«. Tako so me prisilili, da sem dolga leta živela ne samo v duhovni in psihološki negotovosti, ampak tudi eksistencialni stiski, saj sem bila prisiljena z raznih strani prejemati pomoč. To ni bilo dostojanstveno in je predstavljalo še eno zlorabo.
Neposredno pred Chiarinim obiskom Slovenije leta 1999, mi je Gibanje res zagotovilo denar za nakup majhnega stanovanja, ne pa tudi za njegovo prenovo in opremo. Vendar pa tega ni storilo iz ljubezni, ampak iz strahu pred napovedanimi protesti ob Chiarinem prihodu. Te okoliščine omenja tudi Chiarino pismo v Vatikan iz leta 2003, ki ga omenjam v knjigi (str. 179).
Do leta 2002 sem se v glavnem preživljala sama, razen prvega leta, ko mi je Gibanje zagotovilo denar za najemnino, in potem leta 1999, tik pred nakupom stanovanja, ko mi je centralna odgovorna pomagala plačati najemnino za zadnje tri mesece.
Ko sem bila v nekem trenutku leta 1998 v veliki stiski, sem prosila odgovorno za fokolar v Ljubljani, če bi mi lahko plačala dve položnici. Zelo se je jezila name, da tega ne bo storila, ker to ni njena dolžnost, saj nisem več fokolarina. Potem pa mi tudi ni hotela poslati dokazila, če jih je res plačala ali ne.
Šele leta 2002 me je v Švici odgovorna za tajništvo vprašala, če bi potrebovala pomoč. Vsa prestrašena sem sramežljivo pritrdila in začela mi je občasno pošiljati po 200 nemških mark. Takrat mi je tudi Oreste Basso, pretresen zaradi Chiarine zavrnitve (str. 180-187), podaril 500 nemških mark.
Tudi za redno mesečno pomoč, ki jo prejemam od leta 2006, se v Gibanju niso odločili zaradi čuta pravičnosti, dolžnosti, ljubezni ali sočutja. Nasprotno, že leta 1999 so zahtevali, naj podpišem izjavo, da ne bom ničesar več terjala od Gibanja. To redno pomoč jim je leta 2005 naložilo Vrhovno sodišče v Vatikanu (str.212). Imenovali so jo »zaslužena pokojnina«, saj sem vse življenje dala Gibanju. Vendar tudi pri izplačevanju te pokojnine vsaj dvakrat letno prihaja do težav, na katere moram odgovorne opozarjati sama in jim dokazati, da pokojnine nisem prejela. Nazadnje se je to ponovilo letos malo pred izidom knjige.
Trditev, da so mi pomagali pri nakupu avtomobila pa je čista laž. Leta 1997 sem dobila 5000 nemških mark dediščine po očetu. Poleg tega mi je pokojna Lojzka Strajnar podarila 1000 nemških mark. S tem sem uspela kupiti rabljen Renault 5. Pri iskanju in izbiri avtomobila pa mi je stal ob strani prijatelj iz Ljubljane.
Lepo je, da je Gibanje fokolarov končno priznalo, da sem bila žrtev zlorabe, »še posebej kar zadeva zlorabo oblasti«. Res sem od Margaret Karram prejela osebno pismo, v katerem se mi v imenu Gibanja opravičuje za vse, kar sem v desetletjih moje kalvarije doživela.
Vendar pa to ni dovolj. Kjer je žrtev, je tudi storilec. Kdo je tisti, ki me je zlorabil? Kako bo sankcioniran? Kakšna je pri tem Chiarina vloga in odgovornost? Je Gibanje pripravljeno priznati, da je tudi Chiara naredila grobo napako, ki mi je uničila življenje? Predvsem pa, kakšne ukrepe bo Gibanje sprejelo, da se to ne bo ponovilo nikomur in nikoli več?
Dragica Čepar
Gibanje fokolarov je ob izidu knjige Dragice Čepar poslalo svojo izjavo, ki jo objavljamo v celoti:
Ob izidu knjige Dragice Čepar Sledovi luči in teme s podnaslovom Moja kalvarija v Gibanju fokolarov želi Gibanje fokolarov po natančnem branju knjige predstaviti nekatere svoje poglede.
V knjigi najdemo veliko resničnih dogodkov, še posebej kar zadeva zlorabo oblasti, ki jo je doživela znotraj gibanja. Ta boleča dejanja so osvetljena z njenega zornega kota, tako kot jih je sama doživela in zato si zaslužijo spoštovanje in razumevanje. Gibanje fokolarov si srčno želi, da bo objava zgodbe zanjo koristna, kot je sama zapisala, da bi osvetlila resnico, ki jo bo ozdravila in prispevala k temu, da se kaj podobnega ne bi nikoli več ponovilo. Prav iz spoštovanja do avtorice knjige in do vseh ljudi, ki so bili v Gibanju fokolarov vpleteni v različna obdobja njenega življenja, pa se nam zdi pomembno izpostaviti tudi, da v knjigi ni bilo omenjeno spremljanje Dragice Čepar in konkretna pomoč, ki ji jo je Gibanje fokolarov skozi več let nudilo.
Kljub poskusu objektivnega prikaza zgodovinskega dogajanja, je v knjigi tudi nekaj vrzeli in netočnosti, domnevanj o namerah drugih, posploševanja in neargumentiranih sklepov. Zato se nam zdi pomembno poudariti, da je Gibanje fokolarov vrsto let Dragici Čepar nudilo različne rešitve, da bi ji omogočilo bolj mirnejše življenje, med katerimi je na primer mesečni dohodek, ki ga še vedno prejema, nakup stanovanja na njeno ime in prispevek k nakupu avtomobila.
Predsedstvo gibanja je pred kratkim izrazilo razumevanje in jo prosilo odpuščanja za vse, kar je težkega doživela v gibanju in iskalo primerno rešitev, da bi postala del skupnosti fokolarov na način, ki bi ji najbolj ustrezal. Zagotovilo ji je tudi, da ji bo tudi v prihodnje nudilo potrebno materialno pomoč in duhovno bližino.
Marjeta Bobnar in Silvester Gaberšček v imenu Marijinega dela – Gibanja fokolarov
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Gibanje Fokularov je pristopilo diametralno drugače kot bi moralo.
Namesto, da bi se ponižno zazrlo vase in izvedlo samorefleksijo nad dogajanjem, kot je denimo to storila Skupnost Barka, raje nadaljujejo zlorabe dalje. Očitno je notri hujše kot sem si mislila.
O nekaterih mladih fokularih sem imela vsekakor boljše mnenje, a več kot očitno vsi po vrsti tiščijo glavo v pesek in od vodstva ne zahtevajo sprememb. S tem pa pomagajo izključno zlu.
Fokolarov ne poznam, razen kar preberem. Menim, da je vsaka človeška skupnost, ki je hermetično zaprta in se prav zaradi tega vanjo zatekajo tako izredno oblastni kot izredno ranljivi ljudje, podvržena zlorabljanju. Vsaka! To, da je bila Chiara Lubich (hrvaških korenin?) tako karizmatična se zdaj izkazuje kot osebna motenost, narcisoidnost itd. Takisto kot pri Rupniku ali pa v kakšnih strogo hierarhičnih civilnih delovnih ali družinskih okoljih. Hvalabogu se v današnjih časih o tem ve več. Globoko moteni ljudje, ki znajo prepričati druge, da se jim podredijo – makar v imenu Boga (halo, kdo jim je dal ta pooblastila oz. s kakšno brezsramnostjo so si ta pooblastila vzeli sami?), makar v imenu nekega nujnega napredka in novih časov … Žal mi je za vse žrtve, ker si predstavljam kaj so pretrpele in kako zlorabljene so bile. Mogoče pomaga vsaj malo, da nam že med odraščanjem nekdo razloži, da se nobeni skupnosti, niti cerkveni, ne smemo pokoravati. Dobro je, če tudi znamo sebe začutit, si reči, da smo vredni in ljubljeni in se nam ni treba nikomur udinjat. Že kot mlad bi moral to vsak dobiti od svojih staršev in vzgojiteljev.
Ne morem biti tiho, in ne izraziti svojega ogorčenja nad blatenjem osebe Chiare Lubich, ki jo nekateri , na osnovi ene prebrane knjige, označujejo kot ” osebna motenost”, ” narcisoidnost”, ” globoko moteni ljudje”….ipd.V mladih letih sem bila v gibanju, ki mi je dalo veliko lepega, še posebno Chiara, še posebno”Sara”….in vsi drugi.Iz gibanja sem se v svojem življenju oddaljila [ toda ne zaradi Chiare, Sare, ali kogar koli iz gibanja…] .Nisem član gibanja že leta,tudi član Cerkve pravzaprav ne, a prav zaboli me v dnu srca, ko berem take stvari in tako blatenje!
Bravo, obe komentatorki, tudi jaz se vajinemu mnenju pridružujem. Tole, Vera, kar si napisala, je najbolj pomembno: že od malega bi morali otroke vzgajati, da imajo svoje mnenje, da se nikomur ne pokoravajo, nihče ne more biti nadčlovek, da se znajo postaviti zase, da jim nihče ničesar ne vsiljuje, pa naj bo to doma, v šoli, v cerkvi. In potem bodo lahko odrasli v samostojne osebnosti, ki bodo znali razlikovati prijazen pristop od manipulativnega, toksičnega in nevarnega.