O dojenčkovih možganih skozi dojenčkove oči

21. stoletje je stoletje, posvečeno možganom. Za starše najbolj razveseljujoče (a hkrati zastrašujoče) dejstvo je, da lahko preko odnosa z otrokom in čustev, ki se pretakajo med njimi in tudi med zakoncema, vplivajo na razvoj otroških možganov in njegov psihični svet.

Z zgledom in sporočili, ki jih dajejo otroku, starši (in ostala družba) vplivajo na razvoj temeljnih možganskih struktur, še zlasti na sposobnosti razvijanja, prepoznavanja, vrednotenja in izražanja čustev. To pa so naloge, ki so v bistvu najpomembnejši dosežek naših možganov. Nevroznanstveniki odkrivajo nekaj osupljivih dejstev, ki jih predstavljamo – skozi otroške oči. 

Sem v trebuščku in ne lenarim

Največ povezav v možganih bo nastalo v prvih letih življenja, saj so odvisne od pridobljenih izkušenj – tako pozitivnih kot negativnih.

Moj prvi domek mi je strašno všeč. Tu je toplo, prijetno, ravno prava temperatura, zvočnost in svetloba. Nikoli nisem lačen, pa tudi dolgčas mi ni. Če se slučajno zgodi, da ne vem kaj početi, sesam prstke ali dobro prisluhnem prerekanju mame in očeta o tem, kateri pralni prašek bo za moja oblačilca najprimernejši. Mami bi kupila bio prašek, oče pa pravi, da je predrag. No ja, o tem sam ne vem kaj dosti. Vem pa, da se velikost moje glave strašno hitro povečuje in da moji možgani lepo rastejo. Natančneje, raste moj živčni sistem in živčne celice (nevroni), ki nastajajo že od 3. tedna nosečnosti in pri četrtem mesecu nosečnosti dosežejo zavidljivo lepo številko – imam jih namreč kar sto milijard (ob rojstvu jih bom imel dvesto bilijonov).

Še bolj fascinantno je, da se med vsemi temi živčnimi celicami začenjajo povezave (sinapse) in v mojih možganih že nastaja mreža, ki je precej gostejša od tiste, v katero nogometaši tako radi nabijajo žogo. Največ teh povezav bo nastalo v prvih letih mojega življenja, saj so odvisne od pridobljenih izkušenj – tako pozitivnih kot negativnih. Tiste celice, ki jih ne bom uporabljal, pa bodo odmrle.

Žalostno je, kar nekateri znanstveniki sicer še dodobra proučujejo, da določena zdravila, okužbe, strupene snovi in pomanjkanje kisika zmanjšujejo povezave med živčnimi celicami, kar lahko kasneje vpliva na moje psihično zdravje. Tega si res ne bi želel. Zato mamico spodbujam, da se izogiba vsem čudnim zvarkom in pripravkom, ki bi škodovale razvoju mojih ranljivih možganov.

Prišel sem na svet in potrebujem predvsem varnost in bližino

Določena zdravila, okužbe, strupene snovi in pomanjkanje kisika zmanjšujejo povezave med živčnimi celicami.

Si predstavljate, kako je priti med vesoljce? Nekako tako sem se počutil, ko sem skozi črn tunel prišel v neko čudno svetlobo, kjer so zvoki strašansko glasni, zebe me, zmanjkuje mi hrane in še kisik rabim. Vidim skoraj nič, pa še oblekli so me v neko čudno opravo. No, vsaj nekaj me pomirja in razveseljuje: da je sem prišla tudi moja mama, ki me vzame v naročje, me crklja, poljublja, ziblje (s tem spodbuja tip in ravnotežje), doji, se hitro in konstantno odziva na moj jok, strah, tesnobo, pa tudi vzhičenost in navdušenje. Tudi očka je tu blizu, sicer malo bled in negotov, ampak njegov pomirjujoč glas in njegove mišice me navdajajo z občutkom varnosti in bližine, saj me ščiti pred velikanskimi tujimi rokami in čudnimi napravami, ki piskajo in ropotajo.

Ko sem prišel domov in sem že malo zrasel, sem ugotovil, da sta mamica in očka navdušena nad menoj, a pred menoj ne moreta skriti, da sta na trenutke tudi zbegana, tesnobna in nemočna, kajti skrbeti zame res ni mala šala. Ves čas morata biti odzivna in potrpežljiva, spretno ugotavljata, kateri moj jok kaj pomeni, in to kljub temu da premalo spita in ne kolesarita več. Res sta zakon. Predvsem zato, ker z ljubeznijo in nežnostjo pomagata mojim možganom (namignem samo vam: moji amigdali, ki predstavlja jedro na konici senčnega režnja), da se lepo razvijajo.

Ne morem mimo tega, da ne bi okronal amigdale za kraljico čustev. Tako kot kraljica poskrbi za svoje ljudstvo in odloča, kako bodo stvari potekale, ter pri tem sodeluje s kraljevim svetom – tako tudi amigdala skrbi za nastajanje in usmerjanje mojih čustev, skrbi za moje čustvene odzive, me opozori na nevarnost in pri tem sodeluje z vsemi drugimi področji v možganih. Če je neko sporočilo zaznano kot pomembno (na primer: »Bojim se očeta, ker ves čas kriči na mamo.«), potem amigdala poskrbi, da je sporočilo shranjeno v mojem dolgotrajnem spominu.

Ko opazujem mamin in očkov obraz, njune kretnje, telesne gibe in poslušam ton glasu, ju seveda vneto posnemam. Ker tako lepo skrbita zame, sem jima pri štirih tednih namenil svoj prvi socialni nasmeh, svoja čustva pa glasovno izrazim z gruljenjem, hihitanjem in cviljenjem. Sicer pravijo, da to še ni zavestni nasmeh in prava komunikacija, a jaz se na te govorice ne menim kaj dosti. Res pa je, da se je pri šestem mesecih tudi meni zazdelo, da se nekaj spreminja.

Res sem že velik: zmorem pokazati prava čustva in jih izraziti na obrazu

Več pozitivnih izkušenj in čustvenih odzivov kot otrok dobi, tem hitreje bo v možganih prišlo do povezave med racionalnim čustvenim delom možganov.

Star sem šest mesecev in začel sem se bolj zavedati svojih čustev. To pa zato, ker sta se moja starša odzivala na vse moje dosedanje podvige in razpoloženja. Amigdala ter čelni možgani, ki so odgovorni za razvoj čustvenih in socialnih kompetenc, sta se razvili do te mere, da se recimo lahko igram »aviončke« z očkom v spalnici, medtem ko mami klepeta s prijateljico v dnevni sobi in vem, da je tam, čeprav je ne vidim. Ni kaj, priročna zadeva, saj me potem ni strah, da bi izgubil stik z njo. No, če ne bi bilo očka, bi pa mamici zagotovo težil, naj me gleda, kako maham in krilim z rokami, ko bi ona govorila s prijateljico. Ker polovičarske pozornosti res ne prenesem. Če mi z mahanjem ne uspe, mami namenim t. i. »zavestni nasmeh s čelnimi možgani«. Če je še to ne premami, pa začnem s kričanjem. To vedno uspe.

Potrebujem dovolj čustvenih odzivov

Povem vam ključno skrivnost. Če bom vedel, da se na vas lahko zanesem in dobim veliko pozitivnih izkušenj in čustvenih odzivov, tem hitreje bo v mojih možganih prišlo do povezave med čelnimi predeli možganov (zgornjimi oz. racionalnimi) in limbičnim sistemom (spodnjimi oz. čustvenimi predeli možganov). Ta povezava je nujna, da bom lahko obvladal čustva in želje, se na stres in frustracije odzval racionalno in premišljeno, bil do drugih sočuten in prijazen, se ustrezno soočil s problemi in izzivi, bil ustvarjalen in poln domišljije, bom verjel vase in v svoje sposobnosti, razločil resnično od namišljenega …

Uf, tega je res veliko, zato so se moji možgani odločili, da bo to povezovanje potekalo postopoma. Najhitrejša gostota teh povezav bo v prvih letih mojega življenja, ko sem za učenje najbolj dovzeten. Pri osmih letih bo dosegla višek, potem se ustvarjanje povezav upočasni, a se razvija še po puberteti.

Kar vam želim povedati, dragi starši in vzgojitelji, je, da v svojih prvih sedmih, osmih letih življenja resnično posrkam največ čustvenih izkušenj z vami. Zato se z menoj čim več igrajte, me tolažite, ljubkujte, se pogovarjajte, me učite, upoštevajte moje čustvene potrebe in me imejte radi.