Odločila sva se vztrajati

Vir: Shutterstock

To je zgodba o prevari. O bolečini in okrevanju. O iskanju ljubezni. In zmagi. Izkušnja, ki je za nama, naju je okrepila in želiva si jo deliti z vsemi zakonci, ki zapadejo v krizo in ne vedo kako iz nje. Preveč ljudi beži od problemov. Preveč parov se loči. Poguma pa ima vedno manj ljudi. Midva sva imela pogum in sva začela pisati lepšo zgodovino sebi in svoji družini.

Ona:

Na skupno pot s svojim možem sem stopila pred 9 leti. V teh letih sva si uredila dom in si ustvarjala družinico. Mineva 2 leti, odkar sva začutila, da je v naši tričlanski družini prostora še za enega člana. S svojimi starši in sorodniki sva novico delila na božični večer. Prišlo je novo leto in z njim želja, da bi bilo to leto ljubezni in veselja. Bila sem srečna in v pričakovanju. Nisem vedela, kaj vse me še čaka v naslednjih mesecih. Nosečnost ni bila lahka. Imela sem veliko težav, zato sem morala ostati doma in skrbeti za to, da bom čim bolj zdrava in da bom donosila čim dlje. Takrat bi potrebovala veliko nežnosti, pozornosti, pa sem velikokrat imela občutek, da je ne dobivam v taki meri kot v prvi nosečnosti. Rekla sem si, da sem mogoče sama kriva in da se je mož odtujil, ker sem imela toliko težav in sem bila pogosto sitna. Ni bilo božanja trebuščka. Prišel je dan, ko so me zadržali v bolnišnici in po težki operaciji, kjer sem izgubila veliko krvi, sem povila majhno deklico. Kljub začetnim težavam sva obe okrevali in težko pričakali odhod domov.

Toda doma me ni čakalo navdušenje, dobrodošlica. Mož je sicer skrbel zame, toda čutila sem, da nekaj ni v redu, da ni iskren, da je nekako odsoten. En teden po porodu in okrevanju pa sem izvedela grozno novico. Priznal mi je, da ima že 8 mesecev razmerje z drugo žensko. Spoznal jo je kmalu po tistem, ko sem zanosila. In v vsem tem času nisem slutila nič! Krik, ki je prišel v tistem trenutku iz mene, slišim še zdaj. Bolečine pa ne znam opisati. Spomnim se samo tega, da me je krik tako izčrpal, da sem omedlela. In tisto noč sem prejokala in si stiskala mleko, da je otroka lahko nahranil on. Sama tega nisem zmogla. Želela sem si spanca, pa četudi večnega, samo da bi lahko pozabila, si malo odpočila. Rana od operacije ni več bolela, bolelo je srce, duša.

Naslednji dan sem preživela v razmišljanju, kako naprej. Nisem prenesla niti hčerine bližine. Toda naša dojenčica je samo mirno in zadovoljno spala v prepričanju, da je svet okoli nje lep. Nihče ni vedel, kaj preživljam, nisem prenesla pomilovanja. Zaprla sem se v svoj svet bolečine. Glavna skrb pa mi je bila, kako bi moža prepričala, da ne odide proč od nas. Mož je namreč že nekaj mesecev očitno živel v nekem drugem svetu, lažnem prepričanju, da ga lahko osreči druga oseba. Kljub temu, da sem bila ponižana, sem ga ljubila. Pomenil mi je vse. Mogoče še preveč. Včasih sem imela občutek, da ne morem živeti brez njega. Verjetno sem ga s svojo ljubeznijo dušila.
Moje razburjene misli je umirila prijateljica, ki me je usmerila na Frančiškanski družinski inštitut (FDI), ki nudi terapevtsko pomoč zakoncem in družinam v težavah. Prve terapije me je bilo strah, saj sem se morala zaupati neznani osebi. Toda na vratih naju je pričakala zelo srčna, nasmejana terapevtka in mi takoj dala neko upanje. Mož je bil na tem srečanju postavljen pred izbiro o nadaljevanju življenja z mano in svojo družino ali z žensko, s katero je vodil skrito življenje. Odločil se je za nas. Meseci, ko sva obiskovala terapije, so minevali hitro. Po vsaki terapiji sva z možem bila presenečena nad tem, kaj vse sva odkrila drug o drugem, pogovori so se velikokrat zavlekli dolgo v noč, toda začutila sva spet neko vez. Spoznala sva drug drugega, kot se še nisva nikoli. Spoznala sem, da sem z nekom že 12 let in da ga nisem poznala. Življenje je prvič dobilo nek smisel. Stvari so naenkrat postale bolj jasne. Z možem sva rešila probleme in sedaj ponovno gradiva zaupanje. Ne bom rekla, da nam ni težko, toda postali smo zelo trdno povezana družina. In zavedam se, da sedaj najina otroka odraščata v družini, kjer se bosta naučila konstruktivnega reševanja problemov in ne bosta bežala pred njimi. In v pomoč jima bo njun oče, ki je postal čisto drug človek.

On:

Vsak človek ima svojo življenjsko pot. Najina se je začela rožnato, nadaljevala trnovo in dobila še eno priložnost. Kot je že žena napisala, je za našo prihodnost zelo pomembna preteklost. Tisto, kar so nam starši položili v zibelko, nosimo še danes. Pa naj bo to slabo ali dobro. Prva slaba stvar, ki je bila položena v mojo zibelko, je bila ta, da me starši niso naučili, da se je potrebno v življenju pogovarjati in glasno reševati težave. Že po prvemu otroku, ki je s soncem napolnil najino hišo, so se začele pojavljati težave. Žena je večino časa posvečala sinu, sam pa nisem znal povedati, da jo potrebujem mogoče celo bolj kot jo je potreboval sin. Minevali so dnevi, meseci. Vsak dan enak drugemu. Moja življenjska cesta pa je postajala vse bolj vijugasta. Prišel je čas, ko sva se odločila za drugega otroka in z njim čas velikega strahu, da bo zame še manj časa kot ga je bilo. Nato pa sem na svoji življenjski poti prišel do križišča in se odločil za napačno smer. Naredil sem tisto, kar lahko naredi le strahopeten in hkrati izgubljen človek, tolažbo sem poiskal pri drugi ženski … Ko sva se z ženo kasneje pogovarjala o tem, sem vedno dejal, da sem takrat živel v nekem »drugem svetu«. In verjemite mi, da je res tako. Ko se enkrat spustiš v nekaj takega, izgubiš stik z realnim svetom. Naenkrat ne veš več, kaj je prav in kaj ne. Prišel je čas, ko tega bremena enostavno nisem več vzdržal in sem zato vse povedal ženi, hkrati pa sem bil trdno odločen, da zapustim svojo družino. Po vseh težavah, ki sem jih nakopal svoji družini, je žena zbrala dovolj moči in poguma in je za pomoč prosila terapevte na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Nato pa šok prva terapija – kot bi me velikan prijel in močno stresel. Terapevtka, ki ji danes lahko rečem angel, je v slabi uri v meni naredila zmedo, da skoraj nisem vedel, kako mi je ime. Že v času same terapije se je moje in najino življenje popolnoma spremenilo. Postala sva drugačna, boljša človeka. Spoznal sem samega sebe, svojo ženo in se naučil soočati z življenjem. Če pogledam sebe, kakšen sem bil leto in pol nazaj, in kakšen sem sedaj, ne vem, kako sem sploh lahko živel.
Vsem, ki imate težave in jih sami ne znate rešiti, bi svetoval, da si poiščite pomoč, saj bo to najboljša investicija v vašem življenju.

To je najina boleča zgodba, vendar s časom bolečina izgine. Verjameva, da se stvari vedno zgodijo z nekim razlogom in lahko trdiva, da se splača vztrajati. Hvaležna sva Bogu, da smo skupaj, povezani in srečni.

Par iz Primorske

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.

© Copyright iskreni.net