Oče mora otroka pripraviti na življenje

Foto: Canva

Mama, hči in sin pri domači nalogi, v ozadju oče s culo na rami na odhodu. Mama glasno razmišlja: »Ne potrebujem moškega.« Hči se ji pridruži v predpostavki: »Nočem moškega.« Sinček, najmlajši med njimi, sklene: »Nočem biti moški.«

Nenadomestljiva vloga očeta in njegove avtoritete

Na karikaturo sem naletel na enem izmed družabnih medijev. Zdelo se mi je, da je dobro ponazorila tendenco odrivanja moških iz družine in družbe. Kaj je tista sila, ki se trudi izključiti moškega/očeta in ga odriniti na rob kot neuporabnega ali še huje – nezaželenega? Kdaj smo moški sploh postali tako pohlevni in ponižni? Se pozablja, da moški brez osnovnega spoštovanja, ki ga najprej dobimo v družini, ne bomo izpolnili svojega poslanstva?

Drevesa, ki niso zakoreninjena, veter takoj podre. Bržkone je tako tudi z ljudmi brez korenin.Čez nekaj časa sem naletel na pojem vertikalna avtoriteta, ki ga uporablja pisholog dr. Andrej Perko. Všeč mi je bil predvsem ta izraz vertikalna – pokončna, stanovitna avtoriteta.

Otrok se oblikuje ob starših, ki sta biološko nasprotna. Preko takšne vzgoje se razreši Ojdipov kompleks; otrok pa se po šestem letu starosti usmeri v življenje – razvije, delovne navade, postaja moralno bitje, sprejema odgovornost. Vse to dosega v procesu z očetom in mamo, od katerih ima vsak svojo vlogo.

Postavljanje meja je ključno

Vloga očeta je otroka pripraviti za življenje. Odpeljati ga mora iz varnega zavetja “v divjino”, ga tam pustiti, nekje z varne razdalje sicer opazovati, ter mu tako utrditi hrbtenico, da bo pokončno korakal. Moški lik s svojim zgledom lahko zagotovi to pokončno držo ter jo prenese na zanamca. Ob močnem, pravičnem očetu, s katerim se lahko poistoveti, se lahko katapultira v svet.

V kratki karieri učitelja in očeta lahko to teorijo večkrat potrdim iz prakse: spomnite se, kako hitro so se otroci navadili na vrtec, če smo jih prvi teden uvajali očetje. Odraščajoči šolarji, predvsem fantje, zahtevajo meje – čeprav smo večkrat učitelji omejeni z izvajanjem vzgojnega dela učnega procesa. A kako prijeten je občutek, ko čez leta mladostnik pristopi ter s stiskom roke in malo besedami izrazi hvaležnost zaradi odnosa, ki sta ga zgradila. Tudi sami se ne spominjamo vseh učiteljev, ki smo jih imeli. A o strogih in pravičnih govorimo celo življenje.

“Z odrivanjem moških na rob, proizvajamo fante, ki se ne bodo uprli, postali bodo vodljivi”

Živimo pa v času, ko je te možakarje teže najti. Fante in dekleta je težje pripraviti na realno, včasih tudi kruto, življenje. Matere vertikalno avtoriteto težje zagotovijo, saj je njihova vloga drugačna.

Drevesa, ki niso zakoreninjena, veter takoj podre. Bržkone je tako tudi z ljudmi brez korenin. Lažje jih zmedemo in prepričamo. Z odrivanjem moških na rob, proizvajamo fante, ki se ne bodo uprli, postali bodo vodljivi.

Prepričan sem, da se svet še ni popolnoma snel s tečajev. Gotovo je še veliko takih, ki vertikalno avtoriteto živijo in jo prenašajo naprej. Vem, da je veliko tudi takih, ki že pakirajo svojo culo in odpirajo vrata svojega doma, ker niso potrebni. Njim gre poziv, da prisedejo nazaj za mizo s svojo družino in odgovorno opravijo svojo očetovsko nalogo.